7 institucionalnih korupcij

Poznamo več vrst korupcije, a tista najhujša in trenutno tudi v naši državi obče prisotna je institucionalna korupcija. Pri institucionalni korupciji določeni ljudje – pripadniki interesne skupine, državni uslužbenci – zlorabljajo položaj na način, da ta koristi interesni skupini ali članom v njej. Takšni ljudje z dvojno vlogo so patroni, ki imajo svoje varovance in tovrstna korupcija tvori mrežo patronov, ki narekuje oblikovanje razmerij med državo, zasebnim sektorjem in državljani. Z njo je povezana tudi t. i. zakonodajna korupcija – korupcija poslancev, pri kateri ti sprejemajo zakone, ki so pisani na kožo tistim, s katerimi so koruptivno povezani. To se imenuje tudi ujetje države.

Infernal Affairs a.k.a. Mou Gaan Dou (2002)

Jp, to je tisti film, kateremu se lahko večkrat opeharjeni Martin Scorsese zahvali, da je v svojo pest končno prejel Zlati kipec. Vendar ne morem si pomagati, da ne bi omenil vsaj dveh stvari, ki mi ležita na duši. 1. hongkonški original (ja teta, ki si bila leta 2007 uradna overvoice napovedovalka v dvorani, original je hongkonški in ne japonski) je tako odličen film, da Martin Scorsese, mojster kriminalk svojega rimejka praktično ni mogel zafrkniti in 2. obstaja vsaj kopica drugih filmov za katere bi si g. Scorsese dejansko zaslužil Oskarja za najboljšo režijo. Aja pa še nekaj. Kot že ničkolikokrat je tudi tokrat rimejk boljši od originala. Hollywoodska kuhinja gor ali dol.

Gre za sicer idejno ne preveč svežo zgodbo, a je le-ta prikazana z odlično odmerjenim tempom, ki tekom ogleda ne popusti niti za trenutek. Film je nekakšna mešanica najbolj eminentnih hongkonških režiserjev, za katerega bi lahko rekli, da sta g. John Woo ter g. Ringo Lam prispevala glavno idejo ter ogrodje zgodbe, medtem ko je Wong Kar Wai poskrbel za vizualni del film. Čudovit nabor. Izdelek je tako odlična akcijska kriminalka, polna čustev, povrhu vsega pa je s svojo stilizacijo še prava paša za oči. Na celi črti pa original za seboj pusti svoj ameriški rimejk The Departed (2006) pri zaključku filma. Le-ta je v ameriški različici tipično hollywoodski, medtem ko se hongkonška verzija (namenjena svetovnemu tržišču), s pocukranostjo ne obremenjuje.

Wag The Dog (1997)

Če se je prejšnji film ukvarjal predvsem s korupcijo znotraj policijskih vrst pa naredi tokratni še korak dlje. V škandal namreč vplete samega predsednika ZDA, ki sicer vse kuruptivne vajeti prepusti bolj izkušenim ljudem. Sam je namreč slaba dva tedna pred volitvami obtožen spolnega škandala z mladoletno tabornico in njegov štab napne vse moči, da bi ga rešil iz nastale zagate. Ker tako dejanje ne more kar tako hitro oditi v pozabo (ZDA pač niso Slovenija, kjer živijo ljudje zelo kratkega spomina), se predsednikovi najbolj zvesti sodelavci odločijo, da bodo s pomočjo distrakcije pozornost ljudstva preusmerili drugam in za tisto najbolj primerno rešitev se kot vedno izkaže vojna.

Seveda pa se predsednikovi pajdaši v tej posrečeni satiri posneti po knjižni uspešnici (v kateri je za razliko od filma predsednik dejansko poimenovan oz. gre za pravega ameriškega predsednika G. Busha starejšega in za njegovo operacijo Puščavska nevihta) ne odločijo za sprožitev prave vojne. Le zakaj bi se, saj gre za deželo, ki je s pomočjo filma sposobna poustvariti praktično katerikoli dogodek. Posledično se odločijo, da bodo za pomoč poprosili priznanega »hvatača krivin« (Robert De Niro), le-ta pa se domisli briljantne ideje. K projektu zvabi filmskega producenta (Dustin Hoffman), ki s pomočjo filma ustvari izjemno realistično in dodelano laž, ki je hkrati ena najboljših filmskih reklam za Albanijo.

Absolute Power (1997)

Film zvezdnikov ala Clint Eastwood (ponovno v igralski in režiserski vlogi), Gene Hackman in Ed Harris, ki pa ni povsem dorasel tako eminentni ekipi. Njegova daleč najšibkejši točka je scenarij, še posebej na tistih mestih, ko naj bi se film lomil. Takrat dogodki delujejo preveč izumetničeno oz. klišejsko (najbolj mi je v spominu ostal prizor z dvema strelcema, žrtvijo, delavci, ki v rokah držijo steklo ter močnim soncem). K temu pripomoreta tudi na trenutke razvlečena režija ter over the top montaža (v mislih imam predvsem tisto tekanje po stopnicah na začetku filma ter rinjenje avtomobila proti klifu), ki pa premoreta tudi svetle trenutke. Skratka, dokaj soliden triler, ki deluje po principu toplo-hladno.

Tako kot v prejšnjem je tudi tokrat govora o korupciji na ameriškem najvišjem državniškem nivoju, se pravi predsedniški funkciji. Za spremembo od satiričnega in istega leta posnetega Wag The Dog (1997) je v mnogo bolj resnem Aboslute Power (1997), prvi med enakimi poleg spolnega škandala posredno odgovoren še za umor. Toda edina (zanesljiva) priča je večletni tat in le komu boste verjeli. Predsedniku ali lopovu (vprašanje seveda ne drži vode v Sloveniji, saj gre za sopomenki). Na prvo žogo seveda predsedniku, a kaj ko ima zmikavt v rokah dokaz, ki lahko krivca pokoplje. Le nekako ga mora servirati javnosti, kar pa ob vsem aparatu, ki ga nadzoruje novodobni vrhovni poglavar, ni ravno mačji kašelj.

L.A. Confidential (1997)

Filmski ustvarjalci dobro vedno, da filmskega gledalca kar se tiče filmov, ki prikazujejo korupcijo najbolj privlačijo tisti, ki obravnavajo koruptivnost policistov in politikov. Navsezadnje v roke teh predstavnikov in branilcev demokracije polagamo naše upe za boljši jutri. Toda nemalokrat se izkaže, da so ravno ti, ki naj bi bili najbolj neomadeževani, ko je govora o korupciji, pokvarjeni do obisti. Jp, še kako velja pregovor (še nikoli toliko bolj aktualen tudi v Sloveniji), da riba pri glavi smrdi. Tokrat je ponovno govora predvsem o nepravilnem postopanju in pokvarjenosti v policijskih vrstah. Od tistih najmanjših, do prekleto zaskrbljujočih prekrškov.

Gre za izvrsten prikaz zgodnjih 50-ih let prejšnjega stoletja, lokacija pa je postavljena v mesto sanj. Toda te sanje niso dosegljive vsem in tega se še posebej dobro zavedajo policisti, ki se v želji po blišču in glamurju poslužujejo tudi nedovoljenih prijemov. Med njimi prednjači izvrstna igralska zasedba prekaljenih mačkov ala Kevin Spacey, Kim Basinger, James Cromwell ter Danny DeVito in dveh svežih avstralskih igralcev na začetku svoje hollywoodske kariere. Filmu ne gre očitati praktično ničesar, saj je poleg izvrstne igre podkrepljen tudi s prefinjeno dodelanim scenarijem (kakopak prirejenim po knjigi) ter všečno neo-noir fotografijo. Vse skupaj pripomore k eni najboljših kinematografskih izkušenj.

All The King's Men (2006)

Sean Penn je že večkrat dokazal, da je igralec, ki lahko s svojo ekspresionistično igro nosi praktično celoten film. Tako je tudi v dotičnem primeru in le stežka si predstavljam, kako bi film izgledal, če nosilna vloga ne bi pripadla ravno g. Pennu. Le-ta upodablja lik namišljenega guvernerja Louisiane, ki sicer temelji na resničnem politiku Hueyu Longu. Z njegovo pomočjo spremljamo zgodbo političnega povzpetnika, ki v svoji želji po oblasti, zavrže vse ideale za katere se je nedolgo tega zavzemal (zveni znano?). Pri igralski zasedbi pa je omembe vredno še to, da Sean Penn z lahkoto zasenči ostale igralske velikane, ki jih najdemo v pričujočem filmu.

Tako se ob njegovem boku zdita Oskarjevca Anthony Hopkins ter Kate Winslet kot 2 zdolgočasena in ne zavzeta igralca, nič kaj drugače pa ne deluje niti Jude Law. In ravno to je bilo krivo, da je ta film o korupciji med politiki, pogorel na celi črti. Ne glede na dejstvo, da se ga je pred premiero omenjalo celo kot enega glavnih kandidatov za Zlate kipce. To slednje ni bilo nič nenavadnega, saj gre za rimejk s tremi Oskarji (tudi za najboljši film) nagrajenega izdelka All The King's Men (1949) oz. ponovno adaptacijo s Pulitzerjevo nagrado nagrajenega knjižnega dela. K temu dodajmo še igralsko zasedbo in v nebo segajoča pričakovanja so tu, a upravičil jih je zgolj že omenjeni Sean Penn.

City Hall (1996)

Nemalokrat se zgodi, da so s korupcijo prepletene vse najpomembnejše mestne funkcije, še posebej takrat, če na tronu občine kraljuje barabin. Saj veste, roka roko umije, poleg tega pa je najlažje vladati, če ima človek okoli sebe pokorne podložnike. To se najlažje doseže tako, da se na pomembne položaje postavi vladajočemu zveste ljudi, za vse ostale pa so tu kuverte. Baje na svetu ni človeka, ki ne bi imel svoje cene. Nič čudnega, saj živimo v kapitalizmu, kjer je na prodaj praktično vse, tudi ponos in dostojanstvo. In ravno s takšno problematiko, ko so mestni organi po hobotniško prepredeni in povezani s korupcijo, se ukvarja tokratni sila povprečni film.

Po kvaliteti in tudi zgodbi (grobo osnovana na resničnih pripetljajih) ga je moč primerjati s prejšnjim, saj je tudi City Hall (1996) (predvsem zaradi igralske zasedbe) obetal mnogo več, kot pa je na koncu dostavil. Ponovno spremljamo zgodbo skozi oči mladega idealista (John Cusack), ki se zgleduje po na prvi pogled neomadeževanem politiku, tokrat županu New Yorka (Al Pacino). Seveda je nam kot gledalcem že po nekaj minutah jasno, da se za to populistično fasado skriva človek, katerega edina želja je želja po vladanju. Tekom filma tako spremljamo razpletanje korupcijskega klobčiča, ki se kotali tako po mafijskih, sodniških kot tudi po županovi pisarni.

Chinatown (1974)

Če se ljudje ne sramujejo svoje vpletenosti v korupcijo, se zna zgoditi, da tudi njihovo zasebno življenje ni ravno za zgled. Pogosto so namreč vpleteni v razne, predvsem spolne škandale (se še spomnite najbolj odmevnega slovenskega primera, ki je vključeval pretirano »ljubezen« do psov). Ravno to nam hoče dopovedati tokratna neo-noir mojstrovina Romana Polanskega, ki se s pomočjo odkrivanja nezakonitih poslov na območju Los Angelesa, dokoplje do mnogo bolj temačnih in šokantnih skrivnosti vpletenih. V vlogi dežurnega preiskovalca se znajde Jack Nicholson, ki mu vloga noir detektiva odlično pristoji. Ne naveličamo se ga kljub temu, da je prisoten praktično v vsakem kadru.

Sicer pa gre kljub dejstvu, da Chinatown (1974) z lahkoto štejemo med najboljše filme vseh časov, tudi za enega izmed največjih osmoljencev skorumpirane Oskar podelitve. Od 11-ih nominacij, ki si jih je prislužil film, je namreč Akademija v zlati kipec spremenila zgolj eno, t. j. nominacijo za izvirni scenarij. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da gre za zadnji film, ki ga je Roman Polanski ustvaril v Združenih državah Amerike, saj je kmalu za tem zaradi spolnega škandala, v katerega je bila vključena mladoletnica, pobegnil onkraj Velike luže nazaj na Staro celino. Jp, še enkrat več se je dokazalo, da imajo filmi, ki jih ustvari Roman Polanski, zanj preroški podton.