7 Janševih Romerovih zombijev
Kdo bi si mislil, da bodo zombiji v naši mali državici kdaj tako aktualni oz. še več, da se bodo celo prosto sprehajali po ljubljanskih ulicah. Tako kot g. Janez Ivan Janša je že pred njim George A. Romero zombije uporabljal predvsem za družbenokritični komentar na aktualno dogajanje. Komu je uspelo bolje? Presodite sami.
Najprej so se ljudje pred zombiji zatekli na odročno farmo, kjer so mislili, da bodo lahko v miru nadaljevali svoja življenja. Hišo so dodobra zabarikadirali, da v njo slučajno ne bi prišel kakšen drugače misleči in tudi njih, nič krive, okužil s svojo boleznijo. Pravijo, da naj bi bilo za virus živih mrtvecev krivo sevanje z razgrajajoče se vesoljske sonde, toda vsi vemo, da je panika pred vesoljci enako panika pred komunizmom. Ergo: zombije so okužili komunisti ter jim v glavo vcepili svoje podle marksistične vrednote. Pred
Vendar sreča ni trajala prav dolgo, kajti med njimi so se začele pojavljati razprtije o tem kdo bi moral imeti glavno besedo. Slutiti je bilo, da se v njihovih vrstah nahaja mož, ki razmišlja s svojo glavo in se ni pripravljen podrediti nesmiselnim ukazom. Hočejo se ga znebiti in ga žrtvovati zombijem, toda mož se je pripravljen boriti za svoj prav. Toda kaj, ko še ne ve, da ne ustreza idealom, ki si jih je med to kratko epidemijo skovala elita. Bolj kot njim je namreč podoben zombijem in posledično je vsak njegov trud zaman. Iz te bitke ne more iziti kot zmagovalec. Časa za analize in argumente namreč ni. Pravilo je preprosto. Sovražnika se je potrebno znebiti dokler je še sovražnik.
Z zgornjim zapisom sem poskušal pokazati, kje se skriva tista največja vrednost Romerovih zombijad. Kljub temu, da so zaradi svoje nazornosti dokaj neokusni ter na trenutke (celo) strašljivi, se njihova prava teža skriva v sporočilnosti. Praktično ne glede na to, katero Romerovo zombijado boste vzeli v ogled, vedno jo boste z lahkoto povezali z aktualnimi dogodki širom sveta (tudi s trenutno situacijo v Sloveniji), še posebej če boste na njih gledali družbenokritično. In če je g. Romero v svoji prvi zombijadi gledalcem v razmislek podtaknil odnos bele večine do črne manjšine, je v tokratnem delu ogledalo nastavil predvsem potrošniško naravnani kapitalistični družbi.
Skupinica preživelih se tokrat namreč zateče v nakupovalni center, po katerem brezciljno tavajo okuženi zombiji. Spomini jih namreč kljub temu, da gre za žive mrtvece, vežejo na stvari, ki so jih tekom svojega življenja radi počeli in stvari ki so jih osrečevale. Prizori na satiričen, a izredno realističen način zadenejo bistvo potrošništva, še posebej takrat, ko se zombiji znajdejo pred zaprtimi vrati trgovine (posnetki, ki jih zadnje čase spremljamo, ko izide kakšna nova i tehnikalija). Sicer pa se v tem najbolj satiričnem zombi filmu pojavi tudi ikona zgodnjih gore & spletter efektov Tom Savini, ki približno 20 let kasneje posname rimejk najbolj kultnega G. A. Romero zombi izdelka.
S tokratnim filmom, ki močno spominja na prvence očeta gore filmov Herschella Gordona Lewisa, se je George A. Romero spustil v filmske vode, nakazovane že z njegovim prejšnjim zombi filmom. Gre namreč za njegovo najbolj nazorno in krvavo zombijado, v kateri so glavno besedo preživelim ljudem vzeli živi mrtveci. Kot kaže je režiserju počasi zmanjkalo idej kaj še početi s tistimi, ki se še vedno borijo z apokalipso (sam sicer pravi, da se je s filmom želel obregniti ob nezmožnost medčloveškega komuniciranja, ki seje razdor v še tako majhne skupinice) in tako so glavno besedo dobili notranjih organov polni specialni efekti. Meni je prav.
Skupinica (slabih igralcev zaradi katerih film meji že na podžanr splatstick, se pravi nekakšno mešanico splatterja oz. krvavice in komedije) se je po zombi apokalipsi zatekla v podzemlje, kjer se trudijo z iskanjem preživelih in predvsem s tem, kako bi ozdravili zombi epidemijo. Pri tem ima glavno besedo nori znanstvenik, ki prične z spreobračanjem živih mrtvecev. To pa ni povšeči alfa samcu, ki v spakaturah ne vidi drugega kot grožnje (ponovno bi z lahkoto potegnili vzporednice s trenutnim dogajanjem na sončni strani Alp). Je pa zanimivo to, da sem ob ogledu kar nekajkrat pomislil na trenutno tako popularno (a zame precej dolgočasno) zombi serijo The Walking Dead (2010 - ). Nekateri deli zgodbe delujejo namreč prekleto podobno.
Medtem, ko je George A. Romero odšel na 20 letni zombi dopust (vmes je sicer posnel nekaj grozljivk), so zato, da njegovo ime ne bi odšlo v pozabo skrbeli rimejki kot sta Night Of The Living Dead (1990) ter Dawn Of The Dead (2004), luč sveta pa je ugledalo tudi kar nekaj ripp-offov, ki pa praviloma niso vredni omembe. Kot se za režiserja njegovega kova spodobi se je vrnil udarno in duhu časa primerno. Tudi njegov tokratni celuloidni izdelek je namreč izredno luciden ter družbenokritičen. Skozi satirično oko kamere prikazuje življenje zahodne družbe, pri njem pa je najbolj zanimivo to, da bi bil kot dokumentarec z lahkoto snemam tudi v Sloveniji konec leta 2012.
Gre namreč za klasičen spopad med samooklicano elito in
zatirano množico, ki jo v tokratnem primeru predstavljajo evolucijsko
naprednejši zombiji (možen razvoj živih mrtvecev je g. Romero nakazal že v
svoji prejšnji zombijadi). Le-ti sčasoma ugotovijo, da lahko spremembe dosežejo
le z lastnimi dejanji in tako pričnejo s pohodom proti eliti, katere vrh
predstavlja Paul Kaufman (Janez Janša Dennis Hopper). Prestrašena elita
se zateče k vsem možnim sredstvom, da bi zaustavila napredujočo vojsko protestnikov
zombijev. Toda moč le-teh se skriva v njihovi enotnosti in predvsem
številčnosti in odločeni so, da si bodo priborili boljši jutri.
George A(ndrew) Romero ni dolgo zdržal brez svoje življenjske franšize. Za njeno oživitev je poskrbel še predno se je le-ta sploh ohladila in odšla v pozabo. Za ponovno splavitev svoje …Of The Dead serije je izkoristil takratno filmsko obsedenost z tako imenovanimi found footage oz. kvazi najdenimi posnetki, žanrom ki so ga med najbolj zaželene izstrelili filmi ala The Blair Witch Project (1999) in Paranormal Activity (2007). Za snemanje takšnega celuloidnega izdelka filmarji namreč ne potrebujejo nikakršne dovršene in sofisticirane snemalne opreme, težkega scenarija, znanih igralskih imen… in posledično so izkupički glede na vložke ponavadi zelo visoki.
Zgoraj omenjena filma
tako spadata med najbolj profitabilne filmske izdelke vseh časov, ki sem jih
BTW omenjal v lestvici 7 moneymakerjev. Sicer pa je g. Romero pod svoje
družbenokritično oko kamere vzel ZDA po tistem famoznem 9. septembru, ko je
prebivalstvo začelo dvomiti v to, da jim uradna politika servira resnične
podatke o tem kaj se je v resnici zgodilo, zavladal pa je tudi strah pred
negotovo prihodnostjo. Hkrati pa je tudi ošvrknil delo novinarjev ter predvsem
način življenja novodobne mladine, ki ne zna več živeti brez tega, da
bi dokumentirala praktično vsako malenkost, ki se jim pripeti. Ne veste točno o
čem govorim. Preverite malo statuse vaših FB prijateljev.
Včasih je potrebno vedeti kdaj je napočil tvoj čas in se je potrebno umakniti ter prostor prepustiti drugim. Seveda najbolje takrat, ko si na vrhuncu. Tako se v zgodovino zapišeš zgolj s superlativi in ne tudi s spodrsljaji, ki ponavadi sledijo slabi presoji. George A. Romero ni vedel, da je večino tega, kar je imel za povedati s svojimi zombi filmi opravil že kmalu na začetku svoje kariere in sicer z Night Of the Living Dead (1968) ter Dawn Of The Dead (1978). Manjši preblisk mu je sicer uspel tudi z Land Of The Dead (2005), vse ostalo pa je bilo bolj ali manj pod nivojem spodobnega zombi filma. A g. Romero ima pač srečo, da je naštancal omenjena kulta ter se z njuno pomočjo z zlatimi črkami zapisal v zgodovino zombi filmov.
Najbolj je pogorel ravno s tokratnim, zaenkrat njegovim zadnjim zombi filmom v njegovi …Dead franšizi. Survival Of The Dead (2009) je mimo grede tudi njegov edini film, ki je na kinoblagajnah doživel finančni polom (OK, je že res, da je bil tokratni film sprva mišljen zgolj kot straight to DVD material pa vendar). Nič nenavadnega, saj gre za film, ki nima za povedati praktično nič novega, dialogi in prizori pa so dolgočasni in razvlečeni. Edina stvar, ki vas bo morda držala pokonci, so izvirni in krvavi načini s pomočjo katerih, se irski priseljenci v Ameriki želijo znebiti zombi nesnage. Morda se ravno tudi zaradi tega poloma šušlja, da G. A. Romero še ni rekel zadnje v svoji zombi franšizi. Da si z morebitnimi nadaljevanje le ne bi zabil še zadnjih žebljev v lastno krsto.
Najprej naj opozorim, da gre za rimejk, ki ga ni režiral g. Romero, vendar pa je le-ta poskrbel za produkcijo, originalni ter tudi rahlo spremenjeni scenarij. Night Of The Living Dead (1990) je režiserski prvenec gospoda Toma Savinija, katerega sposobnosti in doprinos k filmski industriji neizmerno cenim, vendar večinoma le takrat, ko je govora o izdelavi krvavih specialnih efektov ter maske. S svojim prvim in praktično edinim filmom me ni uspel prepričati. Nič čudnega, saj se je odločil, da bo priredil enega izmed tistih filmov, ki ne potrebuje nikakršne spremenjene reprize. Toda ne samo to, preprosto povedano je izdelek, ki ga je ponudil, zanič.
Sam rimejk je razen
konca, ki je nekakšna referenca na Cannibal Holocaust (1980) in ne deluje tako
efektivno kot konec v izvirniku, na las podoben originalu. Toda original je
zaradi svoje črnobele fotografije posnete iz roke na 35 mm trak, izvirnosti,
dobre igre ter duhu časa primerne družbene kritike postal kult, medtem ko je novodobni rimejk le
dolgočasna zbirka vreščanja, zabijanja desk, izjemno slabe igre ter dolgčasa.
Tako da če le imate možnost si naredite uslugo in poglejte zgolj original
režiserske legende G. A. Romera, medtem ko neposrečen poizkus njegovega dobrega
prijatelja in tudi sodelavca na kar nekaj zombi projektih, raje izpustite.
4 komentarjev:
Tudi komunistični režimi jih poznajo ;)
-Juan de los Muertos (Kuba)
Zombi iz Dylan Doga se mi je pa kar malo smilil. Vse kakor bolj kot one tri iz Zemeckisove Smrt ji lepo pristoji (Death becomes her)
Dlyan Doga si (pa) še nisem pogledal. Imam preveč lepe spomine na strip, ki ga še vedno redno prebiram. Mi je bil pa po drugi strani Death Becaomes Her dokaj zabaven film.
kurba sem za časom... sem mislu da je land of the dead njegov zadnji
Objavite komentar