7 Metallic
Zadnji zapis v četrti sezoni Filmskega platna št. 7 pripada bendu mojih srednješolskih let Metallici. Razlog tiči v dejstvu, da bom čez dva dni skupaj z njimi žural na Dunaju. Upam, da me znova popeljejo v dneve, ko se nam je jebalo za vse na svetu. Hit the lights!
27. septembra 1986 je MetallicA utrpela ogromno izgubo. Med prevažanjem po Švedski tekom Damage, Inc. turneje, se je v zgodnjih jutranjih urah dogodila prometna nesreča s katastrofalnimi posledicami. Avtobus, ki je prevažal člane benda in njihove pomočnike se je namreč prevrnil in pod seboj za vedno pokopal njihovega šele 24-letnega basista Cliffa Burtona. In memoriam so preostali člani, preden so se spustili v lov za novim basistom, izdali pričujoči koncertni dokumentarec, ki se osredotoča na Metallico med leti 1983 (še pred izidom njihovega prvega albuma Kill 'em All po katerem je dobil tudi pričujoči izdelek) in 1986 (dva meseca pred Burtonovo smrtjo).
Gre za
mešanico amaterskih in »profesionalnih« koncertnih posnetkov (prispevali so jih
tako feni kot razne TV postaje) pobranih iz sedmih različnih nastopov (v enem
izmed njih je član Metallice še Dave Mustaine), ki so vsake toliko časa
prekinjeni z naključnimi posnetki članov skupine. Ogromna vrednost predvsem za
tiste ljubitelje Metallice, ki častijo njihovo najbolj zgodnje obdobje. Le-to
je namreč na žalost najslabše dokumentirano. Škoda le, da kvaliteta posnetkov
močno variira in nekateri so predvsem iz zvokovne stališča komaj poslušljivi. A
nič zato, tudi MetallicA je bila v svojem najzgodnejšem obdobju amaterska in
surova oz. bolje rečeno pristna.
Live Shit: Binge & Purge, Seattle (1993)
MetallicA slovi kot ena izmed najboljših live skupin. S svojo on stage energijo in s karizmatičnim Jamesom le redko pustijo obiskovalce na cedilu. Koncerte so do sedaj priredili že na vseh sedmih celinah (preko 1.600 nastopov), igrali na številnih festivalih, priredili sedem svetovnih turnej, od svoje prve uradne turneje Kill 'em All for One leta 1982 pa so na odrih manjkali le leta 2001. Nemalokrat so vsaj nekatere svoje nastope iz raznoraznih turnej ovekovečili tudi s pomočjo avdio in/ali video dokumentacije. Najboljše izmed tovrstnih gradiv je zagotovo Live Shit: Binge & Purge (1993), ki je mimogrede tudi prvi live album Metallice.
Paket
med drugim vsebuje avdio posnetek iz koncerta v Ciudad de Mexico tekom Nowhere
Else to Roam turneje (takoj za World Magnetic turnejo njihova druga najdaljša
turneja) ter video posnetka iz San Diega (iz že omenjene turneje) ter Seattla
(Damaged Justice turneja). Slednji je meni osebno tudi najljubši koncert
Metallice in če bi moral izbrati zgolj en njihov nastop in ga postaviti na sam
tron, bi izbral njihovo nažiganje v Seattlu. Gre namreč za dvoranski koncert
(dvorana je bila razprodana dva dni zaporedoma), ki se je dogodil leta 1989, se
pravi še pred izidom The Black Albuma. Žaganje o tem kaj je narobe s svetom in
ne kaj je narobe z Metallico.
Classic Albums: Metallica - The Black Album (2001)
Classic Albums je fantastična serija, ki na celovit in zanimiv način pokriva najbolj znane in prelomne pop, rock in heavy metal albume. Eden izmed mejnikov v glasbeni zgodovini je bil tudi peti album Metallice a.k.a. The Black Album, ga je skupina izdala leta 1991 in tokratni dokumentarec nas popelje v zakulisje kalifornijskega studia, kjer je pod okriljem Boba Rocka potekalo dolgotrajno in mestoma precej mučno nastajanje legendarne plate. A ves trud in neprespane noči so se izplačale, saj je The Black Album postal daleč najbolj prodajan album Metallice, ki si je širom sveta prislužil platinaste naklade. Poleg tega pa je na Billboardovi lestvici zdržal preko 300 tednov, kar je svojevrsten rekord.
A ni
vse zlato kar se sveti. Album je namreč dodobra razdelil privržence Metallice
na tiste, ki so njihov novi album kovali v nebesa in tiste, ki so Metallici
očitali, da so se prodali in pozabili na svoje garažne korenine. Metallico
namreč do tedaj praktično ni bilo moč slišati na radijskih postajah, tekom
svojih prvih štirih plat pa so posneli zgolj en videospot, z Grammyjem
nagrajeni One. Če so feni želeli videti oz slišati Metallico so morali
kupiti njihov album ali pa se odpraviti na njihov koncert, kjer so bili
ponavadi bogato poplačani. Po mojem mnenju je MetallicA namreč najboljši live
band. Je že res, da so z dotičnim albumom opustili svoje divje thrash korenine,
a prepričan sem, da jih brez The Black Albuma leta 2014 ne bi gledali na
svetovni turneji.
A Year and a Half in the Life of Metallica (1992)
Če vam zgornji dokumentarec ne bo dovolj (obstaja tudi bonus material v katerem člani benda še dodatno analizirajo dogajanje okoli The Black Albuma) in bi o snemanju in predvsem turneji, ki je sledila izdaja kultnega albuma radi izvedeli še več, si poglejte pričujoči dokumentarec. Razdeljen je v dva dela. Prvi del vas bo ponovno popeljal v studio - večina posnetkov iz ClassicAlbums: Metallica - The Black Album (1991) je vzeta ravno iz tu - v katerem so drug drugega mrcvarili producent Bob Rock ter člani Metallice. Drugi del pa nas popelje na evropsko in ameriško turnejo, ki je sledila izdaji albuma. Vse skupaj okoli štiri ure dokumentarnih posnetkov in videospotov.
Namesto
prvega dela tokratnega dokumentarca vam v ogled raje predlagam zgoraj opisanega
iz Classic Albums serije, ki je mnogo bolj dovršen, medtem ko vam drugi del
lahko ponudi marsikaj novega. Na evropskem delu turneje imenovanem Wherever We
May Roam, še bolj pa na ameriškem delu imenovanem Guns N' Roses/Metallica
Stadium, se je namreč zgodilo marsikaj zanimivega, poleg tega pa je za
ljubitelje rock glasbe neprecenljivo skupaj videti člane Guns N' Roses in
Metallice. Za nameček pa je v dokumentarec vključenih še nekaj legendarnih
posnetkov, med drugim tudi Enter Sandman iz tribute koncerta Freddieja
Mercuryja.
Metallica: Some Kind of Monster (2004)
MetallicA je imela tekom svoje glasbene kariere kar nekaj vzponov in padcev, a tisti najhujši, ko je bil pod vprašajem tudi obstoj benda, pa je sledil leta 2001. Takrat so na dan namreč izbruhnile vse težave in zamere, ki so se znotraj članov kopičile že od samega začetka skupine. Pod težavami mislim predvsem zasvojenost članov z alkoholom in načinom življenja, ki pritiče rock zvezdnikom, medtem, ko so osebne zamere rasle predvsem med Jamesom in Larsom na eni strani ter old school trojico in Jasonom na drugi. Poleg tega pa njihovi zadnji štirje studijske albumi niso bili deležni pretiranega navdušenja med njihovimi feni, ki jih je dodatno razkuril še Lars s tožbo proti Napsterju.
Finalni
udarec pa sta lastnemu bendu zadala Jason in James. Prvi je tik pred začetkom snemanja
nove plate leta 2001 iz osebnih razlogov oz. ker se umetniško v Metallici ni
mogel izživeti, zapustil band, James pa ga je zapustil že med samim
nastajanjem, ko se je odločil, da bo odšel na zdravljenje od alkohola. Od
Metallice sta tako ostala zgolj Lars in Kirk ter njihov producent in nadomesti
basist Bob Rock. Aja, tu je bil tudi terapevt, ki je bil vpoklican, da pomaga
pri razreševanju njihovih konfliktov (poteza, ki se je Jasonu zdela precej
weak, a poglejte kaj se je zgodilo z nekaterimi drugimi kultnimi bendi). Vse to
in še več je bilo pri nastajanju albuma St. Anger kot stranski projekt ujeto na
filmski trak.
When Metallica Ruled the World (2005)
Odličen schnellkurs za vse tiste, ki bi radi v kar se da kratkem času, izvedeli kar se da veliko o Metallici. Dokumentarec namreč v približno 45-ih minutah pokrije praktično vse bistvene dogodke, ki so se dogodili v njihovih glasbenih in včasih tudi zasebnih karierah, od obdobja ko sta najstnika Lars in James s pomočjo oglasov iskala ostale člane za metal bend (tukaj dokumetarec sicer pozabi omeniti prvega basista Metallice Rona McGovneyja, ki je sodeloval pri njihovih prvih demo posnetkih), do izdaje njihovega predzadnjega albuma St. Anger (njihov osmi studijski album) v letu 2003. Manjka tako le obdobje, ki je privedlo do trenutno njihovega zadnjega albuma Death Magnetic, ki je luč sveta ugledal leta 2008.
Sicer
pa obstajata precej podobna dokumentarca Metallica - The True Story ter Behind the Music: Metallica (1998), ki sta prav
tako nastala v produkciji ameriške kabelske televizije VH1 in se v nekaterih
detajlih vsaj kar se tiče začetka Metallice spustita v še večje detajle. Glede na
videno pa sta služila tudi kot podlaga za pričujočega. A za moj okus je 45 minut
premalo in komaj čakam, da bo ob koncu glasbene kariere Metallice izšel recimo
10 delni set, ki bo do potankosti povzel njihovo bogato in razburljivo pot.
Navsezadnje si to največji power metal band tudi zasluži. Do takrat pa bomo
bili ljubitelji Metallice primorani, da si vedno znova ogledujemo ene in iste
posnetke. So fucking what!
Metallica Through the Never (2013)
Najnovejši izdelek ikon metala je mešanica koncertnih posnetkov (sestavljen iz dvoranskih koncertov v Edmontonu in Vancouvru) ter filmske zgodbe, ki se dogaja v ozadju in sovpada z žaganjem na odru. Odrski posnetki so vrhunski in pompozni. Verjamem da so se na IMAX-ovem 3D platnu in brutalnem ozvočenju, ki ga nudi dvorana, ti posnetki povsem približali pravemu koncertu. MetallicA v dobri uri in pol zaigra dobršen del iz svojega repertoarja uspešnic, med katerimi se znajdejo tako komadi iz njihovega prvega albuma Kill 'em All (čeprav mi ni bilo najbolj povšeči na kakšen način (ponovno) pridejo do njih), kot tudi komadi iz njihovega najnovejšega Death Magnetic.
MetallicA
je pričujoči koncertni film naslovila po svojem (sicer ne tako znanem) komadu
iz njihovega najbolj prodajanega albuma preprosto poimenovanega Metallica
a.k.a. The Black Album. Izdelek je svojo premiero doživel na mednarodnem
filmskem festivalu v Torontu, a je njegova ameriška premiera sovpadala s 27.
obletnico smrti njihovega nekdanjega basista Cliffa Burtona. In kaj se dogaja v
filmski zgodbi v ozadju? Niti ni tako pomembno, kar nam nakazuje že glavni
motiv, t. j. tipični Hitchcockovski MacGuffin v podobi kovčka iz filma Pulp Fiction (1994). Važno je tisto kar
se dogaja na odru in obljubljam vam, da vam bodo šle ob ogledu filma v 3D na
velikem platnu in primernem ozvočenju pokonci vse kocine.
4 komentarjev:
what the hell is that black album shieeet and everythig since
Zanimivo branje...se vidimo na Dunaju ;)
@Šef: sam sem podobnega mnenja s to razliko oz. pomislekom, ki sem ga izrazil v zadnjem stavku pri popisu Classic Albums: Metalica - The Black Album.
@filmoljub: jä vüsh dä \m/
@Anonimni (če je to sploh tvoje pravo ime(dvomim)) \m/
Nisem še dokončno strnil vtisov. Zaenkrat lahko rečem le, da so legende žagale na nivoju in da obisk na Dunaju zagotovo ni bil moj zadnji koncert Metallice. Tudi setlista je bila fenomenalna, a za moj okus malenkost prekratka :D Manjkalo je namreč nekaj legendarnih komadov, ki pa jih zagotovo ujamem v prihodnosti. Overall, money well spent \m/
Objavite komentar