A Fools World a.k.a. Mondo Balordo (1964)

Dotični šokumentarec je nekakšen hibrid med mondo in sexo izdelki italijanskih filmskih provokatorjev. Posledično gre za enega izmed najbolj zmedenih predstavnikov podžanra, ki skače iz ene »šokantne« sekvence v drugo, brez kakršnegakoli reda oz. smisla (jp, še slabše kot v ostalih šokumentarcih). Se pa njegova dodana vrednost skriva drugje. Za naracijo je svoj glas tokrat posodil kultni Boris Karloff, najbolj znan po post-mortem vkup seštrikani spakaturi iz filma Frankenstein (1931). Med naratorji so se tako lahko našle tudi prave »šok« zvezde. Poleg že omenjenega je vredno izpostaviti še Vincenta Pricea ter Johna Carradineja. Vse za razpoznavnost.

Vendar ta prefrigana marketinška poteza žal ne pripomore na sami kvaliteti filma. Žameten glas g. Karloffa pač ni dovolj, da bi opravičil take nesmisle kot je npr. že tisti začetni. V njem smo priča glasbenemu nastopu, ki ga vodi pritlikavi frontman. Na ves glas prepeva in divje poplesuje po odru in kar naenkrat CUT in že smo se preselili v italijanski filmski studio, kjer po antični sceni razgraja Hercules. Res odličen primer vzročno-posledičnih sekvenc šokumentarcev. Kot ponavadi so najbolj provokativne usmrtitve, tokrat zgolj živali, same golote pa v tem blagem sexo šokumentarcu ne boste našli. Zadovoljiti se boste morali s hlačkami in modrci.   

Ecco a.k.a. Il Mondo Di Notte Numero 3 (1964)

Velika večina teh seks šokumentarcev je v svojem naslovu vsebovala besedo noč in posledično so mnogi ta italijanski podžanr poimenovali kar sexy nocturne. Prvi, ki je v naslovu svojega šokumentarca uporabil besedo notte je bil ugledni italijanski režiser Alessandro Blasetti, ki je na stara leta posnel dokaj hvaljen šokumentarec European Nights a.k.a. Eropa Di Notte (1959), s katerim je v domovini dosegel nenadejan finančni uspeh. Od tu poti nazaj ni bilo več. Že naslednje leto je s svojim doprinosom v obravnavani podžanr odgovoril Luigi Vanzi, ki je posnel World By Night a.k.a. Il Mondo Di Notte (1961). Tokratni film je eden izmed dveh neuradnih nadaljevanj, ki sta sledili izvirniku. 

Sexy nocturne, ki upodablja Švedsko v 60-ih letih prejšnjega stoletja? Noro, sem pred začetkom ogleda rekel sam pri sebi. Razvrat in dekadenca pregovorno najbolj seksi Evropejk, ki slavijo po zapeljivih blond laseh, sinje modrih očeh, večno mladem ter nasmejanem obrazu ter predvsem po bujnem oprsju. Toda že kmalu po uvodni špici so moja pričakovanja zvodenela. Tokratni seks šokumentarec nas namreč poskuša šokirati s pomočjo sekvenc, ki govorijo o tem, da se švedski učenci že pri 14-ih oz. 15-ih letih v šoli seznanjajo s spolno vzgojo, ki jo kasneje med vikendom tudi prakticirajo, da na Švedskem obstajata brat in sestra, ki sta zaljubljena, da v Stockholmu najdemo lezbične klube, da tam ženske rojevajo…

Libido Mania a.k.a. Sexual Aberration - Sesso Perverso (1979)

Če se vam tokratni žanr ne dopade, a vas po drugi strani vseeno žene človeška radovednost po videnju nevsakdanjega in perverznega, bo pričujoči seks-šokumentarec kot nalašč za vas. Gre namreč za ultimativnega predstavnika podžanra, ki s pomočjo kar najbolj nazornega over the top prikaza povečini zaigranih nenavadnih spolnih praks, prikaže vse čare bizarnih filmskih izdelkov naših zahodnih sosedov. To, da ga je ustvaril Bruno Mattei, legenda italijanske seksploatacije, ki lahko iz svoje filmske malhe strese naslove ala Private House Of The SS a.k.a. Casa Privata Per Le SS (1977), Emanuelle And The Erotic Nights a.k.a. Emanuelle E Le Porno Notti Nel Mondo N. 2 (1978)… je samo še dodaten plus.

Seveda pa si morate priskrbeti necenzurirano verzijo in to je v tem primeru nemška izdaja DVD-ja. Le z njegovo pomočjo boste namreč zares uživali v vseh čarih, ki jih ponuja tokratna bruhica: S & M seks; operacije transeksualcev; moškega, ki ga vzburi le-to, da se njegova žena slači pred psom (ob katerem mora stati tudi lastnik); pleme, ki verjame, da je biti devica greh in posledično svojim dekletom ne želijo vzeti nedolžnosti, ampak to prepustijo drugemu plemenu; par, ki se vzburi le ob ogledu parjenja konjev; duhovnika, ki prakticira nekrofilijo; narcise, ki seksajo sami s seboj; ljudi, ki seksajo s kipi, ljudi, ki seksajo z živalmi… vse to ob resni strokovni razlagi psihologov in zdravnikov. Bolje od tega ne gre.

European Nights a.k.a. Europa Di Notte (1959)

Mondo pred mondom. Splošno je sprejeto, da je italijanski podžanr šokumentarcev vzniknil s filmom Gualtieroja Jacopettija Mondo Cane (1962). Navsezadnje je dotični film k žanru prispeval celo ime. A kot vedno je tudi tokrat strogo začrtane meje znotraj filmskih žanrov težko postavljati. V našem primeru se je tako že 3 leta pred uradnim začetnikom italijanskega mondo podžanra pojavil izredno blag »šokumentarec« Alessandra Blasettija European Nights (1959), 2 leti za njim pa še omenjeni World By Night (1961). Oba sta se osredotočala predvsem na zabavno nočno življenje predvsem v kabaretih in ju lahko brez težav štejemo za tista prava začetnika šokumentarcev oz. vsaj seks šokumentarcev.

Kot zanimivost lahko povem, da je za oba »nočna« filma prav tako kot za Mondo Cane (1962) scenarij spisal g. Jacopetti (jp, šokumentarci so dejansko imeli scenarij pa čeprav ima človek ob ogledu občutek, da gre le za naključno sestavljene posnetke). Vendar moram priznati, da tokratne poante celuloidnega izdelka (če je ta sploh obstajala) nisem najbolj razumel, saj sem si European Nights (1959) ogledal v meni nerazumljivem izvirniku, t. j. italijanski naraciji. Toda glede na videno nisem zamudil kaj dosti. Skozi celoten »šokumentarec« lahko namreč spremljamo predvsem razne pomankljivo oblečene plesalke in čarodeje. O kakšnem šoku tu še ni ne duha ne sluha.   

Mondo Topless (1966)

Ni dolgo trajalo preden je na ta filmski vlak golote, ki je s pomočjo kvazi dokumentarnih posnetkov za nos vlekel cenzuro, skočil tudi oče oz. kar guru ameriške seksploatacije Russ Meyer. Njegov zaščitni znak so bile ženske joške, ki so zaradi svojih velikosti pri moških znale pustiti trajen pečat. Tako je tudi v tokratnem škumentarcu, ki nas v uvodu popelje skozi ulice San Francisca, nato pa slabo urico spremljamo dekleta z bujnim oprsjem. Seveda Russ ne bi bil Russ, če ne bi k temu poplesavanju napletel tudi neko na hitro spacano zgodbo. Tokrat nas poskuša prepričati, da se je na ameriški zahodni obali razvilo žensko gibanje, v katerem dekleta s pomočjo plesa zgoraj brez doživljajo ekstazo in delirij. 

Women Of The World a.k.a. La Donna Nel Mondo (1963)

Kljub temu, da so bili vsi ti na hitro in amatersko zmontirani šokumentarci polni subtilnih še večkrat pa kar direktnih mizoginih in rasističnih elementov, so praktično vedno hlinili nekakšno zaskrbljenost nad dekadenco (tretjega) sveta. V sexy nocturne verziji jim je šlo v nos predvsem izkoriščanje žensk onkraj sveta. Dokaj ironično in predrzno glede na to, da so bile te predvsem italijanske kvazi študije, ki so se v svojih uvodnih špicah često sklicevale na svojo dokumentarno avtentičnost, le krinka za eksploatiranje ženskega telesa. To je več kot očitno tudi v tokratnem izdelku, pod katerega so se podpisali vsi trije, ki so bili odgovorni za »prvi« šokumentarec Mondo Cane (1962).

Obstajajo govorice in celo dokumenti ki nakazujejo, da sta bila tokratni celuloidni izdelek in malo prej omenjeni kult del istega projekta, ki sta bila kasneje razdeljena na dva dela. Če pustimo zgodovinsko ozadje ob strani in se osredotočimo zgolj na vizualni del tokratnega izdelka (poklon ne dolgo pred tem preminuli Jacopettijevi muzi Belindi Lee), ki se dela da je nekakšne sorte učni pripomoček oz. vsaj ambasador ženskih pravic, bomo videli: ženske treninge v izraelski vojski; švedsko žensko duhovnico, nemške prostitutke; bizarne japonske operacije vek; homoseksualne nočne klube, transvestite; modno revijo pred afriškim plemenom Masajev…