7 dni v tednu
Ko sem se pred slabimi tremi leti opogumljal za bloganje, sem v glavi premleval vse mogoče variante, kako sploh zastaviti projekt. Tuhtal sem kako bi lahko moj blog vsaj malenkost izstopal in v trenutno dokaj razširjeno (filmsko) blogosfero doprinesel nekaj novega in drugačnega. Odločil sem se, da ne bom kritiško pretresal modernih, klasičnih ali pa obskurnih filmskih zadev, kajti s tem se odlično spopadajo že moji blogarski kolegi. Ideja je tako nanesla na "lestvice" in naslednji korak je bil izbira naslova ter števila filmov, ki bi se znašli na vsakokratni lestvici. Priročnost dni v tednu v navezavi s filmom kot sedmo umetnostjo je rodila Filmsko platno št. 7 in tukaj je moj poklon tistim, ki so med drugim prispevali k dozorenju ideje.
Ponedeljki znajo biti izredno nadležni dnevi, še posebej, če ste ga v nedeljo preveč bandali po lokalnih gostilnah in ena izmed najhujših nevšečnosti je delovni teden začeti z mačkom. Nekaj podobnega se v filmu Monday (2000) pripeti našemu glavnemu junaku, vendar pa je njegov post vikend moralni maček še toliko hujši, saj se ne more spomniti kaj je ušpičil. Ko tako kot kup nesreče v hotelski sobi razmišlja kaj se je zgodilo prejšnji dan, mu iz žepa pade vrečkica soli, ki kot spominčica sproži potek dogodkov prejšnjega dne. In kaj vse je ušpičil naš prekrokani poslovnež? Ogromno stvari zaradi katerih ga bo na ta dolgi ponedeljek še pošteno bolela glava.
Ker je govora o
japonskem filmu se lahko pripravite na bizarno satiro modernega japonskega
življenja. Le-ta se tokrat loteva problema zlorabe alkohola in orožja, zlorabe,
ki je daleč najbolj nevarna takrat, ko se povežeta oba elementa. Zdi se mi, da
so samo japonski filmski ustvarjalci zmožni film, ki je prepoln lahkotnega
streljanja in zabavnega pijančevanja, spreobrniti v kritiko moderne družbe. Je
že res, da to naredijo na njim svojstven
način, ki je hkrati odpuljen in povsem nesmiseln, a ravno zato jih imamo radi.
Največji mojster tega razpoznavnega japonskega prijema je zagotovo Takashi
Miike, ki je s tokratnim filmom dobil dostojnega posnemovalca.
»Torkov« film se gleda kot nekakšna celuloidna razglednica, saj nas izdelek s pomočjo turističnega vodiča popelje po nekaterih najbolj znanih mestih in prestolnicah evropskih držav kot so Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Belgije, Italije… Režiser Mel Stuart za katerega poprej še nisem slišal (imam občutek, da tudi nikoli več ne bom) je tako v ozadje lepot evropskih urbanih lokacij, poskušal postaviti študijo karakterjev ameriških turistov (v eno izmed stranskih vlog je režiser postavil celo ikono italijanskega neorealizma Vittorio De Sica). Žal mu ni uspelo najbolje, saj je If It's Tuesday, This Must Be Belgium (1969) precej razvlečen in dolgočasen film.
V skupinici ameriških turistov najdemo nekaj
ekscentričnih likov kot je npr. možakar, ki se odloči, da bo posnel kar se da
veliko voajerskih fotografij evropskih deklet ali pa kleptomanski gospod, ki
izmakne vse kar mu prekriža pot, po drugi strani pa v skupinici najdemo tudi
nekaj klišejev, med katerimi prednjačita šarmerski vodič in turistka, ki
eventuelno podleže njegovim čarom (simpatična Suzanne Pleshette). Se pravi, da
poskuša biti film poleg evropske razglednice ter študije karakterjev tudi
nekakšna romantična komedija, a tudi tu se ne odreže najbolje in tako je vse
kar nam ostane od tega izdelka, filmsko turistično popotovanje.
A Wednesday (2008)
A Wednesday (2008) ni tipičen bollywoodski film, saj v njem ne boste našli tipične indijske glasbe in nevmesnih plesnih in pevskih točk, ne kičastih barv, poleg tega pa gre za po bollywoodskih merilih nizkoproračunski film. Po svojem vizualnem in tudi narativnem delu je film bolj podoben tipičnim izdelkom onkraj Luže (na kar namiguje tudi amerikaniziran naslov filma, kot pa tistim z indijskega subkontinenta. A kljub temu oz. tudi prav zaradi tega, gre za odličen izdelek podprt z odlično igro, dodelanim in napetim scenarijem ter solidno režijo (ne glede na dejstvo, da je tokratni film celovečerni prvenec indijskega režiserja Neeraja Pandeyja).
Zgodba,
ki je dosegla nesluteno razpoznavnost zgolj s pomočjo ustne reklame, se odvija
v sredo med 2. in 4. uro popoldne. Kot je za tiste najbolj napete trilerje
značilno se zgodba torej odvije skoraj v realnem času. Znotraj nje si na
nasprotnih bregovih naproti stojita policijski inšpektor in bombaš, ki trdi,
da je po mestu podtaknil nekaj smrtonosnih bomb. V zameno da jih ne sproži, zahteva izpust zajetih teroristov, ki so bili obtoženi bombnih
napadov (med drugim tudi tistega iz leta 2006, ko je v seriji eksplozij na
podzemnih železnicah v Mombaju (ironično bivšem Bombaju) umrlo preko 200
ljudi). Elementi za napeto igro mačke z mišjo so tako zastavljeni.
Thursday (1998)Ko je leta 1994 Q. Tarantino s svojim filmom Pulp Fiction (1994) povzročil pravo tarantinomanijo, se je mnogo filmskih ustvarjalcev poskušalo pošlepati na račun njegove slave. S filmi, ki so s pomočjo razrezanih ter kronološko gledano precej zmedenih zgodb, črnega humorja, ekscentričnih likov, kriminala in udarne glasbene podlage spominjali na zgoraj omenjeno mojstrovino, je nekaterim celo uspel preboj na svetovni filmski zemljevid (najbolj znan je zagotovo primer britanskega režiserja Guyja Ritchieja). Tudi tokratni film je poskušal unovčiti epidemijo, ki jo je sprožil Tarantino, a precej neuspešno. Thursday (1998) je namreč prvi in tudi zadnji film, ki ga je režiral Skip Woods.
Kot
kaže se je filmski svet hitro prenajedel vseh Tarantino klonov, le kako bi si
lahko razlagali tako nagel zaton režiserske kariere g. Woodsa, ki se sicer še
vedno ukvarja s scenarističnim poslom. Morda pa se g. Woods zgolj ni počutil
udobno v režiserski koži? Kdo ve? Dejstvo pa je, da je njegov neodvisni
celovečerni prvenec povsem gledljiva zadeva. Štorija se vrti okoli kovčka
droge, ki je pristal v napačnih rokah, za njegovo posest pa se borijo različni
kriminalci med katerimi najbolj izstopata Mickey Rourke in Aaron Eckhart,
medtem ko je očem najbolj prijazna visokorasla seksi Paulina Porizkova (še
posebej legendarna je njena kričeča gumasta oblekica).
Next Friday (2000)Petek je dan za zadetek in poleg zvitka zelenja se prileže kakšen stoner film (7 puff, puff, pass filmov), med katere sodi tudi tokratni izdelek, prvi, ki ga je s pomočjo svoje produkcijske hiše Cubevision, produciral Ice Cube. Gre za nadaljevanje prav tako filma za zadetke Friday (1995), v katerem pa je nastopilo nekaj likov, ki jih v drugem delu pogrešam. V prvi vrsti predvsem Smokeyja, ki ga je upodobil Chris Tucker. Le-ta se je odločil, da bo namesto v tokratnem filmu, raje nadaljeval s svojo Rush Hour serijo. Škoda. Za okajeno družbo je film sicer povsem soliden, a mu umanjka karizme in energije, ki smo ji bili priča v prvem delu pa čeprav je nadaljevanje mnogo bolj dinamično.
V
izvirniku je namreč celotno dogajanje bolj ali manj postavljeno pred hišo
Craiga (Ice Cube), kjer skupaj s Smokeyjem chillata in si s pomočjo ganje
krajšata čas. Pogovori so bolj ali manj povsem banalni, a zaradi karizme, ki jo
izžareva Tucker, izredno zabavni. Po drugi strani pa se Craig v drugem delu
potepa po različnih lokacijah, na svoji poti srečuje zanimive in okajene like,
v film je vključeno več akcije, a vse to zaman. 2 leti kasneje so posneli še
tretji del Friday trilogije, Friday After Next (2002), ki je po svoji kvaliteti nekje na nivoju tokratnega
izdelka. Kot sem rekel že na začetku, za zadeti petek v megleni družbi povsem
zadovoljivo, a tudi hitro pozabljivo.
Saturday Night Fever (1977)Po napornem delovnem tednu vsi ljudje komaj čakamo vikend, ki ga izkoristimo za polnjenje baterij. Nekateri si jih napolnijo s poležavanjem, drugi z izleti, tretji pa z žuranjem. Tako kot v tokratnem filmu na primer John Travolta, ki se med tednom spopada z dolgočasno in utrujajočo službo, med vikendi pa se prelevi v kralja plesišč. S hipnotičnim miganjem svojih bokov, ujetih v (pre)ozke disko hlače, osvaja dekleta in se napaja s pozornostjo, ki mu jo naklanjajo prav vsi obiskovalci. A ko je vikenda konec, ponovno postane zgolj eden izmed povprečnežev, ujetih v sivi vsakdan rutine življenja. In tako vikend za vikendom, brez kakšnih želj o drugačni prihodnosti.
Film
krasijo izjemni disko gibi, a gre kljub tem plesnim elementom povezanim s
sproščeno zabavo, v bistvu za dokaj pretresljivo zgodbo o odraščanju, ki se
ukvarja z neperspektivnostjo mladeži ter sanjami o boljši prihodnosti, tolpami,
ljubeznijo, zavrnitvami ter nezmožnostjo iskrenega komuniciranja, predvsem med
ženskim in moškim spolom. Poleg kultnega poplesavanja Travolte (vloga Tonyja
Maneroja je bila tista, ki ga je izstrelila med filmske zvezde) pa je film
razpoznaven še po catchy disko glasbi treh bratov, bolje znanih kot skupina Bee
Gees. Nenazadnje gre za enega najbolj prodajanih soundtrackov, ki je dosegel
kar 15-kratno platinasto naklado.
Gloomy Sunday - Ein Lied Von Liebe Und Tod (1999)Skozi celoten »nedeljski« film se kot leitmotiv pojavlja naslovna pesem, ki jo je v 30-ih letih prejšnjega stoletja skomponiral madžarski skladatelj in pianist Rezső Seress. Gre za izredno čutno glasbeno delo, ki ga prevevata bol in melanholija. Ko so skladbi kmalu zatem dodali še besedilo in jo naslovili Sad Sunday (eno izmed priredb je z Namesto koga roža cveti ustvaril tudi Vlado Kreslin), se je okoli nje spletla temna urbana legenda. Po govoricah naj bi šlo za pesem, ki so si jo tik pred smrtjo zavrteli samomorilci. Stvar je šla celo tako daleč, da so nekateri pesem naslovili Hungarian Suicide Song, veliko radijskih postaj pa se je odločilo, da pesmi ne bodo predvajali.
Nič
čudnega pesem je bila, kot nam pripoveduje tokratna fikcija, rojena iz ljubezni
na eni in zle slutnje na drugi strani. Dogajanje je postavljeno v Budimpešto
pred izbruhom II SV, kjer se izoblikuje nenavaden ljubezenski trikotnik,
katerega središče predstavlja božanska Erika Marozsán. Vse lepo in prav dokler
se ne začne nacistični pohod, Madžarsko pa tako kot ostala okupirana območja
zajame ideja o končni rešitvi. Eno izmed ljubezenskih oglišč je namreč Jud.
Sprva se zaljubljenci počutijo še dokaj varne, saj so si svoje bonitete po
vrsti nabrali s pomočjo odlične kuhinje, svojih ženskih čarov in očarljive
glasbe, zaveznika pa dobijo tudi v enem izmed vodilnih SS-ovcev, a njihovi
dnevi brezskrbnosti se hitro spremenijo v nočno moro.
8 komentarjev:
Pa kako si lahko ne-uvrstil na lestvico Never on Sunday? Če že ne Melina Mercouri, je legendaren vsaj nosilni bouzouki komad.
Nisem še pogledal :shame:
Itak pa je bilo prostora samo za enega in Gloomy Sunday je super film pa še tak nedeljski priokus pusti.
Lahko bi se vsaj zahvalil :) http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2011/10/top-10-dan-v-naslovu.html
Najlepša hvala kolega Cosmopapi.
Ja, tudi pri tebi sem našel nekaj idej :D
Dodal bi še (meni zelo soliden) Ash Wednesday in hkrati lobiral za novo tematiko: "brat bratu" :)
btw. Thursday pa bi si lahko zaslužil kakšnega gledalca več ...
He,verjameš ali pa ne sem mu najprej dal 4 gledalce, a sem kasneje zaradi ne preveč uspešnega "kopiranja" Tarantina oceno znižal na 4.
Also: kaj misliš kot "brat bratu"?
Tematika, kjer je v ospredju odnos med dvema bratoma (Ash Wednesday je take vrste). Že z dvojčki bi jih zlahka našel sedem.
A tako, sem misli, da je kakšen globji pomen skrit zadaj :D
Dvojčke (siamske) sem sicer že imel, enkar v prihodnosti upičim še navadne pa tudi bratje znajo priti na vrsto.
Objavite komentar