7 vlakov; part II
Film, ki ga odlikuje predvsem odlična režija (Robert Aldrich) akcijskih sekvenc, se dogaja na istih tračnicah, kot se je dogajal legendarni The General (1926) Busterja Keatona. Gre za skrajni SZ ZDA v času velike gospodarske krize na začetku 30. let prejšnjega stoletja. Glavni akterji zgodbe so potepuhi, ki si čas krajšajo z različnimi stavami. Najbolj drzen med njimi A No. 1 (Lee Marvin) se odloči, da se bo brez vozovnice vkrcal na lokalni vlak ter se z njim popeljal vse do Portlanda. Podvig, ki ne bi bil nič posebnega, če omenjenega vlaka ne bi varoval sadistični konduktor (Ernest Borgnine). Njegovo edino življenjsko vodilo je namreč to, da njegovega vlaka ne bo koristil nihče, ki nima vozovnice.
Srčika filma je tako napet odnos med potepuhom
in konduktorjem. Vanj se prikrade še mladi nadobudni klošar Cigaret (Keith
Carraddine), ki pa mu je bolj ali manj mar le za lastno rit. Vsi trije opravijo
odlično delo, a glavna zasluga za zelo soliden film gre brez dvoma Robertu
Aldrichu. Ta je z odločitvijo, da film posname na dejanskih lokacijah poskrbel
za njegovo avtentičnost, poleg tega pa se je odločil tudi, da pri snemanju ne
bo uporabil nikakršnega CGI-ja. Tako tudi vse akcijske sekvence, med katerimi
je potrebno še posebej izpostaviti finalni spopad, izpadejo zelo avtentično.
Jp, igralci so se dejansko preganjali po strehi vozečega se vlaka in se z nje
tudi metali.
V zlati dobi VHS je Cannon veljal za sinonim rahlo cheesy akcijskih filmov, med katere brez dvoma sodi tudi Runaway Train (1985), katerega brez težav štejemo med najboljše izdelke omenjenega filmskega studia. V njem v svoji morda najboljši filmski vlogi nastopi Jon Voight, ki skupaj s pajdašem (Eric Roberts) pobegne iz enega najstrožje varovanih zaporov v ZDA. No sam pobeg niti ne izgleda kaj preveč zahteven, a dejstvo ostaja, da je zapor lociran v izredno negostoljubni pokrajini Aljaske. A pusta in ledeno mrzla pokrajina se ne izkaže za največjega sovražnika zapornikov na begu. To vlogo prevzame nihče drug kot pobesneli vlak sestavljen iz kar štirih lokomotiv.
Verjeli ali ne, scenarij je povzet po predlogi
kultnega Akire Kurosawe (gre za scenarij, ki ga japonski režiser ni uspel
pretvoriti v film), katerega je v film nadgradil ruski režiser Andrey
Konchalovskiy. Le-ta je svoje delo opravil naravnost fantastično, saj je
pričujoči izdelek izreden akcijski film in to kljub dejstvu, da v njem ne
najdemo nikakršnih specialnih efektov. Izreden občutek za kamero nam s pomočjo
kaskaderjev pričara prvovrstno akcijo, ki je današnjim filmom precej tuja. A
kljub temu in dejstvu, da je bil film nominiran za kar tri oskarje
(presenetljivo še posebej ob dejstvu, da gre za čistokrvni akcijski film),
ostaja predstavljeni film širši množici (neupravičeno) precej neznan.
Z obrtniškega vidika je Unstoppable (2010) vrhunski film pokojnega Tonyja Scotta, ki si je med drugim zaslužil tudi nominacijo za oskarja v kategoriji montaže zvoka. Tudi njegova akcijska komponenta je precej dobro dodelana in bo gledalca tekom ogleda brez težav držala prikovanega pred filmskim platnom. A sam imam težave ravno s tem filmskim elementom, saj je akcije preprosto preveč oz. je preveč naphana. Preprosto over the top, sploh ob omembi na začetku filma, ki nas opozarja, da je le-ta osnovan na resničnih filmskih dogodkih. Je že res, da je leta 2001 v Ohio uslužbencu pobegnil vlak, ki je nato dve uri prosto drvel po tirnicah, a njegovo ustavljanje vsekakor ni izgledalo tako MTV-jevsko, kot je prikazano v filmu.
Reševanje nastale situacije je
predstavljeno iz treh perspektiv. Najprej je tu neustrašni dvojec (Denzel
Washington in Chris Pine), ki se ritensko podi za pobesnelim vlakom, se poskuša
nanj priklopiti ter mu zmanjšati hitrost. Tu je tudi mična Rosario Dawson, ki s
centrale skrbi na to, da se ostali vlaki še pravočasno odmaknejo pobesnelemu
777. Delo ji (kako klišejsko) otežuje njen nadrejeni, ki se mu gre zgolj za
denar. Kot zadnji pa so tu seveda novinarji, ki Tonyju Scottu omogočijo, da
reševanje pokrije z vseh zornih kotov. Pripravite se torej na uro in pol
nenehne akcije z znanim zaključkom, a ne bodite presenečeni, če se med ogledom
zalotite, ko sami pri sebi godrnjate: »Ja pa ja de.«
Malodane pozabljena filmska klasika Johna Frankenheimerja, ki bi si vsekakor zaslužila več pozornosti. Gre namreč za vrhunski vojni film, v katerem kraljuje mož, ki v vsej svoji filmski karieri po vsej verjetnosti ni nastopil v slabi vlogi. Čeprav Burt Lancaster v podobi francoskega upornika ni najbolj prepričljiv (česar se kot kaže zaveda tudi sam in se z lažnim naglasom niti ne trudi), je njegova igra še vedno na zelo visokem nivoju, njegov lik pa tako kot ponavadi glavna zvezda filma. A tokrat v podobi nacističnega oficirja (Paul Scofield) dobi močno protiutež. Poleg njiju pa lahko omenimo še eno osrednjo zvezdo filma in sicer vlak poln dragocenih umetnin.
Koliko človeških življenj so vredne umetnine
državnega pomena, je osrednje vprašanje, ki ga pretresa pričujoči film. Proti
koncu 2. svetovne vojne se nacistični ljubitelj umetnosti (Paul Scofield)
odloči, da bo z ozemlja okupirane Francije s pomočjo vlaka odtujil svetovno
znane umetnine, med katerimi se nahajajo dela Rembrandta, Picassa, Gauguina,
Van Gogha, Maneta … Načrte mu želi prekrižati majhna uporniška skupinica na
čelu katere je Paul Labiche (Burt Lancaster). Film je odličen pokazatelj kako
se da s pomočjo pravega snemalnega kota, uporabo resničnih lokacij ter občutka
za tempo, kljub rahlo dokumentarnemu stilu, ustvariti odlično filmsko akcijo.
Glede na igralsko zasedbo, režiserja in predvsem knjižno predlogo, je od filma marsikdo pričakoval bistveno več. Kot prvo je tu zgodba za katero je poskrbel nihče drug kot sam Clive Barker, najdemo pa jo v njegovi zbirki Books of Blood. A tu nastopi že prvi problem, saj je The Midnight Meat Train kratka zgodba, za adaptacijo le-teh v celovečerni film pa je potrebnega kar nekaj znanja. A nič zato, gledalci smo se namreč zanašala na japonskega režiserja Ryûheija Kitamuro, ki je med drugim poskrbel za kultni Versus (2000). Za nameček pa v filmu nastopita tudi Bradly Cooper in Vinnie Jones, za dekoracijo pa je filmu dodana še prelestna Leslie Bibb. A pozor, ravno slednja se na koncu najbolje izkaže v svoji vlogi.
Bradley Cooper se namreč kot veganski fotograf
željan čimbolj obskurno misteriozne zgodbe znajde v povsem napačni in
neprepričljivi vlogi in kljub temu, da gre za glavnega junaka filma, se bo
gledalec le stežka poistovetil z njim. Po drugi strani pa je Vinnie Jones pač
Vinnie Jones in gledalec skozi celoten film v mislih nosi podobo iz njegovih
prejšnjih filmov, ki so bili praviloma prežeti s črnim humorjem. Je pa vsekakor
potrebno pohvaliti stilsko dodelanost filma, saj je večina kadrov s svojimi
hladno-kovinskimi odtenki zelo prijetnih na ogled. Zaradi prelite količine krvi
pa se bo film po vsej verjetnosti dopadel predvsem tisti skupini ljubiteljev
grozljivk, katerem se bolj dopadejo krvavice oz. gore filmi.
Na nek način so filmi Wesa Andersona postali že povsem predvidljivi v svoji nepredvidljivosti. Gre za zgodbe o disfunkcionalnih družinah postavljenih v neko nadrealistično okolje, ki poskušajo v slabih dveh uricah ponovno vzpostaviti zakrnele družinske odnose. Seveda ne gre pozabiti na črni humor, ki se napaja predvsem iz ekscentričnosti glavnih likov in situacij v katere so porinjeni. Da pa bilo vse skupaj še za odtenek bolj predvidljivo, so tukaj znova vedno eni in isti igralci, na katere režiser polaga vse svoje upanje (ponavadi so tudi koscenaristi). A da ne bo pomote, filmski svet Wesa Andersona je kljub tej svoji predvidljivosti eden najbolj čarobno privlačnih.
Disfunkcionalno družino tokrat sestavljajo trije
bratje (Owen Wilson, Adrien Brody in Jason Schawrzman), ki se na pobudo enega
izmed bratov odpravijo na popotovanje po Indiji. Uradni cilj je, da bi se
bratje ponovno zbližali, a seveda obstaja tudi skrita agenda. Po vsej
verjetnosti Indija ni bila izbrana povsem naključno, saj je Wes Anderson znan
po tem, da so njegovi filmi prežeti s kričeče kičastimi barvami in Indija je za
kaj takega kot naročena. Vsi trije igralci so v svojih vlogah zelo posrečeni
(kako tudi ne, saj so na režiserjevo delo že dodbra navajeni), svoje pa kot
vedno dodajo tudi stranski liki (Bill Murray in Anjelica Huston). Za vse tiste,
ki bi želeli še več, obstaja tudi kratka predzgodba z naslovom Hotel Chevalier (2007).
Akcijska cheesy klasika 90. letih prejšnjega stoletja, ki smo si jo lahko s pomočjo naših komercialnih televizij, ogledali vsaj enkrat letno. V njej ima glavno besedo ikona omenjenega žanra in obdobja Wesley Snipes, kateremu družbo dela tokrat precej antipatični Woody Harrelson (gledalca ima, da bi ga zgrabil za njegov iritantni čop in ga z glavo zabil v najbližji zid). Da pa je zgodba zastavljena po pravilih dramaturškega trikotnika, je tu še mladostna in na žalost še ne tako ritasta Jennifer Lopez, ki poskrbi za dodatno napetost med omenjenima prijateljema. Med njimi se vzpostavi krhek ljubezenski trikotnik, ki pa predstavlja zgolj nekakšno podzgodbo.
Glavna zgodba je vpeta v rop podzemnega vlaka,
na katerem dnevno prevažajo denar nakupičen s pomočjo prodaje vstopnic za
metro. Gre za zelo zaščiten vlak, ki še nikoli ni bil oropan, a omenjena
pajdaša se na to dejstvo ne ozirata kaj dosti. Sta namreč newyorška policista,
kar jima posledično omogoča precej enostaven vstop na omenjen vlak. Vse kar
morata storiti je to, da prekršita ravno tiste zakone, za katere sta prisegla,
da jih bosta varovala. Tudi glede na današnja standarde se film lahko še vedno
pohvali s tem, da s pomočjo akcije prepletene s komedijo, z lahkoto kratkočasi
gledalca. Scenaristično je seveda poln lukenj in prisiljenih preobratov, ki se
praviloma zgodijo v zadnjem momentu, a nič zato. Takih ne delajo več.
0 komentarjev:
Objavite komentar