7 sci-fi planetov
Predvsem tista druga beseda v sci-fi zvezi, se pravi fiction, je odgovorna, da v tem filmskem žanru najdemo povsem izmišljene planete. Tukaj je nekaj tistih najbolj znanih.
Verjetno vas najbolj zanima to ali sem na strani tistih, ki malikujejo Avatar (2009) ali na strani haterjev. [dramatično glasbeno stopnjevanje]TADAM! Gre za fantastičen film, ki v vsem svojem čaru resnično zažari šele na velikem platnu, po možnosti predvajan v 3-D tehniki. Sam sem ga namreč videl tako na velikem platnu kot tudi »malem« 2-D zaslonu (zanima me samo še kako film izgleda na proper IMAX platnu) in z lahkoto razumem tiste, ki pravijo, da gre za risanko. Je že res, da je film prepreden s CGI-jem, prav tako je res, da le-ta izpade na malih zaslonih dokaj amatersko oz. »risankasto«. Cameronova tehnologija in vizija pač nista namenjena prenosnim računalnikom.
James Cameron zame
osebno tako ostaja edini filmski ustvarjalec, ki ve kako za svoj filmski
projekt kvalitetno zapraviti več kot 200 milijonov ameriških zelencev
(upoštevajoč inflacijo je dotični film s svojimi 257 milijoni dolarjev 8.
najdražji vseh časov). To mu uspe tudi zaradi obsesije z novitetami ter
predvsem zaradi tega, ker se zaveda, da filma ne morejo nositi zgolj dih
jemajoči efekti, ampak le-ta potrebuje tudi zgodbo. Če jo je skopiral od
Pocahontas (1995) ne vem, ker omenjene risanke še nisem uspel pogledati in me
milo rečeno tudi ne zanima. Važno mi je le-to, da me je Cameron s pomočjo Pandore, uspel za slabe 3 urice povsem začarati in me popeljati v nek
drug svet.
Vem, da so ravno sci-fi filmi tisti v katerih je praviloma tudi brez težav oz. z zelo majhno količino zdravorazumskosti moč najti neverjetne nesmisle. Če le-ti niso preveč moteči in ne rušijo toka filma, jih ponavadi za lastno dobro poskušam spregledati in se z njimi ne obremenjujem pretirano. Kot npr. tokrat, ko skupinica ljudi zasilno pristane na neimenovanem planetu, ki kroži znotraj sistema treh zvezd. Le-te mu nudijo konstanten vir svetlobe oz. povedano po domače, na planetu je neprestano dan. Opa! Razen vsakih 22 let, ko se zaradi zapletene konstelacije pojavi popolni mrk vseh treh zvezd. In če to še ni dovolj, so se ravno na tem planetu, kjer konstantno prevladuje dan, razvila krvoločna bitja, ki lahko živijo zgolj ponoči.
Skratka naši nenamerni
obiskovalci planeta so ga milo rečeno najebali. Opa! Če med njimi ne bi bilo
baby head motherfuckerja Vina Diesela. Ne samo, da gre za pravo testosteronsko
goro mišic, tokrat ima Vin vgrajen celo night vision in oboje mu tekom mrka
pride še kako prav. Sicer pa so se filmski ustvarjalci odločili, da bodo
nezemeljskost planeta poskušali prikazati predvsem z uporabo raznih snemalnih
filtrov. Neimenovani planet tako zaradi dokaj znanega terena in uporabe že
omenjenih snemalnih trikov, izpade kot kakšen puščavski LSD trip v katerem
pošastkoti koljejo ljudi, pošastkote pa kolje Diesel. Za brezumno rajo povsem
zadovoljivo, o čemer priča prav tako dobro sprejeto nadaljevanje The Chronicles of Riddick (2004).
Preden sem si uspel pogledati film, sem kot mulec obsedeno nabijal PC strateško igro z istoimenskim naslovom (nedolgo tega sem Dune 2000 tudi končno »obrnil« in od srca se mi je odvalilo mladostniško breme). Bila je naravnost fantastična in prekleto zasvojljiva. Tako sem se poln pričakovanj odpravil tudi na ogled tega med širšo množico ne preveč dobro sprejetega filma sicer kultnega režiserja Davida Lyncha. In priznam, tudi sam sem bil ob ogledu razočaran. Prvih nekaj minut filma, ki so na las podobne uvodni špici igre mi je zaradi nostalgije sicer precej dogajalo, ampak sledili sta dobri 2 uri zmedenosti, nerazvitih karakterjev in borih specialnih efektov.
Morda bi si moral za
lažje razumevanje ogledati razširjeno ali pa kar specialno edicijo, ki je dolga
preko treh ur, morda miniserijo Dune (2000) ali pa bi moral poseči kar po
istoimenskem knjižnem delu Franka Herberta. Ne vem. Vem le to, da se je filmski
različici iz leta 1984 odrekel celo sam režiser, ki ni želel, da se njegovo ime
pojavlja v uvodni oz. odjavni špici. Tako bo planet Arrakis oz. Dune na katerem
se nahaja skrivnostna surovina, ki je v vojno spravila nasprotujoče si dinastije
(v špilu so to bile Atreides, Ordos in Harkonnen), v mojem izjemno lepem
spominu ostal predvsem zaradi kultne strategije in ne zaradi tokratnega sci-fi
poloma.
Dotični film je tisti ki najbolj izstopa na tokratni lestvini, saj gre bolj kot za kakšen sci-fi za povsem realistično dramo. Tuji planet pomenljivo poimenovan Melancholia, kljub svoji preteči nevarnosti in končni apokalipsi, je v filmu namreč predvsem zato, da simbolično poudari samodestruktivno človeško naravo. Vendar je kljub temu upodobljen fantastično, poleg tega pa me je Lars Von Trier s tem filmom v pozitivnem smislu tako izredno presenetil (priznam, z izjemo “filma” Dogville (2003) nisem ravno njegov najbolj goreč oboževalec), da se nisem mogel upreti. Film si preprosto zasluži biti tu. Kot kaže lahko apokaliptični sci-fi deluje tudi brez pretiranega pompa.
Film je sestavljen iz treh delov od katerih me je prvi, se pravi povsem
začetni del pošteno prestrašil, saj je namigoval, da bi znal izdelek zaiti v
precej artfagovske vode. Na srečo je ta sicer vizualno izredno presunljiva
sekvenca trajala zgolj nekaj minut, njen namen pa je bil zgolj to, da s pomočjo
glasbe in lajtmotivov zastavi celoten potek in vzdušje zgodbe. Drugi in tretji
del nato prikazujeta življenje dveh sester, izmed katerih ena trpi za
depresijo. Celoten film je tako precej morbiden, a zaradi svoje zgodbe in
načina podajanja le-te izredno gledljiv (za razliko od slovenskih morbidnežev).
Največjo dodano vrednost filma pa zagotovo predstavlja njegova na trenutke
močno stilizirana fotografija, ki ujame tudi golo baročno silhueto Kirsten
Dunst.
T-T-T-T-T-T-T-T Flash a-ah; saviour of the Universe; Flash a-ah; he'll save everyone of us T-T-T-T-T-T-T-T Štiklc, ki so ga za tole camp space opera spesnili legendarni Queeni, se za vedno usidra v vaše možgane. Za vedno pa znajo ostati z vami tudi vsi scenaristični nesmisli, over the top kostumi, trippy scenografija planeta Mungo ter lesena igra glavnih protagonistov (med katerimi najdemo celo legendarnega Maxa von Sydowa), ki so zaporedoma sposobni spacati le stavek ali dva (pa še to bolje, če jih ne bi). Toda začuda celotna stvar deluje. Še več, film je ravno zaradi vseh omenjenih izjemno zabaven in skozi leta je postal pravi sci-fi kult.
Kot smrkavec sem
izredno užival v animirani različici tega legendarnega stripa Flash Gordon
(1979 - 1982), ki je svojo najboljšo ekranizacijo doživel v za tiste čase
izredno dragi (okoli milijončka zelencev) 13 delni seriji Flash Gordon:
Space Soldiers (1936). Tiranski samodržec Ming se zaradi zdolgočasenosti
odloči, da se bo malo poigral, kasneje pa povsem uničil Zemljo. Njegovim
načrtom se zoperstavi pogumna trojica Zemljanov, ki jih vodi postavni blondinec
Flash Gordon. Kasneje se jim v tej borbi pridružijo še ostale maškare (seksi sci-fi
dekline, ljudje orli, sci-fi Robin Hoodi…) planeta Mungo, med katerimi se najde
tudi two-time James Bond Timothy Dalton.
V prvih dveh delih Alien franšize Alien (1979) in Aliens (1986) je bil v ospredju planet LV-426. Le-ta je zapečatil usodo posadke na vesoljskem plovilu Nostromo in iz poročnice Ripley naredil eno največjih heroin sedme umetnosti. Po teh dveh superiornih delih pa je omenjena franšiza izgubila svoj kompas, ki ga morebiti spet najde tudi s pomočjo vizualnega bombončka Prometheus (2012). Razlog za to krivuljo obrnjeno navzdol je krivo tudi dejstvo, da je bil tokratni del narejen preveč na silo, režisersko palico pa so podajali iz rok v roke. Na koncu jo je sprejel takrat še neuveljavljeni režiser videospotov David Fincher, ki je iz mozaika scenarijev in idej iztisnil kar se je dalo.
In ravno zaradi tega mojstra filmske obrti, ki je kasneje naklepal
kar nekaj zelo spodobnih filmov med njima tudi Se7en (1995) in Fight Club
(1999), je tokratni film pridobil na svojem spoštovanju. V njem je namreč g.
Fincher prvič uporabil svojo razpoznavno fotografijo, temelječo na umazani,
temačni in zrnasti sliki, ki večinoma temelji zgolj na enem odtenku barve.
Tokrat se je za upodobitev zaporniškega planeta Fiorina »Fury« 161 odločil za
surove rumeno-rjave odtenke in vizualno film deluje, vendar žal pogrne v vseh
drugih filmskih prvinah in tokrat ga ne more rešiti niti Sigourney Weaver.
Daleč najslabši del pa je tokrat upodobitev samega aliena, ki deluje nadvse
umetno in amatersko.
Omenjeni film je nastal po kultnem sci-fi romanu Roberta Heinleina, ki se je ukvarjal s fašistoidnostjo vojske. Le-ta je v njegovem delu namreč prikazana kot edina možna ustanova, ki lahko prevzgoji razvajene mladeniče in edina tista, ki svojim članom priskrbi državljanstvo. V filmu je od zgoraj opisanega ostalo bore malo, je pa po drugi strani bolje kot v knjigi zastopana romanca (no v bistvu je v knjižnem delu sploh ni), kar je precej razjezilo ljubitelje Heinleinovega romana. Po mojem mnenju povsem upravičeno, kajti tudi meni je šla ta izjemno slabo zaigrana najstniška zaljubljenost pošteno na jetra, da tupavega in žal konstantno prisotnega nasmeha Denise Richards sploh ne omenjam.
Motila pa me je tudi
pretirana uporaba akcijskih specialnih efektov, saj so si le-ti v vsakem
prizoru na las podobni, poleg tega pa samo še izpostavljajo bebavost scenarija.
Vsi spopadi na planetu P kjer domujejo ubijalski žužki izgledajo nekako takole.
Vojaki se izkrcajo na sovražno ozemlje in začnejo streljati vsepovprek, medtem
ko jih smrtonosni insekti cefrajo na kose. Da položijo enega izmed hroščev
potrebujejo približno 100 nabojev (dokaj slabo orožje za tako vojaško
sofisticirano prihodnost) oz. eno dobro odmerjeno granato. Lahko ugibate katero
orožje uporabljajo večino časa. Zaradi tega dejstva gre za eno izmed najbolj
krvavih sci-fi romanc.
6 komentarjev:
Top shit, kot vedno. Upam, da enkrat obdelaš tudi tega:
http://www.imdb.com/title/tt0049223/
Bom kar obema hkrati odgovoril:
sem ga že :P
Čekirajta 7 sipmatičnih robotov.
Če ga ne bi bilo tam, bi bil zagotovo tu.
Če si že dal zraven tisto bruhico od FlashA-AH GorgonA-AH bi komot stisnil zraven še Barbarello...
In bi jo res lahko, ampak jo šparam za mnogo bolj seksi lestvico.
Je pa res nekako v istem kakovostno/kultnem rangu, je pa tudi v Flash Gordonu ena podobna seksulja :slin_slin:
Lahko da sem spregledal in si jih dodal že na kakšen drug seznam, ampak tudi Screamers, čeprav ne preveč dobro posneti, pač pa z inovativno idejo, niso daleč od tega seznama.
Čeprav se bistveno manj kot z ekosistemom planeta ukvarjajo s posledico človeškega spopada zanj
Nisi spregledal, lahko pa priznam, da sem ga jaz, kajti nisem ga še uspel pogledati.
Objavite komentar