7 enoprostorcev

Razvoj sedme umetnosti od svojih ustvarjalcev zahteva vedno nove inovacije, kajti ravno novitete tehtnico gledanosti često prevesijo na stran enega ali drugega filma. Poleg tega pa novitete kar same po sebi kličejo po propagandi. Ena izmed takih dokaj nenavadnih filmskih inovacij so tudi "enoprostorci" (izraz, ki sem si ga izposodil iz nepremičninsko premičninske branže). V njih na relativno omejenem prostoru  svoje predvsem verbalne sposobnosti predstavi skromno število igralcev, a so ti filmi kljub svoji "skromnosti" zaradi skrbno dodelanega scenarija, izjemno gledljivi.





Lifeboat (1944) 



Debelušni možicelj Alfred Hitchcock velja za nesmrtno ikono v filmski industriji. Ta naziv si je prislužil z brezčasnimi klasikami v katerih je že dodobra izdelane zgodbe nadgrajeval z domiselnimi snemalnimi novitetami, ki so ponavadi poudarjale psiho igralcev. Prav tako pa se ni ustrašil niti eksperimentiranja s tehničnimi novitetami. V tokratnem filmu s pomočjo katerega se je še mojstril v tako imenovanih »enoprostorskih« filmih je združil oboje. In čeprav film ob svojih prvih predvajanjih zaradi potencialnih simpatij do Nemcev (A. Hitchcock je bil sicer zagrizen patriot) ni požel odobravanja, velja za pravi dragulj, ki je kasneje dokončno izbrusil s pomočjo mojstrovin Rope (1948), Dial M For Murder (1954) in Rear Window (1954).
 
















Hitchcock ni filmskih zadev nikoli prepuščal naključjem. Tokrat si je za scenarista izbral enega največjih avtorjev ameriške literature, dobitnika tako Pulitzerjeve (The Grapes Of Wrath) kot tudi Nobelove nagrade (celoten življenjski opus) in tako se za zgodbovni del Hitchu ni bilo potrebno bati. Bolj ga je skrbelo kako napraviti film v katerem nastopa 8 oz. 7 igralcev in to na zelo omejenem prostoru. Del rešitve je našel v Johnu Steinbecku, zgoraj omenjenemu književniku, za preostali del pa je poskrbel kar sam. S pomočjo snemalne knjige v kateri je vnaprej predvidel prav vse kadre se je odločil, da bo s pomočjo različnih snemalnih kotov narediti film kar se da razgiban. Verjetno mi ni potrebno odgovarjati na vprašanje ali mu je uspelo?
 



»Enoprostorci« morajo biti scenaristično izredno dodelani filmi, povrhu tega pa morajo biti podkrepljeni tudi z izvrstno igro, če želijo nas gledalce zabavati znotraj standardnega časovnofilmskega okvirja. Tape (2001) ima oboje. Zgodbo je po svoji uspešni odrski igri priredil scenarist Stephen Belber, medtem ko so za izredno realistično igro s pomočjo katere boste pozabili, da gledate film, poskrbeli Ethan Hawk (morda v svoji najboljši vlogi), Robert Sean Leonard in Uma Thurman (takratna žena Ethana Hawka). Za režisersko palico pa je poprijel Richard Linklater, ki je s filmoma Before Sunrise (1995) in Before Sunset (2004) dokazal, da so filmi osnovani na malo karakterjih njegova specialiteta.
 












Dogajanje v filmu, postavljeno med utesnjujoče hotelske zidove, se zgodi v realnem času. Vince (Ethan) je odločen, da bo iz omare zmetal okostnjake, ki mu ležijo na duši. Na kratek a izjemno efektiven obisk povabi svoja bivša sošolca, med katerima dekle predstavlja njegovo neuslišano simpatijo, gospodič pa njegovega prijatelja, ki ga je omenjena simpatija uslišala. Toda Vince pozna strašno skrivnost s pomočjo katere želi seči po katarzi in si ponovno napumpati ego. Edini problem leži v tem, ker si omenjeno skrivnost vsak predstavlja drugače. Celo tako drugače, da igralci in posledično tudi gledalci sploh ne vemo ali se je dogodek dejansko zgodil. Izvrsten film o igri mačke z mišjo, kjer vloge niso jasno definirane.
 














Who's Afraid Of Virginia Wolf? (1966) 


Takoj na začetku manjše opravičilo, ker se film ne odvija samo v enem prostoru, ampak kar v treh oz. štirih, vendar ne glede na to odstopanje je njegov stil pripovedovanja povsem v skladu z ostalimi »enoprostorci«. Navsezadnje gre za adaptacijo odrske uprizoritve, ki se je dogajala zgolj v enem prostoru in sicer hiši glavnih protagonistov, Marthe in Georga. Filmski ustvarjalci so med prizorišča dodali še vrt pred hišo, bar ob poti ter prizore v avtomobilu, kar pa na potek same zgodbe bistveno ne vpliva. Le-ta namreč temelji na izjemno močnih karakterjih, podkrepljenih z odločno igro in upal bi si celo trditi, da so vsi štirje igralci v tokratnem filmu prikazali svoje najboljše igralske sposobnosti.
 













To je opazila tudi filmska akademija in vse 4 tudi nominirala za prestižni zlati kipec. Elizabeth Taylor in Richard Burton sta bila nominirana v kategorijah za glavna igralca, medtem ko sta bila George Segal in Sandy Dennis nominirana v kategorijah za stranske igralce. Usoda je hotela, da je ženski parček nominaciji spremenil v zlati kipec, medtem ko je moški ostal praznih rok. Sicer je bil film nominiran kar v 13-ih kategorijah, prejel pa je 5 Oskarjev. Gre za izjemno dramo, ki zaradi svojih psiholoških igric in izživljanjem nad soljudmi že meji na triler. Pri tem ima vsekakor glavno besedo pred kratkim preminula filmska ikona in lepotica (ne ravno v tem filmu) Elizabeth Taylor.















My Dinner With Andre (1981) 



Že kmalu po začetku filma sem se sam pri sebi vprašal ali je pogovor v filmu plod improvizacije ali plod skrbno načrtovanega scenarija. Moj um se je bolj nagibal k prvi opciji, saj smo praktično celoten film priča pogovoru, ki ga sestavljajo predvsem blodnje ostarelega hipija, prepletene z nekaj osnovne filozofije. Po ogledu (med katerim sem skesano priznam zaspal) sem se hitro lotil raziskave in na moje veliko začudenje presenečen ugotovil, da je bil celoten pogovor predviden s pomočjo dodobra dodelanega in večkrat predelanega scenarija. Svašta. Takšnih in podobnih pogovorov sem namreč deležen vsakokrat, ko z znanci oz. bivšimi prijatelji, ki jih že dolgo nisem videl, zavijem v bližnji lokal.
 

Posledično mi je zelo težko dojemljivo od kod filmu tako dobre ocene in kritike. Je že res, da je film drzen v svoji nenavadnosti (beri dolgočasnosti), ampak to je tudi vse. Le kdo bi si slabi 2 uri želel poslušati 2 rahlo ostarela gospoda, ki debatirata praktično o vsem kar jima pade na misel. No v bistvu prvo polovico govori zgolj eden (Andre) in razlaga in razlaga o tem kaj vse se mu je pripetilo na preteklih popotovanjih, medtem ko ga Wallace z izjemnim zanimanjem na obrazu le nemo spremlja. Po nekaj požirkih rujnega se razgovori tudi sam in to na način tipičen predvsem za tiste, ki se jim jezik razveže šele s pomočjo alkohola. Se pravi z oporekanjem. Nič novega torej. Ja, realnost zna biti precej dolgočasna.
 

  
 



»Naš pa vem da ne,« je stavek, ki ga nemalokrat slišimo iz ust zaslepljenih staršev in stavek, ki najbolje povzema dogajanje v tokratnem filmu. Kontroverzni režiser Roman Polanski je tako kot se spodobi za svoj »enoprostorec« najel karakterno izjemno močno igralsko zasedbo. V glavnih vlogah prepirajočih se staršev se tako znajdejo Kate Winslet ter Christopher Waltz na eni in Jodie Foster ter John C. Rilley na drugi strani. Kot sem omenil že na začetku je srž oz. tisto kar poganja celoten film prepir, ki se je zgodil med 11 letnima sinovoma dobro situiranih staršev. Prepir, ki se je končal s počeno ustnico in izbitimi zobmi ter za sprejemanje kompromisov preveč ponosnimi starši.











Njihovo reševanje nastale zagate se sicer začne na zelo civiliziran in sofisticiran način, ki pritiče dobro vzgojeni novodobni kvazi buržoaziji. Spor je zaradi popustljivosti enega izmed starševskih parov že praktično zglajen, a vse ima svoje meje in ko so le-te enkrat prekoračene poti nazaj ni več. Začne se borba za dokazovanje svojega prav ter merjenje tako ženskih kot moških egov. Pri tem se vzpostavljajo razno razne koalicije, ki pa se tekom filma spreminjajo tako kot se spreminja narava vpletenih akterjev. Naše prave barve na dan prilezejo šele takrat, ko smo dodobra izzvani in nam zaradi želje po ohranitvi naše zunanje podobe popustijo vse zavore ter razkrijejo naš pravi obraz.
 
 

The Sunset Limited (2011) 



Dokaj podobna štorija kot tista v My Dinner With Andre (1981) z eno poglavitno razliko. The Sunset Limited (2011) je dejansko gledljiv film in bo morda všeč še komu drugemu kot pa zgolj artfagovskim sladokuscem, ki tripajo na kvazi kultne filme. Da se mi je tokratni film, ki je na prvi pogled tako podoben tistemu iz leta 1981, dopadel mnogo bolj, se imam v glavni meri za zahvaliti obema protagonistoma, Tommyju Lee Jonesu (ki je film tudi režiral) ter Samuelu L. Jacksonu. Oba izjemna karakterna igralca, ki znata tudi iz filma, ki temelji zgolj na pogovoru in filozofiranju o religiji ter obstoju boga, izvleči maksimum ter ga spremeni v prvovrstno dramo.
 













V filmu posnetem po knjižni predlogi uveljavljenega novodobnega ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja (Blood Meridian, No Country For Old Men, The Road…) prevladujejo kontrasti vseh vrst. Za začetek se glavna protagonista razlikujeta že po barvi koži, a to niti ni tako bistvenega pomena. Bolj pomembno je to, da Tommy Lee Jones upodablja nihilističnega realista naveličanega življenja, Samuel Lee Jackson pa na drugi strani predstavlja optimističnega človeka, čigar glavno vodilo v življenju je religija. In ko se nekega usodnega dne njuni poti prekrižata, so vsi pogoji za film prepreden z izvrstno igro in besednimi argumenti pripravljeni, igralca pa jih s pridom izkoristita.
 















Buried (2010)



Za konec pa še film o eni izmed najhujših nočnih mor, t.j. biti živ zakopan. Predstavljajte si, da vas nekdo še živega položi v krsto in vas zakoplje nekaj metrov pod zemljo. Lahko se zgolj malenkost premikate, lahko kričite na pomoč, nekaj časa (odvisno od velikosti zaboja oz. krste) lahko celo dihate, a vsa vaša dejanja so zaman. Okoli vas je zgolj črnina in vonj po smrti, ki vas bo vsak čas vzela v svoje nedrje. Misel ob kateri po vsej verjetnosti otrpnemo in se zmrazimo prav vsi in ne le zgolj tisti bolj klavstrofobični ljudje. Na las podobna situacija je doletela Ryana Reynoldsa v tokratnem filmu, s to razliko, da so mu njegovi krvniki dali na razpolago malenkost večji zaboj in nekaj osnovnih pripomočkov.
 
Živega so ga namreč zakopali z namenom, da od njegove vlade oz. njegovih bližnjih iztržijo odkupnino v zameno za njegovo življenje. Ryan oz. njegov lik Paul Conroy, ameriški prevoznik stacioniran v Iraku, tako praktično skozi celoten film preko telefona moleduje za svoje življenje in upošteva navodila teroristov. Toda ali bo to dovolj za njegovo rešitev? Ravno to vprašanje, ki se ne razreši do samega konca pripomore, da se pred našimi očmi odvrti eden najboljših minimalističnih trilerjev vseh časov. Izjemen podvig sploh, če upoštevamo dejstvo, da se celoten film odvije znotraj utesnjujočega zaboja, vizualno glavno vlogo (ostale osebe so posodile samo svoj telefonski glas) pa nosi zgolj en igralec.
 









Objavljeno pod |

14 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Idealen prvi screen pri Buried, moj najljubši moment v filmu :D

Sadako pravi ...

Tudi meni je Allen vedno boljši, ampak pri Polanskem se pa ne bi mogel strinjati. Noro dobre so mi namreč njegove klasike ala The Fearless Vampire Killer, Rosemary's Baby, The Tenant...

@anonimni: meni je pa noro dober konec. Ostane v spominu 4 EVAH!

Anonimni pravi ...

Saj meni je tudi konec fenomenalen, prvi screen mi je ena največjih filmskih bedarij... Z vžigalnikom si sveti telefon, da vidi kaj se dogaja?

Anonimni pravi ...

The Man From Earth (2007) si videl? Bi si zaslužil mesto tukaj :)

Sadako pravi ...

Ga man tko že ene 2 leti v paci, ampak ga še nisem uspel pogledat pa sploh ne znam povedat zakaj toliko odlašam. Soon.

surovomeso pravi ...

Sunset limited zelo interesantna premisa a se je po 15 min začel kar zelo vlečt pa point mi je bil tud glup ,še ena propaganda vatikana tokrat za artfege medtem ko so plebejce poskušali nategnit z The Book of Eli.
Manjka pa The Man from earth, ki mi je bil fantastičen.No ta te pa potegne noter eden boljših svojega žanra in tudi nasploh povsem gledljiv film.

jst pravi ...

Uf, fajn ideja! Takšna malo ''sartrovska''. Eden lepših načinov prikazovanja pomembnosti scenarija. :P
Zadnjič sem gledala Noč na zemlji (Night on Earth), ima tudi srž dogajanja znotraj različnih taksijev, tako da bi lahko bila še en dodatek na lestvico. Pa kak The Breakfast Club, že omenjeni 12 Angry Men, pa recimo Clerks.

Paucstadt pravi ...

Chinesse Coffee! Meni super.

Sicer pa itak - Buried je izjemen, uf še danes mi gredo kocine pokonci. Carnage tudi meni precej ljub. Seveda pa moraš na tak seznam obvezno dat 12 Jeznih mož, to je železna klasika; ne vem morda si ga že/boš dal.

Pohvala pa za Lifeboat, eden tistih pravih Hitchovih, meni zelo, zelo všečen.

Iztok Gartner pravi ...

Reči, da je Polanski vedno boljši, je seveda totalna bedarija, saj so njegovi novejši filmi svetlobna leta za klasikami iz preteklosti.

Carnage je okej, ni pa noben presežek. Še posebej v zaključku, ko rata celo slab, patetičen in privlečen za lase.

In super, da si se spomnil na Tape, tudi meni vrhunski film.

Iztok Gartner pravi ...

Drugače pa Virginia Wolf enkraten film, Buried pa me ni prepričal, tudi zaradi Reynoldsa, ki ni dovolj dober igralec za tako zahtevno vlogo. Pa tudi cel kup nelogičnega obnašanja je notri.

Sadako pravi ...

Mnja no, sej tudi novi Polanski je daleč od tega, da bi bil švoh, ampak pri meni se njegove novejše stvaritve ne morejo kosati z njegovimi klasikami. Jim manjka nek žmoht.

@Surovo meso: The SUnset Limited je po moje vse prej kaj drugega kot pa propaganda Vatikana, kvečjemu antipropaganda, saj pogovor poteka v smeri, ki dokazuje, da Boga ni oz. mu ni mar za svoje ovčice.

“Even God gives up at some point,” White says. “There’s no ministry in hell.”

Skratka White na koncu filma dobesedno povozi Blacka s svojimi ateističnimi argumenti.

Also: lepo, da ste navrgli še kar nekaj filmov, ki jih bo potrebno pogledati kot da nimam drugega dela :D

Sadako pravi ...

Also2: Ne, nisem pozabil na 12 Angry Men, ampak ga bom uporabil pri lestvici o filmih, ki se dogajajo na sodišču.

Band3 pravi ...

Saj ne morem verjeti... Kje je The Flight of the Phoenix? KJE???

Sadako pravi ...

To ne vem, vem pa kje ga ni :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji