7 pijandur

Alkoholizem je precej pogost filmski element, ki v večini primerov služi kot predpogoj za tisto najbolj preprosto filmsko komedijo. Po drugi strani pa zgodbe prepojene z alkoholom skrivajo tudi precej bolj temačno plat, katero pa si drznejo raziskovati zgolj redki filmi.

PS Eden najboljših, Leaving Las Vegas (1995) je bil svojih 5 minut slave že deležen.









Ko je leta 2011 ob počastitvi 20-letnice samostojnega slovenskega filma izšla lestvica najboljših poosamosvojitvenih slovenskih filmskih izdelkov (za njo so poskrbeli filmski kritiki in avtorji), se je na prvem mestu znašel ravno Kruh in mleko (2001). Kako tudi ne, saj boste bolj tipično slovenski film le stežka našli. V njem namreč spremljamo zgodbo, ki se v zakotnih zaselkih, manjših mestecih in mestih, dogaja praktično vsak vikend. Mož se odpravi po sestavine za kosilo (ponavadi kruh ali pa solata), po opravljenem nakupu ponosno zavije v najbližjo oštarijo, sreča starega znanca, skupaj se ga zapijeta, solata, kruh, žena in otroci pa od možakarja pozabljeni samevajo.















Režiser filma Jan Cvitkovič naj bi film posnel kot odgovor na meglen odsek svojega spomina, ko je nekoč v lokalnem bifeju opazoval ostarelega in vidno utrujenega možakarja, kateremu je družbo delala plastična vrečka z vsebino pričujočega filmskega naslova. Kot se za slovenski film spodobi je ta depresivna vsebina s pomočjo forme še bolj poudarjena. Film je namreč posnet v črno-beli tehniki. Glavno vlogo odigra vsestranski Peter Musevski, v čigar igri je moč začutiti nemoč, obupanost, vdanost na eni strani ter toplino, željo in nežnost na drugi. Svoje delo je opravil vrhunsko. Podobna čustva pa je moč razbrati tudi na obrazu njegove žene, precej stereotipno pa je predstavljen tudi njun sin.






















Priredba istoimenskega filma iz leta 1981 je ena velika filmska polomija, ki je pogorela tako na kino-blagajnah kot tudi pri filmskih kritikih. Veliko ljudi ta fiasko pripisuje vsem mogočim zadevam, od golega dejstva, da gre za rimejk pa vse do izredno slabega scenarija. Sam se strinjam s predvsem slednjim, a je nujno potrebno dodati, da se eden izmed glavnih razlogov, za to, da je film taka polomija, skriva tudi v izbiri glavnega igralca. Komik Russell Brand je namreč precej bolj kot za glavne vloge, primeren za stranske. Žal ni tako smešen in sposoben igralec, da bi lahko nosil celotno breme komedije. Ravno obratno, s svojim over the top pačenjem deluje precej nadležno.















Arthur (Ruessell Brand) je ekscentrični ziljonar, ki večino svojega časa preživi pod gasom. Opit uresničuje mokre sanje marsikaterega najstnika: nadene si kostum Batmana in se skupaj z debelim Robinom (v Batmobilu) odpravi na slavnostno podelitev v čast njegovi materi, prireja orgije, na dražbah kupuje zgodovinsko pomembne artefakte in se kasneje iz njih norčuje, privošči si zbirko najbolj slavnih filmskih avtomobilov … Skratka gre za otroka ujetega v telesu odraslega za katerega še vedno skrbi njegova varuška, s katero ima tudi najbolj iskren odnos. Njegova mati je namreč ledena kraljica, ki jo bolj kot sreča njenega sina skrbi ugled njene družine.





















Za dobršen del čezatlantske filmske zgodovine je značilno, da se je tematike pijančevanja lotevala na precej lahkoten način. Pijančki so bili zabavni in so praviloma nastopali v burleskah in komedijah, o problemu alkoholizma pa ni bilo ne duha ne sluha pa čeprav je bila ta bolezen med hollywoodskimi zvezdami zelo pogosta. Tako je bilo vse do leta 1945, ko se je (meni osebno eden najboljših režiserjev) odločil, da bo za filmsko platno adaptiral roman The Lost Weekend (baje naj bi pri naslovu šlo za tiskarskega škrata, ki je Last spremenil v Lost). Z njim je problematika kroničnega popivanja prvič doživela resno in dostojno filmsko obravnavo. 



















Tako kino-obiskovalci kot tudi kritiki so njegovo temačno vizijo uničujoče opojnosti odlično sprejeli. Film je bil eden izmed največjih zaslužkarjev tistega leta, prav tako pa je bil nominiran kar za 7 zlatih kipcev in le dejstvu, da v njem ni izrazitega ženskega lika se ima »zahvaliti«, da ni pobasal velikih pet. Zgodba, v kateri spremljamo propad glavnega lika (Ray Milland, ki je celotno igralsko breme filma prevzel na lastna ramena) se odvije znotraj slabega tedna in je še dandanašnji prekleto šokantna. Edina zamera gre produkcijskemu kodeksu, ki je od filma, kljub Wilderjevim željam, od studia zahteval srečen konec. Na srečo pretkani režiser ni povsem podlegel pritisku.

























John Houston je eno izmed največjih imen svetovne kinematografije. V svojem življenju je režiral 37 filmov (za mnoge izmed njih je tudi napisal oz. predelal scenarij) in mnogi izmed njih so postali prave filmske klasike. Tekom svoje 46-letne kariere kot režiser, scenarist, producent in kot igralec, je bil kar 16-krat nominiran za oskarja, domov pa ga je odnesel dvakrat; oba za isti film in sicer je slavil kot režiser in scenarist filma The Treasure of the Sierra Madre (1948). Omembe vredno pa je tudi dejstvo, da je kot režiser pripomogel tudi k temu, da sta oskarja za stransko vlogo prejela tudi njegov oče Walter Huston, za že omenjeni film ter njegove hčerka Anjelica Houston za svoj nastop v filmu Prizzi's Honor (1985).














Pri večini njegovih najboljših filmov je šlo za ekranizacijo že izdanega knjižnega dela. Tako kot pri pričujočem izdelku, ki pa ga sam, kljub obče priznani pozitivni kritiki, ne štejem med njegove največje filmske stvaritve. V njem najvidnejšo vlogo odigra Albert Finney (za svojo vlogo je prejel tudi nominacijo za oskarja), ki upodobi zapitega bivšega predstavnika ameriškega konzulata v Mehiki. Spremljamo njegov zadnji dan, ki se (kako priročno) odvija ravno na dan mrtvih. Njegov lik je namreč že v povsem zadnjem stadiju alkoholizma, ko pije zgolj še za to, da sploh lahko funkcionira oz. povedano drugače, ko je pijan je bolj trezen kot pa takrat, ko je trezen.




















Igralca Jacka Lemmona večina ljubiteljev sedme umetnosti pozna po njegovih komičnih vlogah, a z upodobitvijo alkoholika v pričujočem filmu je dokazal, da se več kot odlično znajde tudi v precej resnih vlogah. V svojem življenju je prejel dva oskarja za svoje igralske sposobnosti (nominiran je bil kar osemkrat). Sprva za stranko vlogo v komičnem filmu Mister Roberts (1955), kasneje pa še za glavno v precej bolj resnem filmu Save the Tiger (1973). Vmes je bil med drugim nominiran tudi za nastop v Days of Wine and Roses (1962). Sam sem bil pred ogledom precej skeptičen, saj je bilo to moje prvo srečanje z Jackom v resni preobleki, a moja pričakovanja je z lahkoto presegel.















Za vedno mi bo v spominu ostal prizor, ko sredi noči v navalu abstinenčne krize mrzlično išče v kateri lonček za rože je skril svojo pijačo. Tekom filma mu ob boku stoji zapita žena (Lee Remick, ki je bila prav tako nominirana za oskarja). Gledalci spremljamo njun propad vse od prvih veselih, zaljubljenih in brezskrbnih dni pa vse do končnega propada za katerega je odgovorno prekomerno pitje. Film je kljub svojim letom tako kot The Lost Weekend (1945) precej nazoren in neizprosen, tako da vas zagotovo ne bo pustil hladne. Zadel vas bo s svojo iskreno bolečino in trpljenjem v katerega so vrženi alkoholiki takrat kadar so pijani in še bolj takrat kadar so trezni.





















Ameriški pisatelj nemških korenin Charles Bukowski je bil svoj čas sila ploden pisatelj, znan tako po svoji poeziji kot tudi po kratkih zgodbah in romanih. Malokdo pa ve, da je bilo po njegovem življenju posnetih kar nekaj filmov, za tokratnega pa je celo prispeval scenarij. V njem spremljamo kratek življenjski izsek njegovega alter ega, Henryja Chinaskega. Gre za pisateljevo začetno obdobje, ko je zaradi neuspešnega preboja v literarni svet, zapadel v pretirani alkoholizem oz. popolno dekadenco. Obdobje, ki ga je sam poimenoval ten-year drunk je tudi njegovo najbolj zanimivo obdobje in tisto, ki je služilo kot podlaga za praktično vse njegove romane.














Njegov alter ego je tokrat upodobil Mickey Rourke, a svoje naloge kljub svojim odličnim predizpozicijam ni opravil najbolje. Sam sem si namreč Henryja ob branju romanov predstavljal precej drugače. V mojih mislih se je njegov hedonizem utelesil v podobi misterioznega ženskarja in ne pijanskega klovna. Po mojem osebnem mnenju je Rourke pri igri precej pretiraval, kar je nenazdanje izpostavil tudi sam Bukowski. Poleg njega je v filmu moč najti še zapito, a še vedno seksi Faye Dunaway, ki si jo boste zapomnili predvsem po kadru v katerega so ujete njene dolge razgaljene noge. Film z obetajočo a ne v celoti izpolnjeno podlago.




















Ameriško občinstvo je za Jackie Chana slišalo zelo pozno. V bistvu, ko je ikona akcijskega filma že posnela svoje najboljše filme. Tudi za tokratni film so izvedeli šele šest let po tem, ko je film doživel svojo premiero v Hong Kongu. Tako kot večina njegovih predameriških filmov tudi pričujoči sledi ustaljenemu vzorcu; zgodba je precej zmedena (morda tudi zaradi sinhronizacije, prevoda ali pa kulturnih razlik), a nič ne de, le-ta namreč služi zgolj kot nek okvir s pomočjo katerega Jackie lahko prikaže svoje veščine. Te so v The Legend of Drunken Master (1994), kljub njegovim 40. letom na vrhunski ravni. Finalni spopad v katerem se Jackie spopade s svojim real life bodyguardom, pa je eden najboljših v filmski zgodovini. 












Uradno gre za nadaljevanje kultnega Drunken Master a.k.a. Jui kuen (1978), a boste zgodbi lahko sledili tudi brez ogleda predhodnika. Jackie je v filmu mojster posebne zvrsti kung fuja, imenovane drunking boxing. Da bi tehnika prišla do svojega izraza mora spiti ravno pravšnjo količino alkohola, ki mu da dodatno moč in mehkobo. Mimogrede, omenjena tehnika je na Kitajskem dejanska podzvrst borilnih veščin, a seveda s pomembno razliko. V resničnem življenju je tretirana kot izredno nevarna, saj se alkohol in borilne veščine ne dopolnjujejo najbolje, medtem ko je to v filmu predstavljeno na precej komičen način. Skratka gre za enega izmed najboljših filmov azijskega virtuoza borilnih veščin. 











Objavljeno pod |

1 komentarjev:

Band3 pravi ...

Jaz bi častno omenila še Zorana, mojega nečaka idiota. Na žalost ima Giuseppe Battiston zaradi XXL stasa precej omejeno izbiro vlog. Ker ta tip je zame genij.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji