Emperor of the North Pole (1973) 

Runaway Train (1985)

Unstoppable (2010)

Reševanje nastale situacije je predstavljeno iz treh perspektiv. Najprej je tu neustrašni dvojec (Denzel Washington in Chris Pine), ki se ritensko podi za pobesnelim vlakom, se poskuša nanj priklopiti ter mu zmanjšati hitrost. Tu je tudi mična Rosario Dawson, ki s centrale skrbi na to, da se ostali vlaki še pravočasno odmaknejo pobesnelemu 777. Delo ji (kako klišejsko) otežuje njen nadrejeni, ki se mu gre zgolj za denar. Kot zadnji pa so tu seveda novinarji, ki Tonyju Scottu omogočijo, da reševanje pokrije z vseh zornih kotov. Pripravite se torej na uro in pol nenehne akcije z znanim zaključkom, a ne bodite presenečeni, če se med ogledom zalotite, ko sami pri sebi godrnjate: »Ja pa ja de.«

The Train (1964)

Malodane pozabljena filmska klasika Johna Frankenheimerja, ki bi si vsekakor zaslužila več pozornosti. Gre namreč za vrhunski vojni film, v katerem kraljuje mož, ki v vsej svoji filmski karieri po vsej verjetnosti ni nastopil v slabi vlogi. Čeprav Burt Lancaster v podobi francoskega upornika ni najbolj prepričljiv (česar se kot kaže zaveda tudi sam in se z lažnim naglasom niti ne trudi), je njegova igra še vedno na zelo visokem nivoju, njegov lik pa tako kot ponavadi glavna zvezda filma. A tokrat v podobi nacističnega oficirja (Paul Scofield) dobi močno protiutež. Poleg njiju pa lahko omenimo še eno osrednjo zvezdo filma in sicer vlak poln dragocenih umetnin.

Koliko človeških življenj so vredne umetnine državnega pomena, je osrednje vprašanje, ki ga pretresa pričujoči film. Proti koncu 2. svetovne vojne se nacistični ljubitelj umetnosti (Paul Scofield) odloči, da bo z ozemlja okupirane Francije s pomočjo vlaka odtujil svetovno znane umetnine, med katerimi se nahajajo dela Rembrandta, Picassa, Gauguina, Van Gogha, Maneta … Načrte mu želi prekrižati majhna uporniška skupinica na čelu katere je Paul Labiche (Burt Lancaster). Film je odličen pokazatelj kako se da s pomočjo pravega snemalnega kota, uporabo resničnih lokacij ter občutka za tempo, kljub rahlo dokumentarnemu stilu, ustvariti odlično filmsko akcijo.

The Midnight Meat Train (2008)

Glede na igralsko zasedbo, režiserja in predvsem knjižno predlogo, je od filma marsikdo pričakoval bistveno več. Kot prvo je tu zgodba za katero je poskrbel nihče drug kot sam Clive Barker, najdemo pa jo v njegovi zbirki Books of Blood. A tu nastopi že prvi problem, saj je The Midnight Meat Train kratka zgodba, za adaptacijo le-teh v celovečerni film pa je potrebnega kar nekaj znanja. A nič zato, gledalci smo se namreč zanašala na japonskega režiserja Ryûheija Kitamuro, ki je med drugim poskrbel za kultni Versus (2000). Za nameček pa v filmu nastopita tudi Bradly Cooper in Vinnie Jones, za dekoracijo pa je filmu dodana še prelestna Leslie Bibb. A pozor, ravno slednja se na koncu najbolje izkaže v svoji vlogi.

Bradley Cooper se namreč kot veganski fotograf željan čimbolj obskurno misteriozne zgodbe znajde v povsem napačni in neprepričljivi vlogi in kljub temu, da gre za glavnega junaka filma, se bo gledalec le stežka poistovetil z njim. Po drugi strani pa je Vinnie Jones pač Vinnie Jones in gledalec skozi celoten film v mislih nosi podobo iz njegovih prejšnjih filmov, ki so bili praviloma prežeti s črnim humorjem. Je pa vsekakor potrebno pohvaliti stilsko dodelanost filma, saj je večina kadrov s svojimi hladno-kovinskimi odtenki zelo prijetnih na ogled. Zaradi prelite količine krvi pa se bo film po vsej verjetnosti dopadel predvsem tisti skupini ljubiteljev grozljivk, katerem se bolj dopadejo krvavice oz. gore filmi.

The Darjeeling Limited (2007)

Na nek način so filmi Wesa Andersona postali že povsem predvidljivi v svoji nepredvidljivosti. Gre za zgodbe o disfunkcionalnih družinah postavljenih v neko nadrealistično okolje, ki poskušajo v slabih dveh uricah ponovno vzpostaviti zakrnele družinske odnose. Seveda ne gre pozabiti na črni humor, ki se napaja predvsem iz ekscentričnosti glavnih likov in situacij v katere so porinjeni. Da pa bilo vse skupaj še za odtenek bolj predvidljivo, so tukaj znova vedno eni in isti igralci, na katere režiser polaga vse svoje upanje (ponavadi so tudi koscenaristi). A da ne bo pomote, filmski svet Wesa Andersona je kljub tej svoji predvidljivosti eden najbolj čarobno privlačnih. 

Disfunkcionalno družino tokrat sestavljajo trije bratje (Owen Wilson, Adrien Brody in Jason Schawrzman), ki se na pobudo enega izmed bratov odpravijo na popotovanje po Indiji. Uradni cilj je, da bi se bratje ponovno zbližali, a seveda obstaja tudi skrita agenda. Po vsej verjetnosti Indija ni bila izbrana povsem naključno, saj je Wes Anderson znan po tem, da so njegovi filmi prežeti s kričeče kičastimi barvami in Indija je za kaj takega kot naročena. Vsi trije igralci so v svojih vlogah zelo posrečeni (kako tudi ne, saj so na režiserjevo delo že dodbra navajeni), svoje pa kot vedno dodajo tudi stranski liki (Bill Murray in Anjelica Huston). Za vse tiste, ki bi želeli še več, obstaja tudi kratka predzgodba z naslovom Hotel Chevalier (2007).

Money Train (1995)

Akcijska cheesy klasika 90. letih prejšnjega stoletja, ki smo si jo lahko s pomočjo naših komercialnih televizij, ogledali vsaj enkrat letno. V njej ima glavno besedo ikona omenjenega žanra in obdobja Wesley Snipes, kateremu družbo dela tokrat precej antipatični Woody Harrelson (gledalca ima, da bi ga zgrabil za njegov iritantni čop in ga z glavo zabil v najbližji zid). Da pa je zgodba zastavljena po pravilih dramaturškega trikotnika, je tu še mladostna in na žalost še ne tako ritasta Jennifer Lopez, ki poskrbi za dodatno napetost med omenjenima prijateljema. Med njimi se vzpostavi krhek ljubezenski trikotnik, ki pa predstavlja zgolj nekakšno podzgodbo. 

Glavna zgodba je vpeta v rop podzemnega vlaka, na katerem dnevno prevažajo denar nakupičen s pomočjo prodaje vstopnic za metro. Gre za zelo zaščiten vlak, ki še nikoli ni bil oropan, a omenjena pajdaša se na to dejstvo ne ozirata kaj dosti. Sta namreč newyorška policista, kar jima posledično omogoča precej enostaven vstop na omenjen vlak. Vse kar morata storiti je to, da prekršita ravno tiste zakone, za katere sta prisegla, da jih bosta varovala. Tudi glede na današnja standarde se film lahko še vedno pohvali s tem, da s pomočjo akcije prepletene s komedijo, z lahkoto kratkočasi gledalca. Scenaristično je seveda poln lukenj in prisiljenih preobratov, ki se praviloma zgodijo v zadnjem momentu, a nič zato. Takih ne delajo več.