7 filmov from da hood
V poznih 80-ih letih se je pojavil filmski podžanr, ki se je ukvarjal s povečini negativnim delom urbane kulture afriško-ameriške populacije. Ti tako imenovani hood filmi so prikazovali vsakodnevno borbo odraščajočega manjšinskega črnskega prebivalstva, prepredeno s hip hopom, drogami, revščino, rasno diskriminacijo, tolpami...
John Singleton je bil prvi afroameriški režiser, ki je bil nominiran v kategoriji najboljše režije (jp, to se je v novodobni zibelki demokracije dogodilo šele leta 1992), poleg tega pa je Orsonu Wellesu vzel titulo najmlajšega režiserja nominiranega v taisti kategoriji (Orson je bil kot režiser nominiran pri 26ih, John pa pri 24-ih letih. Tekom let je g. Singelton sicer ostal zvest gangsta žanru in v njegovi kvantitativno dokaj skromni filmografiji se najde kar nekaj kvalitetnih izdelkov, a kvaliteti svojega celovečernega prvenca se ni več uspel približati. Vsaj tisti resni filmofili s(m)o takšnega mnenja, medtem ko bo nadobudna mladež v en glas zakričala:« Hej, pa saj je vendar posnel 2 Fast 2 Furious (2003)!«
V tem
s čustvi nabitem filmskem izdelku, ki je v bistvu nekakšna gangsta verzija Stand By Me (1986), smo priča težavnemu
odraščanju temnopoltih Američanov. Nekateri sprijaznjeni s svojo usodo
težavnega življenja v »getu«, kjer na vsakih 21 mladeničev enega izmed njih
pokosijo streli (žal so le-ti ponavadi sproženi iz strelnega orožja, ki ga v
rokah drži drug mladenič), spet drugi z močno željo po boljšem življenju. A
prav vsi so fantastični in dodelani liki, ki nam tekom filma močno prirastejo k
srcu (igrajo jih črnske ikone ala Laurence Fishburne, Ice Cube in Cuba Gooding
Jr.) zato pozor, ob filmu zna po licu zdrseti tudi kakšna solzica.
Film ima kar nekaj skupnih točk z zgoraj imenovanim in se v njegovi navezi tudi najpogosteje omenja kot tisti najbolj gledan in hkrati tudi kvaliteten gangsta izdelek. Bolj kot na podobnosti pa bi se raje osredotočil na poglavitno razliko med filmoma. Le-ta namreč omogoča, da se Boyz N Da Hood (1991) ter Menace II Society (1993) gledata kot dve različni študiji istega problema. V prvem otrok znotraj geta odrašča v spodbujajočem okolju, ki podpira njegove dobre strani, v drugem pa spremljamo odraščanje v precej negativnem okolju, ki povzroči, da se razvijejo predvsem tiste temne strani človeške osebnosti. Posledično je precej drugačen tudi konec odraščajočega popotovanja.
Sicer
pa gre tako kot v prejšnjem primeru tudi tokrat za odličen režiserski prvenec,
pod katerega sta se podpisala brata Hughes. Podprt je z odlično igro glavnih
protagonistov, generičnim a zabavnim ter napetim scenarijem ter očesu prijazno
fotografijo. Prav čudi me, da Albert in Allen po tem svojem uvodnem projektu
nista filmsko zacvetela. Ustvarila sta namreč bore malo filmov, med katerimi
sta najbolj udarna From Hell (2001)
ter The Book Of Eli (2010) in kljub
temu, da sta svoj filmski celovečerni prvenec dokončala že pri rosnih 21-ih
letih, ga ta režiserska dvojčka v svoji karieri še nista uspela preseči.
Kot kaže razvoj dogodkov bo tako tudi ostalo.
Merjenje mišic in tičev med najstniki zna biti sila nevarno početje, še posebej takrat, ko si mladeniči svoje orodje navidezno podaljšujejo s pomočjo orožja. Dodamo še kanček mladostniške nepremišljenosti, efekt momenta, droge ali pa egotrip in nesreča je tu. Na žalost vse prevečkrat taka z nepopravljivimi življenjskimi posledicami. Kot npr. v tokratnem kultnem filmu. Le-ta je postal kulten zaradi igralca, ki je upodobil nespametnega mladeniča, katremu pritičejo uvodne besede pričujočega zapisa. Gre namreč za prvi film v katerem eno izmed glavnih vlog zavzame človek, ki mu je tako kot Jezusu uspelo posmrtno privabljanje množic. Govora je o leta 1996 umorjenem 2Pacu.
Film je režiral Ernest R. Dickerson, filmar, ki je svoje znanje pilil pri
enemu izmed največjih novodobnih temnopoltih režiserjev Spike Leeju. V njem se
po ulicah Harlema sprehaja na videz nerazdružljiva četverica mladih
prestopnikov. Vsake toliko časa ušpičijo kakšno barabijo, a daleč od tega, da
bi bili pretirano škodljivi. Celotna slika pa se spremeni, ko v njihovo sredino
zaide strelno orožje. Pištolo si hitro prisvoji delikventni wanna be alfa samec
skupine in od tu naprej je njihova pot obsojena na propad. In ravno v tem
scenarističnem preobratu je moč najti tisto najšibkejšo točko filma, saj je
transformacija in nerazdružljivih prijateljev v smrtne sovražnike narejena
preveč na hitro in na silo, a kljub temu gre za dokaj relevanten prikaz
obravnavane subkulture.
Paid In Full (2002)
Film je posnet po resničnih dogodkih in se nanaša na obdobje 80-ih let prejšnjega stoletja, ko so večino trgovine z drogami v Harlemu, New York nadzorovali trije lokalni dilerji: Alpo, A.Z. in Rich Porter. Pobiči so svojo kariero začeli kot majhne ribice, a so kmalu postali pravi gangsterji, tako rekoč mafijski šefi. Njihova zgodba o poti do uspeha je praktično vzorčni primer kako ponavadi (vsaj v filmih) poteka življenjska pot prestopniškega povzpetnika. Na začetku spremljamo bedo in životarjenje glavnega karakterja, ki se po spletu naključij in s pomočjo svoje iznajdljivosti povzpne do prvega resnega nezakonitega posla. Kmalu za tem sledi neslutena odebelitev denarnice, nekaj srečnih trenutkov in na koncu zapor ali smrt.
Ponavadi
je za to kriva foušija, ki jo izzove šopirjenje na hitro obogatenih mladeničev.
Zaradi njihovih ogromnih in svetlikajočih se verižic, ur, zobovja, oblek,
avtomobilov… jih je praktično nemogoče zgrešiti in v soseskah kjer povečini
vladata beda in revščina, takšno nastopanje ne prinese nič dobrega. Še posebej,
če svojega bogastva nisi pripravljen deliti z ostalimi. Geto ulice so namreč
prepolne prepotentnih alfa samcev, ki zgolj čakajo na svojo priložnost, da bi
se vključili v verigo preprodajalcev. Za to so pripravljeni storiti praktično
vse, tudi ubijati in pri tem jih ne ovirajo niti prijateljske niti sorodstvene
vezi. Pomemben je samo status, ki ga omogoča denar.
New Jack City (1991)
Glede na zgodovinske dogodke znotraj Harlema v 80-ih letih prejšnjega stoletja se lahko tokratni film gleda kot nadaljevanje zgornjega. Medtem ko nam Paid In Full (2002) prikazuje same začetke tako imenovane crack (derivat kokaina namenjen kajenju) epidemije, ki je izbruhnila leta 1984 v praktično vseh večjih mestih po celotnih ZDA (trajala je do leta 1990), nas New Jack City (1991) popelje v obdobje, ko je bila epidemija na vrhuncu. Kokain, ki je iz Južne Amerike preko Dominikanske republike in Bahamov našel svoja vrata v Ameriko na Obalah Miamija, so nato lokalni prekupčevalci na svojo pest v »laboratorijih« predelali v crack, ga na ulici prodali in pri tem zaslužili mastne denarce.
V
tokratnem filmu se s prekomernim in posledično podcenjenim (v kolikor je droga
lahko sploh podcenjena) količinam kokaina na tržišču najbolje znajde Nino
Brown, ki ga odlično upodobi Wesley Snipes (igralec rojen za upodabljanje
negativcev). S svojo krutostjo in trgovsko žilico okoli sebe zgradi pravi
drogeraški imperij, ki sloni na prekupčevanju nedovoljene substance. V njem se
predaja posvetnim užitkom med katerimi se poleg seksa tako kot v prejšnjem
celuloidnem izdelku znajde tudi občudovanje filma Scarface (1983). In ravno v tej sekvenci se skriva namig, ki nam
razkrije kako se bo po vsej verjetnosti končala pot še enega narko gangsterja.
Za razliko od ostalih gangsta filmov na lestvici, ki je pred vami, imajo tokrat osrednjo vlogo dekleta. Če ne drugega gre za domiselno idejo, kako v filmskem svetu getov, kjer imajo glavno besedo moški liki, ženske pa ponavadi zavzemajo mesto njihovih trofej, ponuditi nekaj novega. Vendar tokratni film na tej točki žal tudi obstane in od domislice o sveži ponudbi ostane zgolj ideja. Že naslednji korak je namreč povsem klišejski. Ženske so namreč zaradi slabega finančnega stanja prisiljene v kriminal in posledično se kljub začetnim moralnim pomislekom odločijo za rop banke. Nabavijo si orožje, z njim malček povadijo in že se prelevijo v drzne roparje.
Nosilno
štirico sestavljajo naslednja dekleta (2 izmed njih smo v zapisu že srečali):
Jada Pinkett Smith, Queen Latifah, Vivica A. Fox ter Kimberly Elise. Karakterno
dokaj različne, vendar prav vse z istim, finančnim problemom. Jada hoče svojemu
bratu omogočiti študij na UCLA, Queen za razvajanje in šopirjenje pred svojo
lezbično prijateljico, Vivica je ravnokar izgubila službo na bančnem okenčku,
Kimberly pa se bori za skrbništvo svojega mladega sinkota. Kako se znajdejo sem
že omenil, ampak tisti najboljši prizor se ne skriva v samih ropih ali pa v
finalnem pregonu, ki je fantastičen, ampak v sekvenci znotraj katere dekleta
načrtujejo svoje nadaljnje podvige v stilu družine Corleone.
Od svojega filmskega prvenca je Curtis Jackson alias 50 Cent postal zaželena igralska roba (od leta 2005 je nastopil že v preko 15-ih filmih, samo trenutno pa na izid čakajo štirje filmi v katerih nosi eno izmed vodilnih vlog). Kako tudi ne, saj gre za enega izmed najbolj prodajanih novodobnih glasbenikov (že njegov glasbeni prvenec, ki nosi identičen naslov kot njegov filmski prvenec, je dosegel kar osemkratno platinasto naklado), katerega obožujejo najstniki širom sveta in ravno ta ((pre)pogosto) povsem nekritična mladež je trenutno glavni financer kinematografov po svetu. Posledično filmski studii kot po tekočem traku štancajo nizkokakovostne filme v katerih nastopajo najstniški idoli.
Po kvaliteti lahko film
primerjamo z njegovim »belim« predhodnikom v katerem je svojo pot do slave
predstavljal Marshall Bure Mathers III a.k.a. Eminem, 8 Mile (2002). Toda za razliko od slednjega je Get Rich Or Die Tryin' (2005) mnogo bolj krvav (nenazadnje je v
telesu 50 Centa zgolj v enem strelskem napadu pristalo kar 9 metkov, eden celo
v njegovi glavi) po drugi strani pa v njem mogoče pogrešamo več glasbe. Tako
Curtis pričujoči film, ki ga je mimogrede režiral Jim Sheridan (6-krat
nominiran za prestižno nagrado Oskar), uporablja predvsem za opravičevanje
svoje kriminalne preteklosti. Iz le-te so ga pripeljali glasba, zapor in
predvsem sreča.
12 komentarjev:
kul izdaja platna :D
meni je bil od podobnih filmov zelo fin še Deep Cover
Tega pa ne poznam, ampak tako na prvi pogled izgleda povsem soliden inu podoben New Jack City (1991).
Ampak hvala za idejo: 7 undercover policistov :D
Jp, vsi trije bi šli. Kakšnega sem že porabil, kakšnega ne poznam, kakšnega pa že imam v mislih za druge zapise.
Kar pa se tiče oznake afroameričan, sem se je tako prekleto navadil, da jo uporabljam povsem podzavestno. Drugače pa se težko strinjam da afroameričan = temnopolti Američan. Po moje bi se morala danes fraza afroameričan celo opustiti. Včasih, ko je bila praktično celotna temnopolta populacija sestavljena iz prisilno privedenih Afričanov in njenih potomcev je ta oznaka še pila vodo. Danes, ko pa je cel svet praktično ena globalna vas, še posebej ZDA pa prava "skleda solate", afroaemričan preprosto ne pije več vode.
Ampak "inception" je jeba :D
caucasians
hehe
Ma počasi se bo izraz afroameričan začel uporabljati večinoma slabšalno, pa bodo našli novo besedo. Pa potem isti proces s to besedo. In tako dalje. (Tudi če se ne bo, je bistvo uporabe tega izraza ujeto v to razmišljanje)
To mi deli, Sadako, moja scena, hell yeah, super izbor, le čudi me, da si dal New Jack Cityju tako nizko oceno, Get Rich or Die Tryin pa tako visoko. Prvi je namreč odličen, drugi pa čisti šit.
Vidim pa, da kolega Filmoljub spet strelja kozle in med temnopolte hood filme in hip hop uvršča American History X. Fak no, ne moreš to no, jebemti. Včasih se res vprašam, če poba poka krek. Tudi za Training Day in Colors, hudiča no. A je res tako nerazumljivo kaj pomeni from da hood ali kaj za vraga.
mja sam bistvo hood filmov je, da so osrednji liki črnci, ki živjo v getu mothafucka yeaa yea uh-um uh-um, give it up, give it up
south central
naslednjih 7...zaporniški
Jp, šef je kar zadel bistvo da hood filmov.
Sicer pa Iztok maš prav, New Jack City je boljši od Get Rich Or Die Tryin', ampak polovičk žal ne dajem, sta mi pa oba glede na mojo način ocenjevanja povprečna.
@ninja: sem razmišljal da bi ga dal. V bistvu sem hotel dat vse, ki se skrivajo v Don't be a menace to South Central while drinking your juice in da hood :D
Kar se pa zaporniških tiče; 7 jailbreakov je že gor, samo zaporniški so pa tudi že v čakalni vrsti, ampak ne še za to sezono.
Filmoljub, čvekaj kar želiš, itak je otročje in eno in isto, a dejstvo ostaja, da očitno res nimaš pojma kaj je nigerski hood film. Jebat ga, saj ne moreš vedeti vsega. Lahko pa komu zineš, da si med nigerske hood filme uvrstil American History X pa počakaš na reakcije.
No ja, glede ne to, da si v isti žanr umestil tudi Million Dollar Baby in Blood Sport, pa Mars Attacks in The Rock, se ne čudim.
Fak no, pa kaj bo res treba uvesti filmoljubizme ali kaj za hudiča no.
In da ne pozabim:
tole je nigerska hood muska:
http://www.youtube.com/watch?v=HzeZhCt5PVA
tole pa belski naci šit:
http://www.youtube.com/watch?v=KzGKsXPBILw
Le toliko, da boš vedel, ko bo beseda kdaj nanesla na hip hop in da ne boš med naštevanjem raperjev dodal še Rammstein.
Šnelkurs je končan. Ajde, majstor.
In še nekaj, ni panike, da se človek zmoti, ker pač ni dorasel tematiki, ampak da se zmotiš ti, mister perfect, je pa res čudno. In namesto, da bi poštekal, da si ustrelil kozla in se srkil v mišjo luknjo, raje serješ naprej z zlizano otročjo ploščo, ki zabava le še tebe in kake anonimneža, ki pač mora že po defoltu biti v tvoji špuri.
Aham, kolega, Iztok faking Gartner te spet uči o filmih. Saj boš preživel, pa tvoj ego tudi, brez skrbi. Uči se od boljših, da boš tudi ti nekoč boljši. Simple as that.
sej filmoljub ima prav, ampak pozablja da lestvica vsebuje samo 7 filmov in da so njegovi predlogi mlace širšega razpona
trespass se tud dogaja in the hood recimo, ampak razumem da je sadakič hotu izpostavit tipične predstavnike zvrsti
drugač pa, steve nash se je rodil v južni afriki in je canadčan, tako da je bolj afriško ameriški kot vsi njegovi temnopolti soigralci
Objavite komentar