Beseda peplum izvira iz Grščine in v prostem prevodu pomeni tuniko. Gre za izraz, ki so ga filmski kritiki nadeli italijanskim filmom sproduciranim med letoma 1958 in 1965. Gre za zgodovinske drame v katerih so glavni junaki praviloma nosili tuniko in sandale, v rokah pa so vihteli meč. Glede na to, da gre za italijansko eksploatacijo najbrž ni potrebno poudarjati, da so jih naklepali malo morje.

V peplumih so praviloma nastopali bodybuilderji, bolj ali manj uvoženi iz ZDA. Trendsetter za ta razpoznavni element italijanskega podžanra je bil Steve Reeves. V Montani rojeni Reeves se je že kot najstnik pričel ukvarjati s prestavljanjem uteži, leta 1947 pri svojih 21. letih pa je že postal zmagovalec tekmovanja Mr. America. Leta 1950 je osvojil najbolj prestižno titulo v svetu napihnjenih mišic, Mr. Universe. Pojavljati so se začele ponudbe za filmske vloge in Reeves se je odpravil v filmske vode. Na začetku svoje filmske kariere je nastopil celo v filmu kultnega Eda Wooda Jail Bait (1954), še istega leta pa tudi v mjuziklu Athena (1954), kjer ga je opazila hčerka režiserja tokratnega filma. Ostalo je zgodovina.

Film je osnovan na grških mitih o Herkulu ter Jazonu in argonavtih, kar pa je hkrati tudi eden izmed glavnih problemov. Gledalec ima namreč občutek, da se režiser ni zmogel povsem odločiti koga postaviti v prvi plan; glavna zvezda filma je namreč Steve Reeves in njegov Herkul, o čemer priča tudi naslov, zgodba pa je napisana po mitu o Jazonu. Posledično določeni filmski liki (med njimi tudi Herkul) s filmskega platna izginjajo na precej sumljiv in nenaraven način. Tudi od 12. Herkulovih preizkušenj smo gledalci deležni zgolj dveh. Hercules (1958) tako še zdaleč ni Reevesov najboljši peplum, a je za podžanr tako pomemben, da si lestvice brez njega praktično ni mogoče predstavljati.















Ursus (1961)

















Tako kot praktično v vseh peplumih je tudi tokrat v glavni vlogi mišičnjak dvomljivih igralskih talentov in tako ni čudno, da so kritiki Eda Furyja precej popljuvali. A roko na srce, njegova igra ni prav nič slabša od ostalih bodybuilderjev podžanra, morda celo za odtenek boljša, saj liku vdihne prepotrebno karizmo in šarm. Tudi scenografija in snemalne lokacije so za tako nizek proračun, kot ga je imel film, precej solidne. Posebne omembe pa je vsekakor deležna sekvenca in nje montaža, v kateri se Ed Fury spopade z bikom. Za nameček so tu še brhke dekline med katerimi velja izpostaviti predvsem Moiro Orfei in mlado Soledad Mirando, prezgodaj preminulo muzo Jesusa Franca. 

Goljat je bil za Ursusom drugi biblijski junak, ki se je znašel v peplumih, a je bila njegova življenjska doba krajša. Kljub temu pa so filmi o Goljatu navrgli morda celo najboljši peplum v katerem je nastopila njihova ikona Steve Revees. V njem namreč najdemo precej solidno akcijo podkrepljeno s kar nekaj krvi, na trenutke celo gora in tisto najpomembnejše, prelestne ženske oz. bolje rečeno žensko. Krasotica zaradi katere se splača pogledati omenjeni film tudi če niste ljubitelj podžanra je Kubanka Chelo Alonso (rojena kot Isabella Garcia). S svojimi oblinami in drznim plesom bo začarala vsakega moškega. Škoda le, da ženske v peplumih niso smele pokazati toliko kože kot moški.

Leta 568 severno Italijo zavzamejo in naselijo Langobardi, kar privede do spora s staroselci. Ker barbari ne želijo pretirano parlamentirati z njimi se odločijo za najhitrejšo rešitev spora, t. j. poboj. Med preživelimi staroselci, ki se zatečejo v bližnji gozd je tudi Emiliano, ki si je zaradi svoje nadčloveške moči prislužil vzdevek Goljat. Skupaj s svojimi somišljeniki se zakolne, da bo maščeval smrt svojih sovaščanov, med katerimi je bil tudi njegov oče. Film nekje na pol poti dobi dodatno dimenzijo, ko se v zgodbo vplete zgoraj omenjena lepotica, hčerka plemenskega šefa Langobardov. Med njo in Goljatom namreč preskoči ljubezenska iskrica. Ja, ljubezen ne pozna meja.

Samson a.k.a. Sansone (1961)

















Podžanr pepluma se je kakopak napajal z drugimi podžanri, ki so mu bili blizu, predvsem s piratskimi, barbarskimi, mongolskimi, vikinškimi filmi ter kakopak z raznimi Zorroti, Sandokani, Tarzani, nenazadnje pa tudi s kičastimi porno orgijami. Večina peplumov je bila seveda postavljena v antični Rim, kjer so prevladovali filmi o gladiatorjih, med katere spada tudi pričujoči film. Gre za zadnji del trilogije o priljubljeni gladiatorski deseterici h kateri spadata še The Ten Gladiators a.k.a. I dieci gladiatori (1963) ter Spartacus and the Ten Gladiators a.k.a. Gli invincibili dieci gladiatori (1964). Zame osebno je izmed trojice najboljši ravno opisani.

Zaradi svoje zvestobe in lojalnosti Rimu je deseterica s strani prefekta province Sirije najeta, da odpotuje v nevtralno kraljestvo Arbela. Njihov cilj je, da izvejo čim več o sosednjem kraljestvu Parthie, ki se pripravlja na vojno z Rimom. Seveda se deseterica po žanrskem ključu kaj hitro zaplete v razne spletke prefriganih aristokratov in njihovih prelestnih priležnic. Filmu se sicer pozna, da je nastal že povsem na koncu peplum obdobja, ko je podžanr že pošteno izgubljal sapo. Posledično so bili tudi proračuni za omenjene filme precej nižji kot v zlatem obdobju. Na pohodu je bil namreč že nov podžanr z Apeninskega polotoka, ki je svet zaznamoval še precej bolj kot peplumi. Čas je bil za špageti vesterne.  

Preden je Sergio Leone posnel svoj prvi celovečerec je kot asistent režije sodeloval pri že kar nekaj filmih in preden je posnel svoj prvi vestern A Fistful of Dollars a.k.a. Per un pugno di dollari (1964) je režiral svoj prvenec. Zanj pa bi le stežka trdili, da ga je posnel režiser, ki bo v zgodovini filma s svojim razpoznavnim stilom pustil tako velik pečat. The Colossus of Rhodes (1961) je namreč povsem generičen izdelek, ki bi ga lahko posnel praktično vsak režiser kateremu so osnove poklica vsaj kolikor toliko znane. Ne pričakujte torej divjih zumov, napete glasbene podlage (pri filmu namreč ni sodeloval Ennio Morricone) ter čemernih capinov. Film je posnet by the book, kar za prvenec niti ni tako nenavadno.

Poleg te banalne vsakdanjosti pa zna gledalca zmotiti tudi katastrofalna igra glavnih akterjev, med katerimi imam v mislih predvsem Roryja Calhouna. Le-ta je po sporu med Leonejem Johnom Derekom nadomestil slednjega in kot igralec pustil zelo slab vtis. Njegov lika Dariosa, ki je primoran rešiti otok Rodos pred notranjim in zunanjim sovražnikom, je namreč povsem neizrazit ter lesen. Je pa po drugi strani eno izmed sedmih čudes antičnega sveta, se pravi, Rodoški kolos precej dodelan. Tudi drugače kar se tiče scenografije filmu težko kaj očitamo, spet druga zgodba pa je kostumografija, ki deluje precej izumetničeno. A navkljub vsemu, še vedno gre za prvi uradni film Sergia Leoneja.