7 bitk II. svetovne vojne (vzhodna fronta)

V II. SV je bila ravno vzhodna fronta (od operacije Barbarossa 22. junija 1941 do padca Berlina 9. maja 1945) tista, ki je bila najbolj krvava ter hkrati odločujoča za sam razplet do sedaj najbolj krvave vojne v zgodovini človeštva. V njej naj bi življenje izgubilo okoli 30 milijonov ljudi, med njimi ogromno civilistov. Tukaj je nekaj filmskih pogledov na to krvavo poglavje naše zgodovine, v katerem sta svoje vojaške mišice merili predvsem Nemčija in Sovjetska zveza.







Med drugim je grozotam II. SV svoj pečat dodal tudi ekscentrični režiser Sam Peckinpah. Pričakujete lahko torej eksistencialne krize, ki jih prekinjajo s krvjo in nasiljem prepredene slow motion koreografije. Jp, Sam se tudi tokrat ni odrekel svojemu razpoznavnemu režiserskemu podpisu in prav je tako. Njegovo filmsko upodabljanje namreč izvrstno dopolnjuje nesigurnost in nasilje, ki sta se dogajala med II. SV. Prizori v katerih je moč zaznati režiserjev trademark tako izpadejo močni in iz nas izvabljajo sočutje. Edina pomanjkljivost Cross Of Iron (1977) je tako predvsem manko statistov. Posledično bitke izpadejo zelo puste in ne dajejo občutka, da se nahajamo na nemško-sovjetskih frontnih linijah.














Gre za še enega izmed odličnih anti vojnih filmov med katerimi zagotovo prednjači Johhny Got His Gun (1971). Tokratni  je seveda mnogo bolj akcijski, toda vseeno ne pozabi pokazati kako brezsmiselna, absurdna in hkrati polna korupcije, je vojna ihta. V glavni vlogi srečamo Jamesa Coburna v svoji življenjski filmski upodobitvi, ki je poveljnik maloštevilnega nemškega voda. Je nemški vojak, a sovraži idejo, ki je privedla do množičnih pobijanj. Vse za kar se zavzema, je ravno njegov hrabri vod in ko mu lakomni vojaški povzpetnik ogrozi še to zadnjo svetinjo, ne vidi več smisla v svoji eksistenci. Surova zgodba, prikazana s pomočjo izvrstne fotografije, deloma posneta tudi pri naših južnih sosedih.



Že s samim naslovom nas film vabi naj se mu pridružimo na njegovem vizualnem popotovanju. Vabljeni, kajti imeli boste kaj videti. Gre za beloruski izdelek (leta 1985 je bila Belorusija še del Sovjetske zveze), ki se posveča vojnim dogodkom na vse prej kot junaški način. Tukaj namreč ni prostora za junake, ki so se kalili v srčnih bitkah za domovino, ni prostora za glorificirane generale in ni prostora za padle heroje. Prostor je zgolj za trpljenje in grozote, ki so se dogajale v bližini poljsko-beloruske meje v II. SV, smeh pa je prisoten le takrat, ko človek zadovoljuje svoje sadistične težnje. Film, ki bi se z lahkoto dogajal tudi na jugoslovanskem oz. slovenskem ozemlju.

















V ospredju zgodbe je namreč štirikotnik, čigar oglišča predstavljajo partizani, vaščani, kolaboratorji in nemška vojska. Vojni elementi, ki le s težavo koeksistirajo, saj med njimi vladajo zapletene plenilsko-simbiotske povezave. Na strani partizanov se znajde mladi Florya, čigar začetno navdušenje in patriotizem se hitro sprevržeta v pravi vojni pekel. Prva polovica filma je dokaj počasna in mila, zatorej vas bo druga toliko bolj šokirala. V njej je režiser prikazal tista najhujša vojna dejanja, ki jih je nemška vojska prizadejala nedolžnemu civilnemu prebivalstvu. V dolgem in mučnem kadru boste priča popolnemu iztrebljenju majhne beloruske vasice. Šok terapija.




Takole pa izgleda dokaj podobna štorija, ko jo v svoje roke dobi Hollywood. Ponovno so v igri beloruski partizani (le da tokrat židovskega porekla), ki se sredi vojne vihre borijo za golo preživetje. Lokacija in grobi zaplet filma sta torej praktično identična tistima iz Idi I Smotri (1985), toda pred našimi očmi se znajde povsem drugačen celuloidni izdelek. Le-ta je naphan z enormno količino akcije, herojstva in čuta za svoje ljudstvo in je posledično v manjšini na pričujoči lestvini. Poleg njega je tokrat le še Enemy At The Gates (2001) tisti, ki slavi vojne heroje in bitke in nas kljub videnim grozotam na nek sprevržen način prepričuje, da je vojna idealen prostor, kjer se rojevata človeška dobrota in junaštvo. 














Vendar je film vsekakor vreden vaše pozornosti. Za to poskrbi režiser Edawd Zwick, mojster množičnih bitk, ki se dogajajo na zunanjih, nemalokrat zgodovinsko avtentičnih lokacijah. Naj vas samo spomnim na filme kot so: Glory (1989), Courage Under Fire (1996), The Last Samurai (2003)… K tem bitkam, ki so zaradi občutljive tematike o antisemitizmu med II. SV, že same po sebi zelo čustvene, g. Zwick doda še zgodbo o treh močno povezanih bratih. Zaradi teh manipulativnih filmskih prijemov bodo vaša čustva vse do finalne katarze, deležna pravega vrtiljaka (nič novega kar se tiče filmov Edwarda). Prepustite se divji vožnji in vstopite v robinhoodski svet male skupinice beloruskih judov.



















Bitka za Stalingrad (danes Volgograd) je bila največja in hkrati ključna bitka na vzhodni fronti (avgust 1942 – februar 1943), v kateri naj bi po nekaterih podatkih življenje izgubilo okoli 2 milijona ljudi. Po težkih in izčrpavajočih bitkah, ki so se odvijale v nečloveških pogojih je slavila Rdeča armada, nemška vojska pa se po bolečem porazu ni znala več pobrati. Tokratni film nas postavi v škornje poražencev. Nastal je pod okriljem nemških producentov, ki so pred tem poskrbeli še za eno filmsko mojstrovino o II. SV Das Boot (1981) in to se mu še kako pozna, na srečo v dobrem smislu (kot da bi lahko o omenjenem podmorniškem filmu našli kaj slabega).















Tudi tokrat je namreč v ospredju surovi realizem, ki prikazuje vojne grozote in zatorej lahko Stalingrad (1993) z lahkoto štejemo med anti vojne filme. Vojno krutost film često podkrepi s krvavimi vizualnimi dodatki, ki niso ravno za vsakogar. Glavna razlika z že omenjenim filmom režiserja Wolfganga Petersena je predvsem v tem, da tokrat ni v ospredju zgolj en samcat lik, ampak imamo pred seboj enakovredne karakterje. Posledično tako o njih ne izvemo ravno dosti, vendar po drugi strani čutimo njihovo kolektivno trpljenje in povezanost. Primorani smo spremljati njihovo zgodbo od kljub vojni zelo optimistično razpoloženega začetka, do bridko hladnega konca. Prava anti propaganda.



















Gospod Andrey Tarkovskiy velja za najbolj znanega sovjetskega/ruskega režiserja. V svojem relativno kratkem življenju (pri 54. letih ga je v večna lovišča odvlekel rak na pljučih) je ustvaril zgolj 8 dolgometražnih filmov, toda prav vsi veljajo za kinematografske mojstrovine (Voyage In Time a.k.a. Tempo Di Viaggio (1983) je bil sicer posnet za televizijo). Tokratni, njegov prvi celovečerec, je moj najljubši. V njem namreč najdemo že prav vse režiserske podpise, ki bodo skozi celotno kariero Tarkovskega, krasili njegov režiserski opus po drugi strani pa se je kultni režiser izognil filmskemu dolgovezenju, ki ga je moč najti v njegovih kasnejših filmih.


















V tej zgodbi o mladem ruskem otročiču Ivanu, čigar brezskrbno otroštvo prekine kruta vojna, je g. Tarkovski svojo filmsko poetiko predstavil na kratek in jedrnat način. Film krasi izvrstna fotografija, ki prepleta sanjske in resnične sekvence mladega Ivana, hkrati pa nam predstavi tudi podzgodbo o ruskem vojaku in njegovi zatrapanosti v vojaško medicinsko sestro. Film nam zaradi že omenjene »preprostosti« lahko služi kot odličen uvod, v kasnejša in mnogo zahtevnejša filmska dela omenjenega režiserja, vendar pozor, tudi tokratni ni ravno pop corn material. S seboj namreč nosi ogromno filmske simbolike in poetike, zavite v zaščitni znak Tarkovskega, t.j. izjemno počasen tempo.



Glede na dosegljive podatke naj bi šlo za vse do letošnjega leta, ko ga je prehitel Iron Sky (2012), za najdražji finski film, kar glede na samo dolžino filma (spoštljivih 195 minut, narejena pa je celo mini serija, ki traja 265 minut), število statistov ter vojaško-akcijskih prizorov niti ne čudi. Zaradi vsega naštetega se ta finski biser, ki se koncentrira na sam začetek II. SV, ko so Sovjeti (takrat še na strani Centralnih sil) napadli svojo zahodno sosedo Finsko (spopad, ki je bil kljub svoji kratkotrajnosti med novembrom leta 1939 in marcem leta 1940, izredno brutalen), z lahkoto kosa z največjimi ameriškimi vojnimi spektakli. Med drugim tudi s pomočjo krvavih prizorov bitk, ki v zasneženih finskih pokrajinah zaradi vse prelite krvi, pridejo še posebej do izraza.















Gre za finsko verzijo bibličnega spopada med Davidom in Goljatom, kjer pa podrejena finska vojska nima nikakršnih možnosti (razmerje med finsko in sovjetsko vojsko je bilo približno 1:50). Finskim obrambnim linijam se pridruži tudi majhna skupinica dobrih prijateljev (rezervistov) iz vasi Kauhana, ki so poslani daleč na vzhod v prve vrste frontnih jarkov. Tam jih pričaka pravi pekel v katerem po zraku letijo drevesa, granate, šrapneli in tudi človeški udi. Le redki bodo iz tega masakra prišli živi in tega se zavedajo tudi naši glavni protagonisti. Izredno realen prikaz vojaškega življenja v jarkih, posnet ob 50. obletnici začetka omenjene vojne, nominiran za tujejezičnega Oskarja.



















Enemy At The Gates (2001)



Hollywoodski vojni spektakel, ki globalni spopad na vzhodni fronti zreducira zgolj na merjenje tičov med sovjetskim ostrostrelcem Vassilijem Zaitsevom in nemškim ostrostrelcem majorjem Königom ter nas poskuša prepričati, da je bila zmaga Rdeče armade zgolj posledica zmage Vasilija, ki je bil btw resnična zgodovinska oseba, nad Königom. Jp, dobrih 20 let po koncu hladne vojne so se Američani prenehali bati strašne rdeče pošasti, ki je lomastila po vzhodnem bloku. Še več, s tokratnim filmom so postavili celo hvalospev komunističnemu junaku, čigar korenine segajo nazaj vse do udarniškega rudarja Stakhanova. Čudna in le stežka razumljiva so pota človeške zgodovine. 











Če ne bi bilo v filmu znanih hollywoodskih fac in film ne bi bil posnet v ameriškem jeziku, bi z lahkoto zatrdil, da gre za ruski izdelek. V njem je namreč polno parol in hrabrilnih nagovorov, med katerimi prevladuje tisti, ki razkriva pomembnost in simboliko Stalingrada. Kot kaže so bili Sovjeti vseeno manjše zlo kot Nemci in posledično so se Američani postavili na njihovo stran. Priporočam ogled filma skupaj z nemškim izdelkom Stalingrad (1993), da boste lahko primerjali evropski in ameriški stil filmske produkcije. Vsekakor je prvi zgodovinsko mnogo bolj avtentičen, toda kaj ko to gledalcev željnih zabave ne zanima kaj dosti. Njim je važno, da imamo stereotipne dobre fante, ki se s pomočjo sfriziranega suspenza borijo proti slabim. 











7 komentarjev:

Sadako pravi ...

Ups, tega pa nisem vedel. Avtomatsko sem mislil, da tisti USA pomeni, da so američani navrgli zelence, nato pa so film snemali v Evropi. Bom malček obrnil stavek. Hvala za popravek inu pohvale.

Cosmopapi pravi ...

Glede Cross of Iron ... Pod "južne sosede" verjetno smatraš tudi našo obalo, kajti v (bližini?) Portorožu stoji Coburnova bolnica. Dobra izbira teme in filmov btw.

Sadako pravi ...

Nope, nisem vedel. Mi je čudno, da Štefančič ni omenil tega v svoji knjgi Na svoji zemlji, ampak Cosmpopapi & Wikipedia to the rescue :D

Baje je bil del posnet v zaselku Obrov (Hrpelje-Kozina).

Cosmopapi pravi ...

Mislim, da sem to prvič zasledil prav v tej knjigi... Se pa spomnim reportaže v reviji Ekran (vem, da si tudi ti bralec) cca. 2 leti nazaj (marec 2010?), ko so Štefančič in Co. (Smiljanič sem mi zdi) položili simbolično spominsko ploščo na poslopje "bolnice"

Gorazd pravi ...

Kul izbor btw! "Železni križec" smo omenjali v dvojnem Ekranu julij/avgust 2010 v okviru prispevka o set-jettingu - Coburnovo krimsko bolnišnico je namreč 'odigral' kar stari hotel Palace v Portorožu. Sicer pa zelo priporočam v branje Štefančič jr./Smiljanićevo knjigo o Peckinpahu, kjer so navedene tudi snemalne lokacije.

Sadako pravi ...

O ja, sedaj se spomnim. Bo treba dat spomin na en redni servis. :D

Kar pa se tiče knjige, sem jo imel že parkrat v roki, ko sem obiskal občinsko knjižnico in je tudi na moji to buy listi, ampak za hudiča ne najdem lokacije, kjer bi jo morebiti še imeli naprodaj.

Paucstadt pravi ...

super in pohvalno še z moje strani! Idi i smotri zame totalni zmagovalec, je pa res, da Ivana še nisem videl.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji