Slovenski ekvivalent slavne podelitve oskarjev je Festival slovenskega filma, medtem ko je ekvivalent samega oskarja vesna (v obliki filmskega traku). Vesna simbolizira moč junakinje iz legendarnega istoimenskega filma, ki ga je leta 1955 režiral František Čap.








Prvo vesno so podelili na 4. Festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2001. Pred tem so se nagrade za najboljši celovečerni film preprosto imenovale zgolj nagrada za najboljši celovečerni film. Kako dolgočasno. Kot večina slovenskih filmov. Tudi pričujoči film, kljub prejemu vesne za najboljši celovečerec, glavno žensko vlogo, scenarij ter še nekaj praktično enakih priznanj (zgolj pod drugim imenom), pri tem ni nikakršna izjema. Po vsej verjetnosti se je žiriji dopadel, ker je postavljen v nek drug čas in ker se pogosto poklanja samemu filmu. Filmski kritiki in ustvarjalci so namreč znani po tem, da drug drugega radi trepljajo po rami in tripajo na praktično vsako filmsko referenco.

Je pa po drugi strani potrebno omeniti odlične igralske interpretacije, med katerim bi želel izpostaviti predvsem Veroniko Drolc. V njej je namreč utelešen dobršen del družinske represije, ki je je deležen naš glavni junak, odraščajoči Egon (mladi Janko Mandič). Njena sodelavka pri zatiranju mladostniških sanj, je prav tako nora babica (Iva Zupančič), religiozna obsedenka, ki bolje komunicira z bogom kot s svojim vnukom. Represije pa je Egon deležen tudi v šoli, kjer telovadni učitelj (Jernej Šugman) spolno zlorablja Egonovo sošolko. Skratka gre za tipičen slovenski morbidnež, ki ne pozabi vključiti niti samomora. Čudi me le-to, kako so lahko pozabili na alkoholizem. 

Leta 2005 se je FSF iz Ljubljane ponovno preselil nazaj v Portorož, kjer se je festival pod tem imenom tudi začel in kjer kraljuje še danes. A termin je še vedno ostal poznojesenski, kar je pomenilo, da je ponovno prišlo do nekakšnega prekrivanja med Liffom in 8. izvedbo FSF-ja. Pri tem je zanimivo predvsem to, da se je Liffe pričel ravno z zmagovalcem FSF-ja, s filmom starega znanca zmagovalnih odrov filmskih festivalov Jana Cvitkoviča, Odgrobadogroba (2005). Film je poleg nagrade za najboljši celovečerni film, domov odnesel še vesni za obe stranski vlogi in sicer sta priznanji prejela Drago Milinović za vlogo Šukija ter Sonja Savić za vlogo Ive.  

Film, ki se začne kot črna komedija se s pomočjo klasičnih slovenskih filmskih elementov kaj hitro spremeni v tragedijo. Glavna zvezda filma je Pero (Gregor Bakovič), ki si vsakdanji kruh služi kot pogrebni govornik. A z bližino smrti ni obkrožen samo na delovnem mestu. Doma ima namreč očeta (Brane Grubar), ki se nikakor ne more sprijazniti s smrtjo svoje žene. Posledično se ji poskuša pridružiti v onostranstvu praktično na dnevni bazi. Njegovi neposrečeni poskusi samomora še spadajo v komični del filma, saj mejijo na burlesko. Tragiko v film prineseta predvsem zgoraj omenjena dobitnika nagrad, ki sodelujeta tudi pri eni izmed najbolj nelagodnih, a hkrati najlepših slovenskih filmskih sekvenc. 

Veliki zmagovalec 9. FSF-ja je bil opisani film, ki se je okitil s kar nekaj vesnami in to kljub dejstvu, da je večina filmske ekipe delala praktično zastonj. Produkcijska hiša je za sredstva Filmskega sklada zaprosila namreč šele, ko je bil film že zmontiran in sredi zvokovne obdelave. Kljub temu pa se film po izgledu in produkcijski zahtevnosti brez težav lahko primerja s tistimi  slovenskimi celovečernimi produkcijami, ki so od države prejele tudi do desetkrat več sredstev. Njegova glavna odlika je ta, da kljub dejstvu da se ukvarja z za film tipičnimi slovenskimi tematikami (umori, samomori, izkoriščanje, zapuščanje, prometne nesreče, egoizem …), ne deluje izumetničeno, ampak naravno. 

V njem kar tri različne vloge odigra Tjaša Železnik (vesna za glavno žensko vlogo). Gre torej za film, ki prepleta več zgodb in že s svojim naslovom aludira na Altmanove Short Cuts (1993). A slovenska kopija gre še korak dlje, saj je narativni preplet zgodb izjemno domiseln ter se na zelo filmski način poigrava z idejo časa in prostora. Vse zgodbe pa povezujejo ravno liki, ki jih upodablja Tjaša (seksi dermatologinja, raztresena prodajalka ter nevrotična klošarka). Družbo ji delajo znana slovenska igralska imena v podobi družinske naveze Cavazza, Grege Zorca, Jerneja Šugmana …    Kratki stiki (2006) je prvi slovenski film posnet v HD tehniki, pri njem je kot somontažer sodeloval tudi Rok Biček, takrat še študent prvega letnika AGRFT-ja.

Mala zlikovca vlomita v hišo nekoč vsemogočnega Generala. Ob dragoceni sliki, Pokrajini št. 2 ki naj bi jo prodala nazaj Generalu, ukradeta tudi denar in povsem nevede še tajni dokument, ki govori o ukazih za povojne poboje. Jp, Vinko Möderndorfer se je s svojim filmom upal dregniti v to večno rak rano slovenstva in ni potrebno biti prevelik strokovnjak, da ugotoviš, v kakšne žolčne razprave bodo zaplule debate po ogledu. Namesto, da bi orgazmirali nad sodobnimi filmskimi prijemi, odlično fotografijo, scenarijem, tem nenazadnje nad seksi Majo Martino Merljak (nagrada za najboljšo žensko stransko vlogo), se bodo spet prepirali o naših in vaših. Klasika.  

Poleg filma Šelestenje (2002) je Razredni sovražnik (2013) edini film, ki je v dosedanji zgodovini FSF-ja domov odnesel tako vesno za najboljši celovečerec, kot tudi tisti, ki ju podelijo kritiki in občinstvo. Poleg tega pa je tudi moj osebni favorit med dosedanjimi zmagovalci, a ne zgolj zaradi tega, ker mi je tematika precej blizu. Film je namreč preprosto vrhunski. Gre za čistokrvno dramo, ki gradi napetost do te mere, da proti koncu vedno bolj spominja na srhljivko. V filmu ni praznih oziroma odvečnih prizorov, dogajanje je strnjeno, vsak trenutek, vsak posnetek in vsak izrečen stavek služijo zgodbi in psihologiji likov, redki trenutki tišine pa so izrabljeni učinkovito in niso sami sebi v namen.  

Najbolj vrhunski od vsega pa so igralci, kjer kot izkušena mačka prednjačita Igor Samobor v vlogi hladnega učitelja ter Nataša Barbara Gračner v vlogi diplomatske ravnateljice, medtem kot dijake igrajo naturščiki, ki pa so prav tako vrhunski. Dogajanje je postavljeno na novomeško gimnazijo, ki sta jo obiskovala dva (Rok Biček in Nejc Gazvoda) izmed treh (Janez Lapajne) scenaristov filma. Brezskrbno razredno skupnost pretrese samomor sošolke. Po spletu naključij odgovornost za to dejanje pade na novega učitelja, ki se tako postane glavna žrtev razredne upora. Glede na to, da gre za celovečerni prvenec Roka Bička, se lahko v prihodnosti ponovno nadejamo filmskih mojstrovin. 

Na 18. izvedbi SFF-ja je Vesno za najboljši film (poleg še treh ostalih) prejel izdelek, ki so ga oglaševali kot prvo slovensko grozljivko. Kot kaže so filmski ustvarjalci pozabili na filma Morana (1994) in Rabljeva Freska (1995). Pa nič zato, saj je Idila (2015) v primerjavi z omenjenima filmoma precej bližje konvencionalnim hollywoodskim grozljivkam. V njej gre za klasičen trk med ruralnim in urbanim, se pravi za grozljivko, v kateri se hillbillyji izživljajo nad mestnimi srajcami. Čudno, da grozljivka takega kova ni bila posneta že prej, saj je po mojem mnenju Slovenija idealna za eksploatacijo omenjene tematike. Če k temu dodamo še tradicionalno žganjekuho, bi lahko rekli, da je film zadel v samo bistvo slovenstva.

Gre za celovečerni prvenec Tomaža Gorkiča, ki se lahko pohvali predvsem z lepo fotografijo (za katero poskrbi predvsem slovenski pejsaž) ter specialnimi efekti, saj so le-ti glede na precej nizek proračun na več kot zadovoljivi ravni. Po drugi strani pa gvaja leti predvsem na glavne akterje z izjemo obeh hribovcev (Jurij Drevenšek je za vlogo Vintlra prejel Vesno za najboljšo moško vlogo). Nika Rozman je za žensko stransko vlogo sicer prejela vesno, a glavni igralski problem tiči v Nini Ivanišin, ki je popolnoma nekarizmatična. Celo tako, da sem na koncu navijal za Franclna, da jo ujame in potolče. Sploh ker: » Franclnu ni še noben ušu.« Kot vsaka prava žanrska grozljivka, tudi ta dopušča možnost nadaljevanja. 

Glede na lanskega in letošnjega zmagovalca FSF-ja lahko mirne duše zaključimo, da festival počasi postaja kopija oskarjev. Tako kot onkraj Luže so namreč tudi pri nas smetano začeli pobirati žanrski filmi; lani grozljivka letos mockumentarec, a žal tudi na račun kvalitete. Če je Idila (2015) v bistvu precej gledljiv film, pa je Houston, We Have a Problem! (2016) za en drek. Ideja, ki temelji na teoriji zarote, je sicer precej smela, a je sama izvedba katastrofalna. Scenarij in montaža (za katero je film prejel celo vesno, še bolj pa me čudi vesna za glavno moško vlogo) sta precej zmedena in težko sledljiva in ob ogledu sem imel občutek, da je film sam sebi namen. Važno, da smo posneli mockumentarec. 

Film, ki si je za naslov sposodil največkrat narobe uporabljeno frazo (original, ki ga je med poletom Apolla 13 izrekel astronavt Jack Swigert se namreč glasi: »Ok, Houston, we've had a problem here.«) raziskuje mit o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vrednem več milijard dolarjev. Gre za zmes realnosti in fikcije, ki prikazuje polpreteklo zgodovino skozi perspektivo teorije zarot. V filmu se prepletajo osebno pričevanje Ivana (vesna za glavno moško vlogo), inženirja v jugoslovanskem vesoljskem programu, in sveži, do zdaj javnosti neznani arhivski posnetki. Hopla, kaj pa če je vse res.