7 delavskih štrajkov
Zaradi neplačilne discipline smo zadnjih nekaj let v Sloveniji priča številnim delavskim stavkam, ki pa ponavadi ne obrodijo želenih sadov, saj se najpogosteje končajo s stečajem podjetja. Iz stečajne mase so nato poplačani vsi drugi razen delavcev, ki so v podjetju pustili svoje življenje.
P.S. V veliko pomoč mi je bila filmska enciklopedija v podobi blogarskega kolega, ki se skriva na sledeči strani: odvisni od neodvisnih filmov?
P.S. V veliko pomoč mi je bila filmska enciklopedija v podobi blogarskega kolega, ki se skriva na sledeči strani: odvisni od neodvisnih filmov?
Pričujoči film govori o težkem življenju severno-francoskih rudarjev v času I. internacionale. Času, ko je proletariat imel dovolj bremen, ki mu jih je na njegova usločena ramena nalagala dekadenta gnada. Opogumljeni z novicami, ki so prihajale iz sosednjih industrijskih območij, so se rudarji odločili, da imajo dovolj pitanja francoske buržoazije, ki se masti ter debeli na njihov račun. Situacija je bila torej zrela za prvi štrajk, ki pa zaradi začetne hibe v obliki nepovezanosti delavcev, ni bil uspešen. Tako da s pomočjo filma ne pričakujte osvobajajoče katarze ter se raje sprijaznite z začaranim krogom oz. vase zapirajočo se spiralo, v katero nas je ujelo kolesje kapitalizma.
Film
je zgodovinsko nadvse avtentičen, k čemur poleg otipljivega obdobja
polpreteklosti pripomore tudi izjemna scenografija ter še posebej
kostumografija. Znotraj filma smo tako namreč priča verodostojnemu nižjemu
sloju, ki prebiva znotraj posebnih delavskih naselij, kot tudi verodostojnemu
višjemu sloju, ki se skriva za debelimi zidovi svoji vil. Čas ko je bil
turbo-kapitalizem še v svojih izkoriščevalskih povojih, je bilo človeško
življenje cenjeno manj kot surovine. Simbolično nam to poskuša prikazati tudi
film, saj so delavci večino časa prekriti s kot noč črnim premogom, ki zakriva
njihove resnične podobe. Opogumljeni s številčnostjo so črno barvo pripravljeni
zamenjati z rdečo.
Tudi Američani so imeli svoje (rdeče) strice iz ozadja. Le-ti so med drugim poskrbeli tudi za to, da je bil posnet tokratni film. Po zapisu The Hollywood Reporterja naj bi namreč direktni ukazi za Salt of the Earth (1954) prišli od nikoder drugod kot iz Kremlja. Nič nenavadnega torej, da se je ta filmski prikaz stavke, ki so jo rudarji sprožili proti združbi Empire Zinc Company leta 1951 v Novi Mehiki, znašel na hollywoodski listi prepovedanih filmov. Lista je bila posledica obtožbe 10-ih ameriških scenaristov in režiserjev, ki so zavrnili pričanje pred HUAC-om (House Committee on Un-american Activities) in je za marsikoga pomenila konec hollywoodske kariere. Jp, hladna vojna ni bila hec.
Morda
pa je paranoike v bistvu zmotilo, da gre za enega izmed prvih filmov, ki je
odkrito in izrazito feminističen. Ko rudarjem sodišče prepove nadaljevanje
stavke, njihovo vlogo namreč prevzamejo ženske, moški pa so primorani doma
prati perilo, kuhati in skrbeti za otroke. Pri tem celo odkrito priznajo, da
gre za izredno težaško delo in to po vsega dveh dneh. Ženske oz. njihova
filmska predstavnica Esperanza (Rosaura Revueltas) se celo tako opogumijo, da
svojim soprogom pričnejo pridigati o dostojanstvu, ki si ga kot njihove žene
zaslužijo. Največji zmagovalec v omenjenem štrajku so torej bile ravno ženske,
najbolj pa je nastradal moški ego.
S filmi o izkoriščevalskih razmerah v tovarnah in podjetjih se najlažje poistovetijo tisti, ki so omenjena razmerja doživeli na lastni koži. Takih danes v Sloveniji (in širom sveta) ni malo. Morebiti bi zato predstavljeni film ganil marsikoga, saj govori o nemogočih razmerah v predelovalnici bombaža v Severni Karolini. Razmerah, ki so negativno zaznamovale celotne generacije. Med njimi je bila tudi Norma Rae (Sally Field) oz. bolje rečeno Crystal Lee Sutton, ki je služila kot inspiracija filmskemu liku izkoriščene Norme. Sita davka v podobi zdravja, prostega časa, živcev in nenazadnje samega življenja, ki ga vsakodnevno pušča v tovarni, se odloči pristopiti k na novo ustanovljenemu sindikatu.
Morda
se na prvi pogled zdi zgodba precej generična ter dolgočasna in bi po vsej
verjetnosti tudi bila, če ne bi scenaristi poudarka namenili Normi. Skozi film
namreč spremljamo njeno osebno rast in razvoj. Borba za pravice delavcev je
ustvarjalcem tako služila zgolj kot izgovor s pomočjo katerega nam predstavijo
dozorevanje matere samohranilke. Kot že omenjeno le-to upodobi izvrstna Sally
Field, ki si je za svojo igro prislužila tisto največjo filmsko nagrado,
Oskarja. Filmski zgodbi Norme Rae je namreč vdihnila kompleksnost, čustvenost
in življenjskost. Elemente, ki nas z lahko posrkajo v svet tako imenovanih
modrih ovratnikov in njihovih bitk za človeške delovne razmere.
Še tretji v vrsti iz tokratnega zapisa, ki v ospredje štrajka postavlja ženske, vendar za razliko od filmov Norma Rae (1979) in Salt of The Earth (1954), se ženske dejansko borijo zgolj za svoje pravice in ne za pravice vseh zaposlenih oz. za pravice svojih moških. Borijo se za nekaj kar naj bi bilo dandanašnji v razvitih državah povsem samoumevno, a se bojim, da temu ni tako. V mislih imam enakopravnost spolov na delovnih mestih, kar je tudi rdeča nit tokratnega filmskega izdelka. Še v obdobju v katerega je postavljen Made in Dagenham (2010), se pravi leta 1968, so bile namreč ženske za enako delo kot moški plačane manj. Ženskam v Fordovi podružnici v Veliki Britaniji je bilo tega dovolj.
In
uspelo jim je. Njihov štrajk je bil namreč vzrok za to, da so leta 1970 v Veli
Britaniji sprejeli Zakon o enakih plačah. Le-ta je v veljavo stopil leta 1975,
zgledu Velike Britanije pa so postopoma sledile še druge razvite države. Ja, to
je se zgodilo šele leta 1975 in to šele potem, ko so ženske stvari vzele v
svoje roke. Je pa zanimivo, da je ta pomembna bitka za enakopravnost med
spoloma v tokratnem filmu prikazana na precej lahkoten, zabaven in hudomušen
način. Film je namreč prepoln klišejev 60-ih let prejšnjega stoletja, v
njegovem vesolju pa kraljujejo spogledljive in seksapilne ženske, ki so se
začele osvobajati moškega jarma.
Matewanski masaker je dogodek, ki se je leta 1920 dogodil v Zahodni Virginiji. Šlo je za finalno dejanje v dolgotrajnem konfliktu med rudarji in njihovimi družinami ter sindikalnimi zastopniki na eni strani ter najetimi huligani iz detektivske agencije Baldwin-Felts, ki je zastopala interese lastnikov premogovnika. Rezultat je bil: 2 mrtva rudarja ter župan mesteca Matewan na eni strani ter 7 huliganov na drugi strani. Vse zgolj za to, ker so se rudarji s pomočjo štrajka uprli ter zahtevali bolj življenjske pogoje pri svojem težaškem delu (celodnevno fizično delo v skoraj popolni temi in zadušljivem ozračju). Omenjeni dogodek je služil tudi kot inspiracija za tokratni film.
Še
eden v vrsti filmov s tokratne lestvice, ki se ukvarja z rudarji in njihovo
borbo po pravičnejšem kosu pogače. Nič nenavadnega glede na razmere v katerih
so vsakodnevno svoj pot puščali rudarji. Tokrat njiove vrste zastopa
sindikalist Joe Kenehan (Chris Copper), ki uspe v mestu s pomočjo rudarskega
sindikata pomiriti celo medrasne spore. Tuji rudarji iz Italije ter črnci so
bili namreč najeti, da bi nadomestili štrajkajoče domačine, a zaradi skupnega
cilja rudarjev, pogoltnim lastnikom ni uspelo, da bi razbili njihovo združenje.
Sicer pa film med drugim tudi precej avtentično prikaže delavske razmere v
katere so morali pred delom v rudniku privoliti rudarji. Po 100 letih na zahodu
nič novega.
Hoffa (1992)
Praktično vsi filmi na tokratni lestvici z izjemo spodnjega so posnetki po resničnih dogodkih. Kako tudi ne, saj se je v obdobju po industrijski revoluciji zgodilo kar lepo število štrajkov. Nekateri med njimi so znani zgolj zaradi števila žrtev, drugi zaradi premikov, ki so jih povzročili na zakonodajni ravni, spet tretji pa zaradi oseb, ki so štrajke vodile. Kot nam izda že sam naslov, spada tokratni film med slednje. James Riddle »Jimmy« Hoffa je bil namreč predsednik nekaj časa celo največjega ameriškega sindikata, ki je na vrhuncu moči pod svojim okriljem združil okoli 1,3 milijona delavcev, tako iz javnega kot zasebnega sektorja. Nekaj, kar se zdi v naši državi praktično nemogoče (seveda ne zaradi številke).
Hoffa
(odigra ga vedno odlični in karizmatični Jack Nicholson, ki je zame bil tudi
glavna atrakcija filma) je bil znan predvsem po svojem misterioznem izginotju
leta 1975 ter po sodelovanju z mafijo (le-to ga je morebiti na koncu stalo tudi
njegovega življenja). Jp, ta zagreti sindikalist je bil namreč mnenja, da cilj
opravičuje vsa sredstva. Vlogo njegovega fiktivnega pajdaša odigra prav tako
karizmatični Danny DeVito, ki je film tudi režiral. Eden izmed njegovih redkih
filmov pod katere se je podpisal kot režiser, je bil ob svojem izidu deležen
precej mešanih kritik. Meni se je roko na srce kar vlekel in sem ga pogledal
zgolj zaradi meni tako ljubega Jacka Nicholsona.
Problematiko izkoriščanje delavne sile se je dotaknil tudi filmski studio Walt Disney. Kot naročeno se je lahko uprl na štrajk, ki so ga julija 1898 v New Yorku zakuhali »newsies« aka »newsbboys«. Mladoletne sirote, ki so si krajšale dneve (in noči) s prodajo časopisa ter pri tem poizkušale zaslužiti centa ali dva. Za uspeh so bili otroci primorani časopis kupiti v kompletu ter ga nato po malenkost višji ceni prodati mimoidočim na newyorških ulicah. Da bi bila vsa stvar še toliko težja, časopisne hiše neprodanih izvodov niso vzele v zakup. Posledično so otroci delali pozno v noč, da bi se znebili čim večjega števila izvodov. Vendar pa ti nečloveški pogoji še niso bili zadosten razlog za stavko.
Sodu
je izbila dno namera časopisnih veljakov ala Joseph Pulitzer ter William
Randolph Hearst, da dvignejo ceno časopisnega kompleta, katerega sta prodajala
fantičem, za 10 centov. Na čelo stavke se je postavil Kid Blink (v filmu še
zelo mladi Christian Bale), ki je za seboj potegnil množice mladih sirot. Ker
pa imamo tokrat opravka z Disneyjevim filmom se lahko za zgodovinsko
avtentičnost zgolj obrišemo pod nosom. Mladi prodajalci časopisa sicer izgedajo
dokaj razcapani, a Newsies (1992) je
v bistvu lahkotni družinski mjuzikl, ki nikakor ne zadane bistva svetovnega
problema, ki se širom sveta pojavlja še dandanašnji, t. j. izkoriščanje otroške
delovne sile.
7 komentarjev:
R yee some kind 'f comm'nyist? We don't take kindly t' yer kin 'round here.
Odličen izbor. Zraven seveda spada še F.I.ST.
Salt of the Earth si moram pod nujno ogledati ... Škoda, da nisi našel prostora še za Ressources humaines (bi bilo vsaj nekaj iz aktualnih časov), drugače pa hvala za link :)
Hvala tebi za idejo.
Kaj pa F.I.S.T.?
Pa tudi Oklepnico Potemkin imam za neke vrste delavski štrajk.
Oprosti BigMich. Zaradi manjkajoče pike spregledal.
F.I.S.T.-a sam še nisem gledal (dodan na a must watch listo), medtem ko Oklepnica bolj kot o štrajku govori o revoluciji pa še v planu za 7 predstavnikov sovjetskega montažnega filma je.
Objavite komentar