7 krivično podeljenih Oskarjev za naj film
Še enkrat več me občutek ni prevaral in Oskar za najboljši film leta je tudi letos odšel v napačne roke. Seveda pa to ni bilo prvič in verjamem, da tudi ne zadnjič. Pred vami je nekaj največjih kiksov v zgodovini te prestižne prireditve na kateri Američani sami sebi pojejo hvalospeve in si pihajo na dušo.
Trnjeva je bila pot tokratnega filma, ki pa se je ob prejemu kar 6-ih Oskarjev za vedno zapisal v zgodovino sedme umetnosti. Nenazadnje je šlo za film, ki je Kathryn Bigelow prinesel Oskarja za najboljšo režijo. Tako je The Hurt Locker (2008) postal prvi film, s pomočjo katerega je Zlati kipec za najboljšo režijo prejela ženska, prav tako pa je postal tudi prvi film v kategoriji najboljši filma leta, za katerega režiserko taktirko je stala predstavnica nežnejšega spola. Za moje pojme neupravičeno, kajti tistega leta je bil nominiran tudi film, ki je po dolgem času dodobra prestavil in nadgradil kino izkustvo, Avatar (2009). Ironija je hotela, da sta se za nekaj prestižnih Oskarjev spopadla prav bivša zakonca Bigelow in Cameron.
Vendar pa žal realno
gledano Cameronov izdelek tistega leta ni imel veliko možnosti. Povsem očitno
je namreč obsojal zahodni oz. ameriški način življenja, ki svoje požrešne
turbokapitalistične blagajne polni s pomočjo izkoriščanja predvsem (za njih)
nerazvitega sveta. Na drugi strani pa je stal majhni in neodvisni, s krvjo in
potom prigarani film, ki je s pomočjo patriotizma slavil ta ameriški model
čezoceanske okupacije držav bogatih z neobnovljivimi viri. Po vrhu vsega pa so
bili Američani že od nekdaj mojstri v tem, kako vojno zapakirati v mirovni
proces. Kathryn Bigelow je to naredila z odliko in posledično svojemu bivšemu
možu speljala zasluženi Kipec. Sladko maščevanje.
Ena izmed stvari, ki me izredno razburi, je kompenziranje napake z novo napako (razen seveda takrat, ko je tega »darila« deležna ena izmed slovenskih športnih ekip). Vse preveč ljudi, ki imajo moč, da o nečem odločajo, je namreč mnenja, da se dva minusa izničita in ustvarita plus. Mogoče v teoriji, v resničnem življenju pa sta zgolj 2 napaki namesto ene. In to me pripelje do Akademije in njenega arogantnega odnosa do enega izmed največjih režiserjev Martina Scorseseja. Njegova pot spregledanosti se je začela leta 1977, ko je Taxi Driver (1976) izgubil napram filmu Rocky (1976), se nadaljevala leta 1981, ko je Raging Bull (1980) klonil proti Ordinary People (1980) in se skorajda zaključila 1991.
Morda je takrat Goodfellas (1990) celo zasluženo
izgubil proti Dances With Wolves
(1990), kar niti ni tako pomembno. Bolj v oči bode dejstvo, da se je Akademija
odločila g. Scorseseju Zlati kipec podeliti ravno za enega izmed njegovih ne
tako dovršenih del, ki je povrhu vsega še rimejk. Vrhunec absurda, ki je močno
pripomogel k temu, da so Oskarji pri meni začeli zgubljati na kredibilnosti. Da
ne bo pomote, The Departed (2006) je
povsem soliden oz. kar izjemen film, dodelan tako z režiserske, igralske,
scenaristične kot tudi kinematografske plati in je bil leta 2007 morda tudi res
najboljši med takrat še petimi nominiranci. Vendar režiserje kot je g. Scorsese
se ne nagrajuje za pop corn rimejke.
Žal (še) ne poznam zgodovine podeljevanja Zlatih kipcev tako natančno, da bi lahko čisto za vsako leto povedal ali si je nagrajeni film tudi dejansko zaslužil podeljeno nagrado. Po videnih filmih, ki so v tej prestižni kategoriji kandidirali leta 2003 pa lahko z lahkoto zatrdim, da si ga tokratni film ni zaslužil. Še več. Med petimi nominiranci je bil tistega leta celo najslabši, premagal pa je mojstrovine kot so: Gangs Of New York (2002), The Hours (2002), The Lord Of The Rings: The Two Towers (2002) ter The Pianist (2002). Kot kaže je leta 2003 napočil čas, da po več kot 20-ih let Oskar za najboljši film ponovno roma v roke mjuzikla (v 60-ih letih prejšnjega stoletja so dotični kipec npr. prejeli kar štirje mjuzikli).
Sicer pa je bila pot tega kriminalnega mjuzikla do kar 6-ih Oskarjev precej dolga. Resnični material za zgodbo je nastal že v 20-ih letih prejšnjega stoletja, ko so Hollywood prevevali raznorazni škandali. Enega izmed njih je na odrske deske spravil M. D. Watkins. Sledili sta 2 filmski verziji in sicer Chicago (1927) ter Roxie Hart (1942). Leta 1975 je bila zgodba adaptirana v mjuzikl, ki ga je na broadwayske odre lansiral Bob Fosse. Isti gospod je kasneje na vse pretege poskušal ustvariti tudi filmsko verzijo, a je leta 1987 dočakal svoj večni spokoj. Njegovo delo je prevzel Rob Marshall in s pomočjo R. Zellwegger, C. Zeta-Jones, R. Gereja… uspel to glamurizacijo zločinov estrade, ponesti v neslutene višave.
Daleč od tega, da bi bila ta razvlečena zgodba s povsem generičnim scenarijem vredna Oskarja, ki ga je prejela (dalo bi se debatirati tudi o nekaterih izmed 6-ih ostalih prejetih Oskarjih, predvsem tisti, ki ga je prejela Gwyneth Paltrow ter Oskar podeljen za izvirni scenarij mi gresta v nos). Na drugi strani so ji namreč stale prave kinematografske mojstrovine med katerimi zagotovo prednjači Saving Private Ryan (1998) pa tudi ostali trije: Elizabeth (1998), La Vita É Bella a.k.a. Life Is Beautiful (1998) ter The Thin Red Line (1998) se lahko najmanj enakovredno kosajo s tokratnim povprečnežem. Čudna so pota več kot 6.000 članske Akademije.
Tokrat jih je kot kaže prepričala dolgočasnost fikcijske zgodbe, ki se ukvarja z ljubezenskim življenjem mladega W. Shakespearja. Ta se zaljubi v mlado Violo (G. Paltrow), ki je obsedena s poetiko njegovih del. Tako se pomisleki o vračanju ljubezni skrivajo le v tem, da se nahajamo v konservativni Elizabetinski dobi in Viola je že oddana lokalnemu veljaku (C. Firth). Tako smo tekom filma priča otroškim skrivalnicam ter medlim ljubezenskim prizorom, ki se praviloma končajo zelo hitro že po nekaj vzdihljajih. Najpozitivnejšo točko tokratne zgodovinske drame (kot ponavadi) tako predstavljata kostumografija in scenografija, ki ujameta londonski duh iz konca 16. stoletja.
Robert Redford je bil šele tretji režiser v zgodovini podeljevanja Oskarjev, katerega je doletela čast, da je prejel Oskarja za režijo že za svoj prvenec. Pred njim sta se s tem dosežkom lahko pobahala Delbert Mann za film Marty (1955) ter Jerome Robbins za mjuzikl West Side Story (1961), za njim pa še James L. Brooks, ki je režiral Terms Of Endearment (1983), ter Kevin Costner za Dances With Wolves (1990). Naključje je hotelo, da sta tokratni in Costnerjev prvenec v razmiku točno 10-ih let, izpred žarečih oči nad katerimi so bdele košate obrvi, nezasluženo snela Oskarja do nedavnega večnemu poražencu te prestižne prireditve, Martinu Scorseseju.
Tokratna
drama, ki odkrito spregovori o vezeh znotraj predmestne družine je kot sem že
omenil, Oskarja speljala filmu Raging Bull (1980). Kot kaže je Akademijo prepričala ravno ta neustrašnost g.
Redforda, ki je tudi s pomočjo lastnih izkušenj, dodobra razgalil vse težave
moderne družine. Le-ta kljub smrti enega sina in neuspelem poskusu samomora
drugega, navzven še vedno deluje, kot da se ni zgodilo nič. A kamera, ki nas
popelje tudi v privatnost njihovega domovanja, nam počasi razkriva njen propad.
Njihovi nasmeški so povečini lažni in že davno so izgubili tisto resnično
povezanost in ljubezen, katero potrebuje prav vsaka družina.
Gre za film, ki se na neslavnih lestvicah oskarjevskih kiksov za najboljši film, nemalokrat pojavlja na samem vrhu ali pa vsaj zelo blizu. Nič čudnega, saj se ta (pre)razvlečeni izdelek bolj kot kakšen igrani film gleda kot kvazi dokumentarec. Vse se namreč vrti okoli uslužbencev enega največji cirkusov Ringling Bros. and Barnum & Bailey s preko 1000 zaposlenimi, ki tudi dejansko nastopijo v filmu. Prizori so tako nabito polni pravih cirkuških vragolij ter eksotičnih živali, a po drugi strani povsem prazni, ko je govora o zgodbi, igri in nasploh sami kinematografiji. Predolgih cirkuških točk se gledalec kaj hitro naveliča, tako da njihovo konstantno motenje zgodbe dela filmu medvedjo uslugo.
Tako povprečnemu filmu je uspelo premagati nominirani mojstrovini kot sta High Noon (1952) ter The Quiet Man (1952), osebno pa mi je žal, da si kultni in brezčasni mjuzikl Singin' In The Rain (1952) ni zaslužil niti nominacije za najboljši film (nominiran je bil zgolj v dveh kategorijah). Verjetno tudi zato, ker je tako na producentskem kot tudi režiserskem stolčku sedela eminenca takratnega Hollywooda Cecil B(lount) DeMille (mož, ki ima na hollywoodski ulici slave kar 2 zvezdi). Jp, daleč od tega, da bi bila oskarjevska kuhinja moderen produkt. Morda se je vse skupaj začelo že na 1. prireditvi leta 1929, ko je Wings (1927) prejel Oskarja za najboljši film, kljub temu, da ni bil nominiran v praktično nobeni drugi pomembni kategoriji. Ain't no business like show business.
Leta 1942 sta bila v igri za najboljši film, kljub petim kandidatom, zgolj 2 favorita, Citizen Kane (1941) čudežnega »dečka« Orsona Wellesa ter tokratna mojstrovina Johna Forda. Tekmeca sta se lotila obravnave dokaj podobne tematike, saj se je pri obeh filmih kot leitmotiv pojavljala nostalgija na bolj ali manj brezskrbne otroške dni in odraščajoči okoliš. A kot kaže je bila Akademija za filmsko umetnost in znanost leta 1942 še preveč prestrašena, da bi tako Oskarja za najboljši film kot tudi za režijo dala v roke novincu v filmski industriji. Tako je oba (ter še 3 druge) v svojo malho pobasal How Green Was My Valley (1941), a čas je pokazal kdo bi moral biti dejanski zmagovalec.
Gre za zgodbo posneto po istoimenskem romanu Richarda Llewellyna, ki se ukvarja z majhno rudarsko skupnostjo južnega Walesa na prelomu 19. in 20. stoletja (na moje veliko presenečenje je bilo celotno izredno avtentično delavsko naselje zgrajeno v studiu). Bolj podrobno se osredotoča zgolj na eno mnogočlansko družino, ki ji poveljuje (preveč) načelen pater familias. Vsa družina kot tudi celotna skupnost je odvisna od dela v lokalnem rudniku, zato začne ob znižanju delavskih mezd pravljična idila zapuščati filmsko platno, na njeno mesto pa se prikrade bridko trpljenje. Gre torej za grenko-sladki prikaz odraščanja klenega fantiča, obkroženega s konstantno prepevajočimi rudarji.
23 komentarjev:
mja no, ne z avatarjem, prosim, ki vsebinsko res ni prinesel 0
the hurt locker pa mi je bil zelo všeč kot film, je pa treba sprejeti, da z realnostjo vojne v Iraku ni imel veliko skupnega
Roko na srce vsebinsko gledanno redko kateri film prinese kaj novega, saj so bile praktično vse zgodbe že povedane, fora je samo še v tem kako so podane in kar se kinematografskega izkustva tiče je bil Avatar tistega leta nesporni zmagovalec.
sicer me boš zdaj imel za hejterja, ampak avengerji so me bolj "odpihnili", kot pa avatar, ki je skoraj kopija titanika, samo v vesolju
Pacient je res katastrofalen. Obupna vsebina v mučnem melodramatičnem slogu.
The English Patient se tudi meni ni dopadel, a sem ga moral ravno zaradi njegovih 9-ih Oskarjev vključiti na lestvico 7 velikih zmagovalcev Oskarjev, če ne bi zagotovo pristal tukaj.
@Šef: morda k mojem hypanju Avatarja pripomore dejstvo, da je bil 1. film v 3-D, ki sem ga videl na velikem platnu. Mene je fasciniral in mu ne zamerim "preproste" zgodbe.
Sicer pa poglejte si The Greatest Show On Earth (1952) pa boste videli kaj so to Oskarjevska Jajca (sicer samo 2 Oskarja, ampak vseeno).
heh, šele zdaj sem izvedel, da je pacient iz anglije kasiral 9 :o
noro
@sadako: mja, moj 1. je bil že beowulf par let prej :P
saj je bila čudovita izkušnja, ampak meni je bila pandora absolutno preveč risankasta
Dobra oz. zanimiva izbira. :)
Jaz ne morem mimo Shakespeara v Ljubezni, ta mi je res čisti poden in težko verjamem, da je pobral take nagrade. Tudi Angleški pacient si jih 9 zagotovo ne zasluži, pa Chicago in tako naprej, če pogledamo le zadnja leta. Tudi Čudoviti um verjetno ne.
The Hurt Locker je pa takrat res presenetil, mali film proti bombastičnemu Avatarju, itak je imel a priori veliko prednost.
Tvoj in filmoljubov blog zelo rad berem, ker mi je posebej všeč vajino lepo izražanje. Kar tako naprej!
Tukaj res tale Chicago odbija na 100 km. Bljah, kako slab mjuzikal. Zaljubljei Shakespeare isto - še vedno ne vem, kaj so videli v njem. Kostume? Ostalo še nekako prebavim (tudi Pacienta, hehe), Bombno misijo in Departed že zaradi ''historičnega momenta''. :) Eh, tile oskarčki so že zdavnaj samo ena velika fešta ob ''žetvi''.
@Lovro?: prijazna zahvala tudi z moje strani.
Also: šef, poglej si Avatar v 2-D verziji in na malem ekranu. To je pa res prava risanka. Ni mi jasno od kod tolikšna razlika med vizualnim izgledom 2-D variante (na malem ekranu) in 3-D verzije (na velikem platnu).
Ko sem si namreč po dolgem času na hišnem računalniku ogledal 2-D verzijo, sem bil namreč presneto presenečen za kakšno risanko gre in verjetno je lahko žal vsakemu, ki si je Avatarja ogledal v 2-D, bog ne daj na leptopu.
Jaz ga pa vsakemu priporočam na laptopu, da vidi kako zmanipuliran je s strani vizualne podobe filma.
Jaz bi jim tak ogled predlagal zaradi druge plati, da vidijo kaj zamujajo, ko gledajo razne screenerje ali celo CAM variante na leptopih.
Zame je film doma na velikem platno pa naj bo neka obskurna drama in še toliko bolj kadar je govora o blockbusterju.
Tudi to, seveda. Ampak mislim, da je Avatar film, kjer ta vizualna fantastičnost odvrača pozornost od minusov, zato si ga je za primerjavo zelo zanimivo ogledati tud na laptopu.
Če je oskar za naj film kdaj šel v prave roke, je to letos, jebemti. Argo je vrhunski, eden top filmov zadnjih let, o katerem res ni dileme. Glede zgoraj naštetih pa, The Hurt Locker je odličen, je za Irak to, kar je Platoon za Vietnam, mojstrovina prvega razreda. The Departed prav tako odločen, mojstrovina žanra in eden top filmov Martina Scorseseja ever. Za Chicago se strinjam, meni ni bil nič posebnega. Za Shakespeare in Love seveda tudi, to je bil šok, ki ga ne bom nikdar prebolel. Saj ni slab film, toda zmagati nikakor ne bi smel. Vem, da bi moral leta 1980 zmagati Raging Bull, toda Ordinary People je super film, zato te zmage nisem nikoli štel za napako. Glede Avatarja, ne ga srat no, tak film ne more dobiti oskarja. Je dober, a ni za zmago na oskarjih. Dejanasko sem bil presenečen, da je sploh zraven. Glede Angleškega pacienta, dober film, nimam pojma zakaj ne bi smel zmagati. Velik film, pravzaprav. Je pa fora, da zdaj razmišljam, da drug filmkot je Chicago niti ni mogel zmagati, saj je bila bera tistega leta bolj slaba. Chicago ni presežek, toda zame je vseeno dosti boljši od recimo The Hours, Gangs of New York in Pianista.
In če smo že pri kiksih, kje so No Country for Old Men, A Beautiful Mind, Gladiator, Chariots of Fire, Gigi, Around the World in 80 Days in An American in Paris
Ah ja, Iztok.
Sicer nisem (še) videl vseh letošnjih nominirancev, ampak od tistih, ki sem jih videl se Argo po svoji kvaliteti (pa naj bo to igralski, scenaristični, režijski ali pa zgolj preprosto po nekem kinematografskem zadovoljstvu oz. dodani vrednosti, ki jo ponuja film) uvršča na samo dno. Toliko prisiljenih scenarističnih vložkov, napihovanja akcije in rešitev v zadnji sekundi pa "najboljši" filmu leta preprosto ne sme vsebovati.
Kar se The Hurt Lockerja tiče je omemba v navezi s Platoonom smiselna zgolj v tem, da gre v obeh primerih za anti-vojni film, drugače pa vsaj zame osebno The Hurt Locker ni dorasel tekmec Platoonu.
The Departed je soliden oz. celo odličen film, ampak sem razložil kaj je bila tista zadeva, ki mi je pri tem Oskarju šla tako v nos.
Chicago je zame slabši od vseh, ki si jih naštel, še posebej pa od tistega, ki bi Oskarja moral prejeti, se pravi Pianista.
Avatar je pa itak tak tipičen love/hate movie, ki polarizira gledalce. Zame je TOP.
Vse mi je jasno, vse razumem, le tega ne, da te Argo ni fuknal s stola, saj je res odličen in brez napak ravno tam, kjer mu ti očitaš napake.
Glede Avatarja, tudi meni je okej, ni pa za oskarja, nikakor. Pianist mene ni prepričal, niti malo, jebat ga, okusi so različni. Ampak Argo, come on, Sadako no, ne moremo se tako zelo razlikovati no :)
Kot kaže se lahko :P
Meni so bile scene na poti do letališča, na letališču in na letalu ob zaključku Arga naravnost smešne in močno prisiljene. Pa tudi med samim filmom je bilo še kar nekaj takih prizorov.
Si ziher, da si gledal isti Argo kot jaz :)
Jaz si takšna vprašanja postavljam ob vsaki tvoji t.i. recenziji, ki jo preberem. Verjamem da tudi vsi ostali ljubitelji filma, ki intelektualno presegajo nivo povprečnega osnovnošolca.
Objavite komentar