Tarzan je že kot dojenček izgubil svoje starše, ki so pripadali premožnejšemu angleškemu sloju. Tako so ga za svojega vzela in vzgojile gorile. Zaradi tega je zrasel v spretnega in močnega moža, znanega po svoji ljubezni do narave in predvsem kultnem kriku za katerega je odgovoren nihče drug kot Johnny Weissmuller. Filmski sinonim za Tarzana.

Ko je leta 1912 v neki pulp reviji prvič in dve leti kasneje še v knjižni preobleki izšla zgodba o Tarzanu, se njen ustvarjalec ameriški pisatelj Edgar Rice Burroughs zagotovo ni zavedal, za kako prelomno delo gre. Ne samo, da se je njegov lik od tedaj pojavil v nešteto knjigah, radijskih adaptacijah, televizijskih nadaljevankah, video igrah … ampak je ogromen pečat pustil tudi v filmski industriji. Skoraj vsako desetletje se namreč pojavi o tem junaku džungle, za najbolj plodno obdobje pa zagotovo veljajo 30. leta prejšnjega stoletja, ko je Tarzana kar 12-krat upodobil ameriški super-plavalec Johnny Weissmuller (dobitnik petih zlatih olimpijskih medalj v plavanju in ene bronaste v vaterpolu).

A pozor, Weissmuller je bil že šesti igralec, ki je upodobil Tarzana. Prvi, ki je upodobil omenjenega junaka je bil Elmo Lincoln, ki je leta 1918 nastopil v prvi filmski adaptaciji Burroughsovih zgodb in sicer v nemem filmu Tarzan of the Apes (1918). Toda kljub temu je neizpodbitno dejstvo, da je daleč največji pečat znotraj približno 200 filmov pustil ravno Johnny Weissmuller. Zanimivo je, da se Tarzan v filmu pojavi šele nekje okoli polovice. Pred tem se zgodba vrti predvsem okoli razvajene Jane, ki se v afriški džungli ne počuti ravno domače. Vsekakor gre za prelomen film, ki pa je za moj okus preglasen in zmontiran dokaj slabo, ki se mu na trenutke precej pozna zob časa.

Zgodba v pričujočem nadaljevanju je na las podobna tisti iz leta 1932. Tudi tokrat je v ospredju množično grobišče slonov, do katerega se poskušajo dokopati lakomni belci, a jim to željo otežujejo afriška plemena, živali ter predvsem Tarzan. A kljub temu je Tarzan and His Mate (1934) kvalitetnejši film od svojega predhodnika in moj osebni favorit v tako imenovani Weissmullerjevi eri. Zasluge zato gredo predvsem neverjetni kemiji med Tarzanom in Jane (Maureen O'Sullivan). Sploh slednja oz. njen lik je naravnost neverjeten, še posebej če vemo, da je film nastal v obdobju, ko je vladalo prepričanje, da ženske sodijo predvsem za štedilnik. Jane pa je divjakinja, ki napol naga teka po džungli in se predaja užitkom življenja. 

Poleg tega se je potrebno zavedati, da je predstavljeni film nastal še pred uvedbo strogega cenzurnega kodeksa, bolj poznanega pod svojim napačnim imenom Hays Code. Posledično se Jane, kot sem že omenil, naokoli sprehaja v seksi krpicah, v filmu pa se nahaja celo štiri minutna sekvenca v kateri se pojavi popolnoma gola (za primerjavo; po uvedbi cenzurnega kodeksa bosta Tarzan in Jane spala v ločenih posteljah). Posebno omembo pa si zasluži tudi finalni spopad, ki je znan predvsem po sovji domiselni kaotičnosti. Kar se tiče specialnih efektov, so le-ti za odtenek bolj dodelani kot v izvirniku, a se tudi v tem filmu vse preveč pojavlja uporaba projekcije v ozadju.

Naj kar takoj preidem k glavnemu problemu filma, t. j. recikliranje. Verjamem, da ljudje, ki so prve tri filme o Tarzanu v katerih nastopa Johhny Weissmuller videli s približno dvoletnim zamikom tega niso opazili, ampak Tarzan Escapes (1936) ima za ponuditi bore malo novega. Scenarij je praktično identičen prejšnjemu filmu, le da odslužene like zamenjajo novi. Ti pa imajo v filmu povsem enako vlogo kot njihovi predhodniki, nova so tako le imena. Še več, uporabljenih je celo nekaj posnetkov, ki smo jih opazili že v prejšnjih dveh filmih. Vse to boste še kako opazili, če si boste tako kot jaz dele legendarne franšize vrteli enega za drugim. Da pa bi bila mera polna, je v film še grobo posegel cenzurni kodeks. 

Jane je tako iz seksi dvodelnega kostima smuknila v dolgočasne enodelne cape, plavalna sekvenca pa je postala precej nezanimiva. A kaj takega lahko gledalec še nekako spregleda, nikakor pa ne more spregledati scenarija, ki je precej nekonsistenten. Po vsej verjetnosti zaradi tega, ker je bila s snemanja odpuščena prvotna filmska ekipa (baje naj bi bila njihova vizija Tarzana preveč temačna), nova pa je morala precej na hitro posneti celoten film. Edina svetla točka filma tako ponovno ostajata glavna igralca, ki poskrbita za najbolj zapomnljive in čutne sekvence filma (slovo Jane od Tarzana je zagotovo ena izmed njih). Posebno omembo pa si zasluži tudi njun domek v podobi izredno dovršene hiške na drevesu.

Ne samo, da so cenzorji prepovedali Maureen O'Sullivan a.k.a. Jane nositi seksi krpice, prepovedali so jima tudi imeti otroka, ker pač nista bila poročena. V želji, da bi malenkost poživili serijo in začrtali nove smernice, Tarzan tako otroka v džungli najde, skupaj z Jane pa ga vzameta za svojega. Otrok sprva ni bil mišljen zgolj kot popestrilo za samo zgodbo, ampak naj bi kot Tarzanov pajdaš nadomestil Jane. O'Sullivanova se je namreč serija naveličala (baje jo je precej živciralo delo s Cheeto), tako da je studijske mogotce v MGM-ju že prepričala za svoj odhod. To je tudi vidno v samem filmu, saj se Jane od Tarzana že poslovi in v določeni sekvenci ima gledalec občutek, da bo dejansko umrla.

A njena priljubljenost in zahteve občinstva so bile za studio prevelik pritisk in tako so scenarij v zadnjem momentu spremenili. Še dobro, kajti Jane je po svoji karizmi Tarzanu najmanj enakovreden partner pa čeprav tokrat najboljše sekvence pripadajo malemu pobalinu in njegovemu džungelskemu fotru. Seveda pa je tudi tokrat daleč najboljša igralka Maureen O'Sullivan. Pohvalno je tudi to, da je v primerjavi s prejšnjim delom v Tarzan Finds a Son! (1939) občutno manj recikliranih posnetkov (vrne se sicer znameniti nosorog iz Tarzan and His Mate (1934)) pa čeprav je scenarij še vedno precej generičen in od prvih treh delov odstopa zgolj v niansah.

Serija filmov o Tarzanu z Weissmullerjem na čelu, je kaj hitro izgubljala na svoji popularnosti. Kako tudi ne, saj je šlo v večini primerov zgolj za recikliranje že videnega. Filmi so tako postajali vse krajši, a tudi znotraj te že kar skromno odmerjene minutaže, ustvarjalcem ni uspelo ustvariti kaj pretresljivo novega. Tudi v pričujočem primeru ne, ko so Tarzana iz afriškega pragozda prestavili v urbano džunglo. Človek bi pričakoval, da bo postavitev neciviliziranega divjaka v osrčje New Yorka ponudila zvrhano mero priložnosti za novitete, a verjeli ali ne, glavno besedo v New Yorku dobi nihče drug kot Cheetah. Na žalost v povsem nerelevantnih situacijah, kar je več kot očiten znak, da je seriji pošla sapa.

Nič nenavadnega torej, da je bil Tarzan's New York Adventure (1942) zadnji v seriji Weissmullerjevih filmov o Tarzanu, ki je nastal pod okriljem studia MGM. Po šestih delih se je tako serija o kralju opic preselila k RKO, kjer je Johnny Weissmuller prav tako posnel šest delov. A bolj kot to je pomembno dejstvo, da je bil pričujoči film zadnji v katerem sta kot Tarzan in Jane skupaj nastopila Johnny Weissmuller ter Maureen O'Sullivan. Sploh slednja je bila iz filma v film boljša in nič nenavadnega, da se je želela preizkusiti še v kakšnem bolj zahtevnem filmskem projektu (nazadnje se je sicer odločila za materinstvo) in tako se je s precej povprečnim filmskim izdelkom končala neka filmska era.

Film je odlično sredstvo za propagando in tako ni čudno, da se je 2. svetovna vojna dotaknila tudi Tarzana. Tako je že prvi filmski izdelek po selitvi iz MGM-a v RKO, za glavne negativce uporabil naciste. Jp, ne glede na to kako nenavadno se to morda sliši, ampak Tarzan se je v pričujočem filmu dejansko spopadel z vojaškim ustrojem tretjega rajha. V Afriki kakopak, da ne bo pomote. A še bolj kot ti dve dejstvi (selitev k novemu filmskemu studiu in spopad z nacisti) je Tarzan Triumphs (1943) prelomen v tej točki, da v njem v vlogi Jane prvič ne nastopi Maureen O'Sullivan (poleg tega, da je imela filmov o kralju džungle počasi dovolj, ji je sodelovanje z drugim studiem preprečevala tudi pogodba).

Posledično so studijski mogotci v serijo na hitro vpeljali novo dekle Zandro (Frances Gifford), ki pa je morala stopiti v precej velike čevlje in vsaj v prvem izmed šestih RKO-jevih Tarzanov z Johnnyjem Weissmullerjem ji to še ni uspelo. Precej na hitro pa je bil po vsej verjetnosti spisan tudi scenarij, ki je na trenutke precej luknjast in nerealen (še posebej v sekvenci, ko Boy svojega krušnega očeta prepričuje, naj se spogleduje z Zandro). Skratka gre za film naglih odločitev (med vsemi 12. filmi o Tarzanu z Johnnyjem Weissmullerjem, ki so se razporedili med letoma 1932 in 1948, je zgolj 1943 leto, ko sta nastala kar dva izmed njih), ki pa filmom praviloma ne prinašajo nič dobrega.

Jane se je v filmu Tarzan and the Amazons (1945) sicer vrnila (tokrat v podobi Brende joyce), a nobena izmed kasnejših igralk ni dosegla šarma in karizme Maureen O'Sullivan. Se je pa tik pred finalnim, 12. Tarzanom v podobi Johnnyja Weissmullerja poslovil Boy (Johnny Sheffield). Nazadnje je torej nastopil v Tarzan and the Huntress (1947). Edina razlaga, ki jo gledalci dobimo je ta, da je odšel na šolanje v London. A to ne bi smelo biti nikakršno presenečenje, saj smo tudi ob odsotnosti Jane bili deležni zgolj podatka, da v Londonu oskrbuje vojne ranjence. Pkoda, kajti te stranski zgodbi se mi zdita mnogo bolj zanimivi, kot pa takrat že precej izpeta franšiza.

Je že res, da filmi o kralju džungle niso nikoli veljali za neke filmske presežke, še posebej kar se tiče scenarija, a pod RKO-jem je bila serija zreducirana na nič več kot na hitro posnete B filme. Seveda zna marsikateremu filmskemu ljubitelju obskurnih B klasik to dejstvo precej ugajati, a močno dvomim, da bi se s takim razvojem strinjal kdorkoli, ki je serijo spremljal od prvega Weissmullerjevega nastopa. Tarzan in Jane tokrat pomagata nesrečnima zaljubljencema, ki ju je po želji lastnega božanstva razdružilo lokalno skrivnostno pleme. Gre že za precej kratek filmski izdelek (malenkost daljši od ene ure), ki so ga poskušali (tako kot se za B filme spodobi) prodajati tudi s pomočjo lažne smrti filmske ekipe.