7 turških ripoffov
Nekje na sredini 70-ih let prejšnjega stoletja je turška kinematografija doživela pravi bum (trajal je približno desetletje), kar se tiče štancanja filmskih izdelkov (v najbolj plodnih letih so jih navrgli preko 300, nekatere med njimi so posneli zgolj v enem dnevu). Pri vsej stvari pa je bilo najbolj zanimivo to, da je povečini šlo za kopiranje hollywoodskih uspešnic, a ker je turško filmsko tržišče precej drugačno od ameriškega, so bili rezultati nadvse osupljivi.
Zasvojila vas bo že sama uvodna špica, ki je sestavljena iz tiste znane Supermanove viže in božičnih ter novoletnih okraskov, ki naj bi predstavljali oddaljene zvezde ter galaksije. Očarani od tega uvodnega spektakla, se boste spustili na realna turška tla, kjer bodo prevladovale borne lokacije in brezsmiselni, a često zabavni dialogi. Štorija je praktično identična tisti originalni, ki je bila posneta leto poprej onkraj Velike luže, seveda pa od brezproračunskega turškega filma ne gre pričakovati, kakšnih pretiranih specialnih efektov. Naši junaki se tako naokoli vozijo v zarjavelih Ladah in odsluženih tovornjakih, namesto Supermana pa naokoli leta na vrvico pripeta Kenova lutka.
Je pa turškim filmarjem uspelo do potankosti skopirati kostum
glavnega junaka (področje kjer praktično niso mogli usekati mimo), a kaj ko so
v njega postavili creepy čudaka z brezizraznim obrazom ter pepelniki namesto
očal. Po vsej verjetnosti bi se marsikdo prej kot brkatih turških zlikovcev,
ustrašil prav njega. Še bolj markantne kot sam Superman pa so v filmu
pretepaške scene, v katerih naš glavni junak podeli nekaj mimo sekajočih
krošejev, se z banditi malček zavrti v krogu in nam demonstrira moč svojega za
izstreljene naboje neprebojnega telesa. Vse to s pomočjo izredno amaterskih
efektov, ki poskrbijo, da dotični film spada v kategorijo »tako slab, da je že
dober« filmov.
Ob ogledu filma Turkish Superman (1979) bi se morebiti lahko vprašali, le zakaj so se turški
filmski ustvarjalci brez prebite pare spravili posneti izdelek, čigar vrednost naj
bi temeljila predvsem na specialnih efektih. Ob ogledu tokratnega filma pa mi
je po glavi rojilo predvsem vprašanje, zakaj narediti brezsramno kopijo filma,
čigar strah temelji predvsem na krščanskih prepričanjih in jo prenesti v
muslimanski svet, pri tem pa praktično izpustiti tisto glavno temo, t.j.
religijo. Turkish Exorcist (1974) je
naredil namreč točno to. Film, je od izvirnika skopiral praktično celotne kadre
in sekvence, pri tem pa pozabil na tisto najvažnejše, se pravi osrednji smisel
grozljivosti filma.
Vendar s smislom in relevantnostjo filmskih ripoffov se
turška kinematografija ni kaj dosti obremenjevala. Nenazadnje je ravno zaradi
tega svojega nonšalantnega a iskrenega posnemanja tako cenjena med ljubitelji
bolj obskurnih del sedme umetnosti, njeni kiksi povečini povezani z veliko
proračunsko ničlo, pa nemalokrat zgolj še oplemenitijo priljubljenost tako
imenovane turksploatacije. Toda kljub temu pozor, ko vstopate skozi njihova
vrata, kakršna koli pričakovanja morajo ostati zunaj. Še posebej pri tokratnem
filmu, saj mu gre zameriti predvsem to, da filmski ustvarjalci niso izkoristili
svojega največjega potenciala za krpanje proračunske luknje, domišljije.
Daleč od tega, da bi šlo za prvi turški ripoff človeka
pajka,toda gre za enega izmed najbolj znanih izdelkov, ki se med usekanimi
filmofili po kultnosti lahko primerja s Turkish Star Wars a.k.a. Dünyayi Kurtaran Adam (1982). Morda je še bolj kot po zgornjem naslovu znan kot Captain
America And Santo Vs. Spider-Man. Jp, v tokratni turški bruhici se znajdejo vsi
trije omenjeni junaki. Spider-Man je sicer prestopil na temno stran, saj se po
Istanbulu sadistično izživlja nad svojimi žrtvami (eno izmed njih npr. do vratu
zakoplje v mivko, ter ji s propelerjem odčesne betico. Ustavita ga lahko le
Captain America in Santo. Kot kaže Turkom politična slika onkraj Atlantika ni
bila najbolj jasna.
Najbolj zvesti feni omenjenih junakov znajo biti ob ogledu zgroženi, saj so turški filmarji zelo površno prekopirali naslovne 3 borce. Pri Spider-Manu so namreč falili že pri kostumu, saj je le-ta zeleno-rdeče barve, prav tako pa ni ne duha ne sluha o kakšnih nadnaravnih močeh tega znanega stripovskega junaka (gre zgolj za maskoto košatih obrvi, ki na okoli skače v pižami). Captain America je npr. onkraj Velike luže pozabil svoj ščit, Santos pa naokoli paradira tudi brez svoje naglavne maske, ki je sicer njegov zaščitni znak. In še tisto najhuje: tudi v finalnem spopadu se Captain America in Santos s Spider-Manom spopadeta v civilu. Turški ripoff at its best.
Zagotovo najbolj znano turško bootleg filmsko delo, hkrati pa v vsej tej poplavi sposojenih naslovov, tudi najbolj zabavno. Za svoj sloves pa se pričujoči filmski izdelek lahko zahvali predvsem glavni zvezdi turške akcijske kinematografije, Cüneytu Arkinu. Mož, ki ima črni pas v karateju (čeprav bi glede na tokratne posnetke to le s težavo verjeli), mož s katerim so se pogovarjali, ko so iskali novega Jamesa Bonda, mož ki vse svoje akcijske prizore posname brez dvojnikov in nenazadnje mož, ki mu je med snemanjem nevarnega prizora, ko je s konjem skočil skozi steklo, odrezalo roko. Toda ne skrbite, Cünyet je roko pobral ter z njo odjahal v bolnišnico, tam pa so mu jo prišili nazaj.
Je pa Turkish Star Wars (1982) film, ki se ni
zadovoljil zgolj s krajo ideje in imena ameriškega izvirnika.
Tokrat so filmski ustvarjalci naredili še korak dlje. Iz filma Star Wars (1977) so si nezakonito
sposodili tudi nekaj posnetkov. Problem, ki je pri tem nastal pa je bil
posledica dejstva, da sta filma posneta v različnih filmskih formatih.
Posledično izgledajo predmeti (med njimi tudi Death Star) na teh ukradenih posnetkih precej popačeno. Toda
to še ni bilo vse, ustvarjalci so si za svoj film »sposodili« tudi precej znane
glasbene podlage, začenši s tisto iz filma Raiders Of The Lost Ark (1981). Kult v pravem pomenu besede.
Od rimejka oz. ripoffa ne gre kaj dosti pričakovati, še posebej če že original ni bil kaj prida. Kultni Day Of The Woman (1978) je svojo razpoznavnost gradil predvsem na dolgem in brutalnem prikazu skupinskega posilstva nemočnega dekleta ter kasnejšem krvavem maščevanju. Pač tipični eksploatacijski rape & revenge flick. Tako kot ponavadi Turki niso čakali prav dolgo, da so pristavili še svoj piskrček, pri katerem so računali, da se bo napolnil predvsem zaradi kontroverznosti, ki je spremljala ameriški izvirnik. In niso se motili. Nenazadnje je bil Turkish I Spit On Your Grave (1979) prvi turški film za odrasle, ki je doživel legalno prikazovanje in distribucijo (seveda tudi prvi muslimanski pornič).
Pustimo ob strani dejstvo, da gre za softiča, se pravi film, ki ne
uporablja eksplicitnosti pri prikazovanju spolnosti. Še več, ker gre za turško
šlamparijo, je več kot razvidno, da nekateri moški med seksom nosijo spodnjice
ali pa naokoli žokajo z mehkim kačonom. Sicer pa so ponovno v ospredju
mojstrski montažni rezi turških filmarjev. Najbolj zapomljiv je tisti, ki
kmalu po končanem posilstvu prikazuje mračno misel zlorabljenega dekleta na
samomor. Vsebuje namreč 9 hitrih rezov in ravno toliko naglih zumiranj.
Mojstrovina. Prav tako pa so ogleda vredni načini, na katere se naša junakinja
maščuje posiljevalcem in če vsemu temu dodamo še nekaj brezsmiselnih prizorov
spolnosti dobimo pravo filmsko mojstrovino. Not.
Prvih 10, 15 minut mi ni bilo povsem jasno, zakaj naj bi se alternativni po filmskem podzemlju plazeči se bootleg naslov tokratnega skrpucala imenoval Turkish Mad Max. Dogajanje je namreč postavljeno v neko povsem običajno mestece in tudi tisti z dobršno mero domišljije, bodo le stežka našli povezavo s kultnim avstralskim akcionerjem. Situacija se začne postopoma izboljševati po kupčiji vredni 100 milijonov (ne vem katere valute) s katero se naš glavni junak (ponovno ikona Cüneyt Arkin) obveže, da bo iz rok zlikovec rešil profesorja, ki je iznašel zdravilo za levkemijo. Od te točke dalje začne film dejansko vleči neke šibke vzporednice z avstralskim originalom.
Vendar so bili kot
ponavadi Turki kaj hitro zadovoljni z copy/paste elementi. Povsem dovolj je
bilo že to, da se v filmu pojavi nekaj avtomobilov in tovornjakov, ki se podijo
po zaprašenih in pustih okoliših ter da so glavni junaki svoja oblačila kupili
v second hand Mad Max trgovini. Ne umanjka pa seveda tudi njihova najbolj znana
finta, t.j. kraja soundtracka. Najbolj pa vam zna v spominu ostati
režiserjeva/snemalčeva obsesija z nenavadnimi snemalnimi koti (ponavadi rahlo
od spodaj in s strani), ki je tu predvsem zato, da v svoj kadre ujame čim več
tresočega se celulita obdarjenih turških deklin. Eden izmed boljših turških
ripoffov.
Turški režiser Çetin Inanç je najbolj markantna osebnost turške rimejksploatacije. V svojem življenju je namreč naštancal približno 140 kinematografskih filmov, a to je zgolj le kaplja v morju tistega, kar je navrgel po tem, ko je v 80-ih letih prejšnjega stoletja začel snemati televizijske filme. Med njegove najbolj znane naslove sodijo: Turkish Bonnie And Clyde a.k.a. Cemo Ile Cemile (1971), Turkish Dirty Harry a.k.a. Kelepçe (1982), Turkish Mad Max a.k.a. Ölüme Son Adim, Turkish Jaws a.k.a. Çöl (1983), Turkish First Blood a.k.a. Vahsi Kan (1983), Turkish Rambo II a.k.a. Korkusuz (1986) ter seveda tokratni Turkish Rocky (1985).
Seveda me je pri celotni štorijo najbolj zanimalo to kako
bodo filmski ustvarjalci prikazali naporni »Rockyjev« trening. Moja
pričakovanja so bila po ogledu norega treninga Cüneyta Arkina v filmu Turkish Star Wars (1982), ko si le ta
za otežitev teka ter ojačitev nog okoli le-teh priveže skale in se odpravi na
trimčkanje, postavljena zelo visoko. Hvala bogu me tokrat Turki niso pustili s
trdim, ampak so moje želje dostojno zadovoljili. Turški Rocky je namreč
podvržen ekstremnemu treningu, med katerim prednjači prizor, v katerem »Rocky«
zavit v plasti polivinila, teče po žgočih ulicah Turčije. Seveda ob spremljavi
originalne glasbene podlage iz filma Rocky
(1976).
8 komentarjev:
No, pa se je le zgodilo, da nisem videl niti enega filma, o katerih pišeš. Kapo dol, s temle pa si presenetil. In ko pride do takih filmov, se vedno znova zavem, da mi manjka še milijarda kilometrine, da se bom lahko šel nekega hudega poznavalca. Reality check, Iztok faking Gartner :)
Opa niti Turkish Star Wars. Pa to ti je obvezno čtivo vsakega movie freaka :P
Filmski svet bi bil lepši brez turških izdelkov iz 70ih. Od Hababam Sinifijev do teh rip-offov in vsega ostalega. Groza.
No razen hollywoodskega sranja in ostalih cenenih bedarij Garti niti po kvantiteti ne izstopa. Je pa res da tale seznam spada v drugo izmed omenjenih kategorij, zato dejansko je presenetljivo.
"Anonimni pravi ...
Filmski svet bi bil lepši brez turških izdelkov iz 70ih. Od Hababam Sinifijev do teh rip-offov in vsega ostalega. Groza."
Zakaj bi bil filmski svet lepši brez teh filmov? Ti filmi so pač odraz nekega drugega časa, kraja, neke druge (filmske) kulture, neke drugega odnosa do filma. Kar se meni tiče, so takšni filmi vredni veliko več kot različni Transformerji in ta sranja. Že to, da se zberejo različne fan baze takšnih filmov, ki ima mnogostranske debate o teh filmih in T. kulturi na splošno, ti pove, da gre za nek samosvoj pojav in smo lahk samo vesel, da dejansko JE.
Transformerji pa niso odraz današnjega časa in filmske kulture? Po mojem mnenju žal so.
Sicer pa o "dobrih" turških filmih iz tistega časa (Hababam Sinifi itd.) nisem prebral niti ene pozitivne besede, nikoli in nikjer. Razen s strani kakšnega Turka. O njih se govori izključno zaničevalno, pa še to samo zato, ker so jih turški patrioti spravili na razne IMDbjeve lestvice.
Imaš pa prav o rip-offih, sicer fan baze dvomim da obstajajo, so pa vsekakor zelo zanimiv in unikaten del filmske zgodovine (medtem ko so "dobri" filmi samo brezvezne cenene komedije).
Tukaj je vsekakor potrebno ločiti med tradicionalno turško kinematografijo predvsem 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja (ki je žal sam ne poznam) in telimi biserčki turške C produkcije.
Slednji oz. ti ki so na lestvici so zame velik doprinos k svetovni kinematografiji in čeprav so roko na srce kar se tiče večine filmskih elementov milo rečeno katastrofalni, s seboj nosijo nekaj kar navdušuje filmoljube širom sveta. Povečini sta to njihova zagnanost in simpatična iznajdljivost pri snemanju filmov.
turkish star wars je precej znan, lhka bi reku skor "klasika" svoje vrste. predvajali so ga tudi pri nas ne tako dolgo nazaj. na metelkovi če se ne motim. temu je sledila tudi debata.
Objavite komentar