7 igralskih multipraktikov
V želji po dodatni propagandi se filmski ustvarjalci poslužujejo razno raznih trikov. Eden izmed bolj znanih je tudi ta, da eden izmed igralcev odigra več vlog. Na eni strani se tako prihrani pri financiranju igralske ekipe, a je na drugi strani potrebno več financ vložiti v masko, saj je potrebno igralca za vsako izmed njegovih vlog vizualno transformirati.
PS Zaslužil bi si biti na lestvici a ... 7 norih znanstvenikov.
V tem prvem pravem celovečernem prvencu angleških komedijantov, ki so pred tokratnim filmom sicer že posneli And Now for Something Completely Different (1971), a je šlo v tem primeru zgolj za kompilacijo njihovih že predvajanih skečev, je šesterica (Graham Chapman, John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones in Michael Palin) nanizala preveč vlog, da bi jih našteval. Naj zgolj omenim, da se je Graham Chapman spopadel zgolj s tremi (a je bil med njimi tudi glavni lik Kralja Arturja), medtem ko se je v drugo skrajnost podal Michael Palin s kar 12-imi (če med njih štejemo tudi vlogo glavnega pripovedovalca zgodbe.
Kot že
omenjeno se zgodba vrti okoli legendarnega angleškega kralja Arturja, a ne gre
za neko klasično parodijo. Kdor pozna delo Pythonovcev ve, da lahko pričakuje
kaotično mešanico družbene kritike, satire, nepredvidljivosti,
nekonvencionalnosti in nesmislov. Mešanica, ki jo fantje spremenijo v eno
najboljših oz. najbolj domiselnih komedij vseh časov. Da bi vedeli o čem
govorim si je potrebno ogledati zgolj prvih pet minut filma v katerem smo priča
Kralju Arturju, ki jaha namišljenega konja, kateremu zvočne efekte s pomočjo
topotanja kokosovih lupin daje njegov oproda. In to je šele začetek filma,
čigar bizarni humor se stopnjuje iz kadra v kader.
Konec leta 2005 ugasla zvezda Richarda Pryorja, ki je najsvetleje sijala v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat je ta črnska ikona stand-up komedije, s pomočjo svojega ostrega in vulgarnega jezika, navduševala občinstvo tako z odrskih desk kot tudi s filmskih platen. Na televizijskem oz. kabelskem kanalu Comedy Central je Richard Pryor še danes zapisan na samem vrhu komedijantov, iz njegovih nastopov pa so črpali tudi mnogi ostali komiki, med drugim tudi Bill Cosby in Jerry Seinfield. Vsa ta hvala in seveda tudi talent, ki ga je posedoval ta »rasistični« nastopač pa žal nista vidna v tokratnem izdelku, v katerem Richard nase prevzame kar tri vloge.
Tako s
pomočjo glavnega lika Leroya Jonesa, tipičnega predstavnika črnskega delavskega
razreda, njegovega očeta Rufusa Jonesa in lokalnega župnika, ki mu nafila ženo
(kombinacija ob kateri bi Freud z lahkoto napisal celotno študijo), dominira praktično
skozi celoten film. A zaradi izredno šibkega in mlačnega scenarija, ki je
povzet po italijanski satiri Line Wertmüller The Seduction of Mimi a.k.a. Mimì metallurgico ferito nell'onore (1972), njegov humor ne pride pretirano do
izraza. Film sicer ima svoje svetle trenutke, a teh je absolutno premalo, da bi
lahko govorili o kvalitetni komediji Richarda Pryorja. Model nas je pač
razvadil s svojimi stand-up nastopi.
Kind Hearts and Coronets (1949)
V desetletju med leti 1947 in 1957 je britanski filmski studio Ealing Studios poskrbel za kopico komedij z značilnim britanskim črnim humorjem. Med njimi sta dve, ki po svoji kvaliteti in svetovni prepoznavnosti močno izstopata. The Ladykillers (1955) in tokratna, ki je vsaj meni osebno, najboljša izmed Ealing komedij. Poleg črnega humorja, ki je med drugim kot komedijo sposoben prodati tudi smrt kar dveh dojenčkov zaradi device, odlične fotografije, domiselnega scenarija, je tu še neverjetni Alec Guinness. Le-ta v filmu nastopi kar v osmih različnih vlogah in vsaki izmed njih doda drugačen pridih unikatnosti. In BTW, liki Aleca Guinnessa so stranski in ne glavni liki.
Glavni
lik filma je Louis Mazzini (Dennis Price). Osiromašeni povzpetnik, ki si želi
maščevati dejstvo, da je moral svojo nekoč cenjeno in premožno mater pokopati
na britofu za navadno rajo. S pomočjo zaporniških flashbackov izvemo, da je
Mazzini na svoji maščevalni poti iztrebil osem veljakov v liniji za naslov
vojvode Chalfonta (osem bolj ali manj izjemnih in skrbno zakamufliranih
nastopov zgoraj omenjene ikone angleške kinematografije). In ravno v teh
hladnokrvnih umorih se skriva moč angleškega črnega humorja, saj so prav vsi
umori prikazani na domiseln in zabaven način, povrhu vsega pa pospremljeni tudi
s hudomušno opazko preračunljivega Mazzinija.
Circle of Iron (1978)
Zanimiva mešanica cheesy B filma in resnega poskusa alegorije vzhodnjaške filozofije. Razlog za to je povsem preprost. Film je namreč še kot ideja živel in dozoreval v mislih legendarnega Bruca Leeja, ki se je proti koncu svojega kratkega življenja vedno bolj poglabljal v omenjeno mešanico predvsem vzhodnoazijskih misterijev. Skupaj z Jamesom Coburnom (jp, prav ste prebrali) in Strilingom Silliphantom so celo pričeli z izdelavo scenarija, a je ves projekt ob skrivnostni smrti mojstra borilnih veščin leta 1973 padel v vodo. Bruce Lee naj bi v filmu namreč tudi igral. Nadomestila ga je zvezda takratne izredno priljubljene serije Kung Fu (1972 - 1975) David Carradine.
Le-ta
v filmu nastopi kar v štirih vlogah, a glavna zvezda filma je Cord (Jeff
Cooper). Robustni pretepač, ki izgleda kot surfer in skrbi za cheesy vložke,
tako s svojo robotsko prezenco, svojimi komentarji in vprašanji ter predvsem s
svojimi pretepaškimi sposobnostmi, ki so najslabši element filma. V manjših, a
precej zabavnih vlogah bomo spoznali tudi legendarnega Roddyja McDowalla, Elija
Wallacha in Christopherja Leeja. Dejstva, ki poskrbijo za to, da je Circle of Iron (1978) eden izmed tistih
kultnih filmov, ki vas bo s svojim šarmom zabaval od začetka do konca,
ustvarjalci pa so med drugim poskrbeli tudi za odlično fotografijo, če jim že
za koreografijo borilnih veščin ni bilo pretirano mar.
The Nutty Professor (1996)
Že v originalu The Nutty Professor (1963) si je glavni igralec (v tem primeru Jerry Lewis, ki je film tudi režiral, zanj pa je prispeval še scenarij) nase nakopal več kot eno vlogo. V izvirniku se je ta dosežek ustavil pri številki tri, dobri 30 let kasneje pa jo je Eddie Murphy v rimejku prestavil na sedem. Po nekaj igralskih spodrsljajih nekoč tako opevanega komedijanta so njegove vloge v tokratnem filmu napovedovale morebitno Eddiejevo vrnitev, saj je po dolgem času spet nastopil z iskro v očeh in ne zgolj s svojim over the top humorjem. Uspelo mu je upodobiti lik, ki je nam gledalcem med ogledom močno prirastel k srcu, poleg tega pa je bil po dolgem času na nivoju tudi njegov humor.
A žal se naša upanja kljub dejstvu, da so prizori, ko Klumpsovi za družinsko mizo zlorabljajo hrano in debatirajo o njihovih prigodah (praktično vse vloge odigra Eddie Murphy) izredno smešni. Kljub preprostemu in vulgarnemu humorju. Dejstvo zaradi katerega je poleg Murphyja zagotovo odgovoren tudi režiser Tom Shadyac. Eddiejev grenko-sladki nastop vrhunec doživi v zadnjem kadru, ko se padli in osramočeni junak obrne proti kameri in resignirano potarna: »Buddy's who I thought I wanted to be - who I thought the world wanted me to be. But I was wrong.« Kot da bi se hotel pokesati za njegovo ne ravno posrečeno izbiro vlog od filma Coming to America (1988).
The Color of Pomegranates a.k.a. Sayat Nova (1969)
Še enkrat več se je izkazalo, da ne prenašam dobro eksperimentalnih filmov, ki poskušajo zgodbo podajati s pomočjo metaforičnih domislic v podobi alegorij in aluzij. Še toliko težje mi je ob ogledu takrat, ko se ta simbolika nanaša na neko določeno zgodovinsko in/ali geografsko okolje, o katerem ne vem kaj dosti. The Color of Pomegranates (1969) mi je nastavil ravno takšno past oz. še huje, vse te vizualne halucinacije ruskega režiserja Sergeja Paradžanova je le-ta zakamufliral v poetiko armenskega mističnega trubadurja iz osemnajstega stoletja Arutina Sajadina, znanega tudi pod vzdevkom Sayat Nova (kralj pesmi). Gre za ekstremno artfagovski film, zaradi katerega je režiser Paradžanov leta 1973 pristal v zaporu.
Ruske
oblasti so ga namreč tudi zavoljo tokratnega filma obtožile ideološkega
odstopanja, saj je Gruzijec armenskih korenin Paradžanov simpatiziral z
neruskimi kulturami znotraj Sovjetske Zveze. Obtožile pa so ga tudi
homoseksualnosti (po 40-ih letih v Rusiji nič novega torej). Igralka Sofiko
Chiaureli npr. v pričujočem filmu odigra kar 6 vlog, tako ženskih kot tudi
moških. Sicer pa se ta inovativna in svetovno priznana mojstrovina lahko
pohvali z dih jemajočo fotografijo, ki ponuja obilico možnosti za dešifriranje,
seveda če ste pri volji to početi dobro uro. Mene je veselje minilo po dobrih
petih minutah. Hvala bogu, da se da moč fotografij doživeti tudi brez
pretiranega tuhtanja.
Poleg Charlieja Chaplina in Harolda Lloyda je bil še Buster Keaton tisti, ki je prispeval največ k razvoju in inovacijam tako imenovane neme komedije. Joseph Frank Keaton je bil rojen v varietejsko družino, kar je pomenilo, da je skupaj s svojima staršema že v rosnih letih nastopal na razno raznih prireditvah in se tako seznanjal s svetom šovbiznisa. Poleg tega pa je z vsakim nastopom razvijal tudi svoje akrobatske sposobnosti (legenda celo pravi, da ljudje niso verjeli, da videne vragolije izvaja otrok, ampak so menili, da gre za zakamufliranega pritlikavca. Kakor koli, po nekaj stranskih vlogah v komedijah priznanih komedijantov nemega obdobja ala Fatty Arbuckle, se je Buster podal na samostojno filmsko pot.
Tako
kot praviloma vsi filmski ustvarjalci, ki so bili povečini kar sami igralci, se
je tudi Buster Keaton sprva preizkusil v kratkometražnih komedijah. Tokratna
spada povsem na začetek njegove kariere, a kljub temu velja za eno izmed
njegovih najboljših. Še posebej opevana je uvodna sekvenca varietejske točke, v
kateri Buster odigra kar vse vloge. Pri tem je potrebno omeniti, da je šlo v
omenjenem primeru, ko se Buster istočasno na odru pojavi kar devetkrat, za
domiselno tehnično inovacijo, katero je komedijant kamnitega obraza ostalim
veljakom filmske industrije izdal šele leta kasneje. Bil je pač eden največjih
in tako se je tudi vedel.
6 komentarjev:
verjetno je na drugi lestvici, ampak dr. strangelove vsekakor spada tudi sem :) v naslednjem zapisu pa različni igralci, ki so upodobili isti lik? :P
Pozabil dodati PS. Hvala, da si me spomnil.
Also: naslednjič pa [spoilers]Zapis povezan z mega ameriškim dogodkom, ki se dogodi vsako 1. nedeljo v februarju.[/spoilers]
Hm, lahko bi dodal še Lemony Snicket.
Pogrešam pred kratkim videno mojstrovino Cluod Atlas.
Sicer pa poklon za opise, kot vedno!
Tudi jaz. Le kako sem lahko pozabil na to. Ajoj, sploh glede na dejstvo, da mi je bil eden najboljših filmov leta 2013.
Lemony Snicket pa ne spada v to kategorijo, saj gre zgolj za eno vlogo, ki uporablja različne preobleke zaradi krinke.
Objavite komentar