7 na prvi pogled nenevarnih killerjev
Da ne bi bila filmska zgodovina polna zgolj tistih klišejskih killerjev v stilu serijskih morilcev, psihopatov, pošasti, živali, virusov,... so se nekateri filmski ustvarjalci odločili, da v vloge življenjejemalcev vključijo na prvi pogled povsem nedolžne stvari. Ste že slišali, da je nekoga ugonobil paradižnik, kondom, lasulja,...? No, sedaj boste.
Glede na to, da velika večina pozna omenjeni film, ne bi smelo biti preveč hudo, če vam izdam drobceni spoiler. V tem celuloidnem izdelku, za katerega je knjižno predlogo ustvaril legendarni Stephen King, režisersko taktirko pa je v roke vzel meni zelo ljubi John Carpenter, ljudi v večna lovišča pošilja nadvse mični Playmouth 1957. Jp, hudodelec je tokrat osebni avtomobil. OK, je že res, da je ta vrsta prevoznega sredstva posredno odgovorna za dobršno število smrtnih žrtev, vendar je v znatni večini za to odgovoren človeški faktor. Razen, če vi poznate kakšen avtomobil, ki bi bil sam po sebi objesten, alkoholiziran , povrhu vsega pa še morilsko nastrojen.
Na prvi pogled gre za skupek gibajočih se podob, ki skupaj tvorijo enostavno in površinsko zgodbo. Vendar, če zakopljemo le malček pod površje tega najstniškega horrorja, se nam razkrije odlična aluzija o tem, kako ljudje vse prepogosto ljubimo stvari namesto oseb, kar nas v končni fazi pripelje do tragičnih posledic. Če zakopljemo še malček globlje in si pri tem sposodimo še mešanico filmskih fatamorgan Štefaničiča mlajšega in Dušana Rutarja, pa lahko zaključno sekvenco gledamo kot aluzijo o divji izgubi najstniške nedolžnosti. Vse kar potrebujemo je le, da združimo sliko, ki nam jo ponujata prevozni sredstvi ter glasove, ki jih ustvarjata najstniška protagonista. Film mnogih nivojev.
Kaj pričakovati, če vam nekdo za pokušino ponudi filmski izdelek z naslovom, ki vam razkriva, da boste v naslednji urici in pol gledali zgodbo o ubijalskem kondomu? Po vsej verjetnosti nič takega kar bi filmski gurmani z užitkom spravili po svojem pikolovskem grlu. Pri nas, ki filme jemljemo pretežno kot zabavo in ne kot neke nuje po zapolnjevanju umetniške praznine (čeprav priznam, da najbolj uživam, ko sta v filmu združeni tako zabava kot umetnost) pa je vsa stvar malček drugačna. Ljubitelji tudi tistih bolj nizko budgetnih nasty filmov, bi z lahkoto zatrdili, da gre v izbranem primeru za naslov, ki obeta in če dodamo, da je izdelek priletel iz produkcijske hiše Troma, je ogled tako rekoč obvezen.
Pripomoček, ki je dandanašnji primarno namenjen preprečevanju nosečnosti ter prenosu spolnih bolezni, je tokrat mnogo bolj krute narave. Ne samo, da filmske akterje prikrajša za pristno izkušnjo spolnosti (saj poznate tisto o lizanju sladoleda skozi steklo), temveč jih poskuša prikrajšati (in to dobesedno) tudi za vse kar spominja na penis (od prstov, nosu, vodovodne cevi,…). In kdo je kriv za tako pošast, ki med drugim služi tudi kot zelo »dobra« antipropaganda za uporabo prezervativov? Kdo drug kot verski fanatiki, ki jim gre v nos predvsem to, da moški pripadniki svoje ejakulacije streljajo v prazno, namesto, da bi svoje orodje uporabljali zgolj za razmnoževanje.
Najbolj priljubljena stvar pri nas heteroseksualnih moških, ki nam jo lahko ponudi in z njo dostikrat tudi manipulira žensko telo, dobi tokrat skrajno negativni predznak. Ustvarjalci filma Teeth (2007) so ljudske zgodbice o vagini dentati, ki se danes uporablja kot psihološki simbol za tiste moške, ki trpijo pred strahom o spolni nedoraslosti (v preteklosti pa naj bi varovale ženske pred posilstvi), ponesli na povsem novo raven. Ta luknjica neskončnih užitkov namreč v zgoraj omenjenem filmu prav zares dobi zobe, s pomočjo katerih kastrira nezaželene obiskovalce. Povem pa lahko še to, da sem bral tudi članke o resničnih primerih zobate vagine, tako da fantje…
Čeprav je iz filma tokrat razvidno, da naj bi bila vagina dentata bolj posledica genetskih mutacij, ki naj bi jih povzročilo bivanje v onesnaženem in nezdravem okolju pa nam zgodba ponuja tudi nekaj bolj poglobljenega materiala. Vendar je strah pred spolnostjo za razliko od tistih znamenitih Freudovih besed, da vsak moški ob pogledu (vsaj prvem) na žensko vagino doživi grozljiv šok zaradi strahu, da ga bo ta kastrirala, tokrat prestavljen na žensko stran. Glavna protagonistka se namreč po vsej verjetnosti zaradi preveč konzervativne in restriktivne družbe, nikakor ne upa prepustiti mesenim užitkom. Jp, ponavadi ima večina nepojasnjeni preprek, izvor globoko v podzavesti.
Filmska domišljija je brezmejna pokrajina v kateri se nahaja prostor tudi za killerja v podobi zdrizastega in sluzastega želeja, ki širi teror po idiličnem predmestju z neverjetnimi 2. kilometri na uro (vsaj tako zgleda). Pri tem svojem polžjem pohodu pa ubije približno 50 ljudi, katerih smrti žal ne vidimo (niti ene). In če dodam še dejstvo, da je film nastal v tistih paranoičnih 50. letih prejšnjega stoletja ter služi kot metafora za vsevsrkajoči komunizem, ki preti iz vzhodnega bloka (ja, blob ni zastonj rdeče barve), vam je lahko jasno, da gre za kultni film. Film, ki glede na slabo igro ter vseprisotni debilizem niti ni tako slab. V bistvu je celo zelo dober.
Tudi zaradi tega, ker v njem lahko v eni izmed predzvezdniških vlog lahko občudujemo svetlolasega lepotca Steva McQueena, ki ukrade cel filmski show (kar proti želeju tudi ni mogla biti kakšna izredno težka naloga). Steve se v tem filmu polnem klišejev, bori proti neznani stvari, ki nekega večera na silo vdre v umirjeno sosesko. Hitro je razvidno, da gre za nagravžno kepasto gmoto, ki s pomočjo absorbiranja prebivalcev pridobiva na svoji moči, da bi bila vsa stvar še hujša pa je očigledno tujek iz vesolja tudi neuničljiv (dovolj očitna aluzija na komunizem?). Skratka eden izmed boljših filmov, ki ga je navrglo hladnovojno merjenje mišic med vzhodom in zahodom.
Če se na režiserski stolček povzpne hiperaktivni enfant terrible japonske kinematografije Tkashi Miike, lahko le stežka pričakujete celuloidni izdelek, ki se bo gibal znotraj ustaljenih filmskih tirnic. In tudi tokrat je tako, čeprav bi Exte: Hair Extensions (2007) z lahkoto uvrstili med sedaj že tako rekoč konvencionalni in dodobra zlajnani J-horror (saj veste, bleda koža, ki ne kaže znakov življenja, črni dolgi lasje, ki zakrivajo zlovešči obraz, nenavadno trzajoče gibanje,…). Po drugi strani pa film svojo ekscentričnost dokazuje z izbiro killerja, v vlogo katerega postavi lasne podaljške oz. lasulje. Ni kaj, Takashi je pač človek bizarnih idej.
In ali nam je Takashi Miike s pomočjo ubijalskih las poskušal tudi subtilno namigniti o kakšni naši življenjski neumnosti. Rekel bi da vsekakor (tako kot tudi vsi opisani filmi v tokratnem zapisu). Če predpostavljamo, da so dolgi črni lasje tradicionalni element ljudskih japonskih zgodb o duhovih, danes pa se podaljški las uporabljajo predvsem za prikazovanje nekega kapitalističnega statusnega simbola, je dokaj hitro razvidno kam Takashi taco moli. Miike nam namreč poskuša s pomočjo filma sporočiti, da nas turbokapitalistična potrošnja vodi v lasten propad, v katerem pozabljamo na tiste prave vrednote. Ali pa nas poskuša zgolj prestrašiti. Odločitev je vaša.
Po ogledu filma (ja, ne boste verjeli mukoma se mi je celo uspelo prebiti skozi tale ščis) se je na mojem obrazu izrisal tisti znani WTF was this shit?! pogled. Lahko mi oporeka kdor hoče in ob tem trdi, da gre za odlično premišljeno in nadvse zabavno satiro, ki se spretno ponorčuje iz ameriške birokracije in vojske, ob tem pa se v brk smeji še tistim trapastim old school sci-fi filmom, vendar moja reakcija na te argumente je zelo preprosta. Kratek zamah z roko in odgovor v stilu, da Attack Of The Killer Tomatoes! (1978) ni bil zastonj kar nekajkrat izbran za najslabši film vseh časov sta povsem na mestu, čeprav roko na srce, videl sem tudi že slabše izdelke.
Saj vem kaj boste rekli:« Ja kaj pa si pričakoval od filma s tako trapastim naslovom?« OK, res nisem pričakoval nekakšnega filma, ki bi si zaslužil Oskarja v kategoriji za scenarij, igro, fotografijo,… pa vendar so me naslovi s podobnimi trapastimi naslovi v preteklosti že večkrat pozitivno presenetili. Tokrat žal ni tako. Paradajzi, ki zaradi nekih čudnih mutacij dobijo željo po ubijanju so namreč vse prej drugega kot zabavni (morda zaradi tega, ker jim je namenjeno tako malo filmskega prostora?). Na prvi pogled je vsa zagata na moč podobna tisti v zgoraj omenjenemu filmu The Blob (1958), s to razliko, da je sci-fi iz 50. let prejšnjega stoletja za tokratno skrpucalo, pravi Oskar material.
In evo tokratni film je že eden izmed takih, ki s svojim nizkim budgetom, udarnim in pronicljivim naslov ter obravnavano tematiko, obljublja, da se bo pred vašimi očmi odvrtel milo rečeno crap od filma. Vendar ni povsem tako, saj The Refrigerator (1991) s svojo entuziastično ter pozitivno amaterskostjo dodobra preseneti. Celoten vizualni izdelek zaradi idej, ki se jih poslužuje ter svoje nepretencioznosti postane zanimivo popotovanje po deželi tako imenovanih z-muvijev (za razliko od zgoraj omenjenega pretencioznega sranja, ki ni dorasel svojim pričakovanjem), vendar ne pozabite tistega znanega reka, da izjeme potrjujejo pravilo.
Mladi in kot kaže z ženske strani še neizživeti parček se odloči, da se bo preselil v neko stanovanje sredi zakotnih uličic New Yorka, kjer se bo podal radostim skupnega življenja. Toda kaj kmalu ugotovita, da nista kot izklesana drug za drugega. Dekle bi rado še malo požuralo, medtem ko je pob že pripravljen, da v svoje življenje sprejmeta novega družinskega člana. OK, če bi bil to glavni problem, bi zvezo še nekako lahko ponovno usmerila na tirnice sreče, a kaj, ko so v njunem stanovanju vrata hladilnika hkrati tudi vhod v neke bolj temačne sfere. Sfere, ki ju začnejo vedno bolj in bolj odtujevati. Kar vprašajte tiste debelinkote, ki so se »razpustili«, kako kaj njihovo ljubezensko življenje.
5 komentarjev:
http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2011/03/rubber.html
Heh, sem ravno mislil omeniti ponorelo gumo, pa me je nekdo že prehitel.
Lahko bi dodal tudi povezavo na tvojih 7 zlobnih lutk... hehe, tudi Čaki & Co. niso ravno tipični morilci.
The Blob je dobil kar soliden poklon v nedavnem Alien Trespass, kjer tudi tokrat (zeleni) žele noče na torto, ampak kar na človeka.
Fajn zapis, zopet x-krat nasmejal...
Tale rubber zgleda kar odpičena zadeva. Vsekakor pristal na must see trash listi.
Oh snap, zelo všečno. Že vlečem Hladilnik, hehe, tole kar kliče po ogledu.
Filmski blog se bere tudi v Španiji in nam je popestril večer. Tudi kolegice so navdušene :)
Objavite komentar