Cast Away (2000)

Tom Hanks je že večkrat dokazal, da brez težav s svojimi igralskimi sposobnostmi obvladuje celoten film. Tudi tokrat so sekvence na osamljenem pacifiškem otoku v katerih nastopa sam, daleč najmočnejši del filma in to ne glede na to ali Tom v njih zgolj prikazuje preživetvene sposobnosti ali pa se pogovarja s svojim prijateljem Wilsonom. Drznil bi si celo reči, da sta ravno uvod in zaključek filma, v katerih je lik Toma Hanksa v interakciji z drugimi igralci, glavna krivca, ki dotični film ločita od mojstrovine. A kljub temu Cast Away (2000) ostaja filmska klasika in po vsej verjetnosti najbolj znan film o brodolomu, za katerega je odgovorna preverjeno dobra naveza Zemeckis - Hanks.  

Kot že omenjeno se največja moč skriva v prizorih na samotnem otoku. Nanj Nolana (Tom Hanks) naplavi po letalski nesreči. Tu se mora spopasti s povsem osnovnimi prvinami preživetja, a po vsej verjetnosti mu največ preglavic povzroča manko družbe in odsotnost skrbno predpisanega urnika. V civilizaciji je bil Nolan namreč s točnostjo obseden uslužbenec FedExa, ki je skrbel za to, da so paketi vedno dosegli svoj cilj. Tom Hanks se je tako kot vedno povsem vživel v lik in pravi užitek je spremljati njegovo transformacijo. Za svojo predanost liku je bil tudi nominiran za zlati kipec, ki pa mu ga je speljal Russell Crowe za svojo vlogo v filmu Gladiator (2000). Nič hudega, saj je Tom pred tem prejel kar dva oskarja zapored.

All Is Lost (2013)

Dovršena minimalistična drama o preživetju, ki temelji zgolj na igri enega igralca, t. j. Roberta Redforda. Le-ta je bil s svojo mirnostjo in nonšalantno igro odlična izbira za dotični film. Na filmskem platnu ta 77-letna legenda dominira predvsem s svojo prezenco, besed je namreč v filmu bore malo (celoten scenarij je sestavljen zgolj iz 32 strani). V nasprotju s Hanksom, Redfordu scenaristi niso namenili namišljenega prijatelja s katerim bi lahko komuniciral. Povsem razumljivo, saj je ton filma precej bolj resen kot tisti v Cast Away (2000). Lahko bi celo rekli, da gre za domišljeno eksistencialno dramo, ki jo poganja subtilna simbolika, katero zna spregledati marsikateri gledalec.      

Robert Redford oz. njegov lik je samotar, ki jadra po Indijskem oceanu. Nekega dne opazi, da je v jadrnico začela vdirati voda. Njegova jadrnica je namreč trčila v kontejner, ki je moral pasti s kakšne tovorne ladje. Mirno se spoprime s situacijo in začne s popravilom nastale škoda. A mati narava znova pokaže svoje zobe in naš junak je jadrnico primoran zapustiti. Skozi celoten film smo tako priča iznajdljivi borbi za preživetje, ki jo preveva občutek majhnosti in nemoči, ko se človeku po robu postavi narava. Velika večina kritikov je poleg celotnega filma (za nagrado oskar je bil nominiran v kategoriji montaža zvoka) še posebej pohvalila sam konec, ki pa ga sam ne bi posebej izpostavljal. Gre le za logičen zaključek celotne zgodbe.

Swept Away a.k.a. Travolti da un insolito destino nell'azzurro mare d'agosto (1974)

Italijanska režiserka Lina Wertmüller je bila prva ženska, ki je bila nominirana v kategoriji najboljši režiser in sicer za film Seven Beauties a.k.a. Pasqualino Settebellezze (1975). Jp, prva ženska nominacija v omenjeni kategoriji je padla šele leta 1977, miniti pa je moralo še dobrih 30 let, da je Kathryn Bigelow postala prva ženska, ki je zlati kipec dejansko tudi osvojila. Pot emancipacije žensk v filmski industriji je bila trnjeva, zato toliko bolj čudi tematika s katero se je v pričujočem filmu ukvarjala italijanska režiserka. Morda pa je ravno zaradi nje bila deležna prestižne nominacije. Nenazadnje Akademijo znanosti in umetnosti gibljivih slik sestavlja(la) pretežno moška populacija.

Kar se začne kot nekakšna tiha bitka med socialnimi razredi, se namreč po brodolomu sprevrže v odprto vojno med spoloma. Film se odpre s križarjenjem, kjer se bogatuni in še posebej razvajena alfa samica izživljajo nad zaposlenimi. Situacija se povsem obrne, ko se taista gospa in eden izmed uslužbencev jadrnice znajdeta na samotnem otoku. Tukaj pridejo v ospredje iznajdljivost in surova moč, denar in socialni status ne veljata prav nič. A kar je po vsej verjetnosti razjezilo feministke širom sveta je to, da ženska vzljubi svojo podrejeno vlogo in v njej neizmerno uživa, lahko bi celo rekli, da je prvič v življenju zares srečna. Jp, družbeno okolje naredi človeka. Rimejku Guya Ritchieja Swept Away (2002) se izognite v velikem loku.

The Blue Lagoon (1980)

Kultni film za katerega je slišal že praktično vsak. Množice znajo povedati, da se zgodba vrti okoli mladega para, ki je po brodolomu pristal na samotnem otoku. Mladca na otoku spoznavata čare odraščanja, kar seveda vključuje tudi seks. Tu nekje pa se obče poznavanje filma tudi konča. No, marsikdo bo še pripomnil, da je mladi dami svoj prelestni stas posodila seksi Mila Jovovich. To zadnje seveda ne drži, saj je Mila nastopila v nadaljevanju/rimejku pričujočega filma, Return to the Blue Lagoon (1991) (pri tem ne pozabi dodati, da gre za najslabši film v katerem je igrala). V originalu, ki v bistvo to ni, saj je bila prva ekranizacija istoimenskega roma posneta že leta 1949, je namreč nastopila prav tako mična Brooke Shields.

Ravno ta njen je nastop je dvignil obilico prahu. Sieldsova je bila namreč v času snemanja stara zgolj 14 let, vsi pa vemo, da je v filmu kar nekaj prizorov, v katerih sta glavna protagonista povsem gola. Zadeva je šla celo tako daleč, da je bila Brooke poklicana celo na sodišče, kjer je zatrdila, da je bila v vseh golih prizorih uporabljena njena dvojnica. Sicer pa je film gleda na tematiko s katero se ukvarja precej mlačen. Je že res, da je bil namenjen širšim množicam (kljub dejstvu, da si je prislužil oznako R), a bi si vseeno lahko drznil biti bolj pikanten. Tukaj seveda ne mislim na samo goloto, ampak bolj na neko sociološko/psihološki analizo. V tem pogledu ga npr. Swept Away (1974) povozi na celi črti.

Life of Pi (2012)

Kdorkoli je prebral ali pa vsaj slišal za istoimenski roman, je vedel, da bo njegova adaptacija v filmski izdelek precej zahtevno delo. Seveda v primeru, da bi ekranizacija bila dostojen naslednik leta 2001 spisane avanture. Večji del zgodbe namreč sestavlja dogajanje na majhnem reševalnem čolničku, ki ga okupirata mladi Indijec in bengalski tiger. Naloge se je lotil ameriški režiser tajvanskih korenin Ang Lee, ki je v preteklosti že dokazal, da je mojster tako filmske forme kot tudi vsebine. Pričakovanja so bila torej zelo visoka in moram reči, da jim je Lee povsem zadostil. Tisti, ki so Life of Pi (2012) videli v 3D tehniki pa film uvrščajo vsaj med najboljše filme leta 2012.

Film je bil nominiran za kar 11 zlatih kipcev, domov pa je odnesel štiri. Kot najboljši režiser je enega izmed njih pobral tudi Ang Lee, kar je bil že njegov drugi v istoimenski kategoriji. Pri tem je zanimivo to, da je bil to prvi film po sedmih letih, ki je prejel oskarja za najboljšo režijo, brez da bi prejel oskarja za najboljši film. Ne boste verjeli, pred sedmimi leti je to uspelo ravno Leeju s filmom Brokeback Mountain (2005). Glede na vse nominacije se število nagrad morda sliši malo, a pričujoči film je tisto leto v bistvu pobral največ oskarjev. Med drugim tudi za fotografijo in posebne učinke. Povsem zasluženo kajti Life of Pi (2012) je res prava paša za oči in ob nekaterih prizorih gledalec preprosto obnemi.

The Deep a.k.a. Djúpið (2012)

Istega leta kot je na oskarjih kraljeval Life of Pi (2012) se je v to najbolj prestižno kuhinjo podal še en film o brodolomu. Islandija je namreč kot svojega favorita v ogenj poslala The Deep (2012), a se le-temu ni uspelo uvrstiti v tisti najožji krog. Zgodba govori o čudežu, ki se je dogodil 11 marca 1984. Tiste noči se je v bližini islandskega mesteca Vestmannaeyjar prevrnila ribiška ladja s petimi možmi na krovu. Ribiči so v popolni temi padli v ledeno mrzlo vodo, ki je imela približno 5 °C. Premraženi do kosti (človek naj bi v tako mrzli vodi lahko preživel do 20 minut, potem pa ena za drugo počasi začno odpovedovati nujne življenjske funkcije) in dezorientirani so bili praktično obsojeni na smrt.

A edemu izmed članov posadke se je vseeno uspelo izmuzniti iz tesnega primeža smrti. Guðlaugur Friðþórsson je v ledenem morju preživel kar šest ur, preden mu je uspelo priplavati do bližnjega otoka, a tu se njegove težave še zdaleč niso končale. Tudi film se ne konča z njegovo vrnitvijo v domače mestece, ampak se posveti dogodkom, ki so sledili temu islandskemu čudežu. Guðlaugur je podvržen različnim eksperimentom v stilu nacistične Nemčije, s pomočjo katerih želijo znanstveniki dognati, kako je temu preprostemu ribiču uspelo ukaniti zakone narave. V tem delu filma dobi ta drama o preživetju, ki bi morda celo bolje zgledala v mešanici filma in dokumentarca, celo malček komične primesi.

Robinson Crusoe (1954)

Španski režiser Luis Buñuel je sicer najbolj znan po svojih nadrealističnih filmskih stvaritvah med katerimi prednjači njegov kratki film Un chien andalou (1929), a v svoji dolgi karieri je posnel tudi obilico »normalnih« filmov. Tokratni je že eden izmed takih pa čeprav je v njem moč najti tudi dokaj nadrealistične sekvence. Gre za obče znano zgodbo o angleškem pomorščaku, ki je po brodolomu nekje sredi Atlantskega oceana obtičal na samotnem otoku. Zgodba oz. roman, ki ga je spisal angleški trgovec Daniel Foe, je bil prvič objavljena že davnega leta 1719 in ker je roman pisan v prvoosebni obliki, je nemalo kdo mislil, da gre za avtobiografsko delo.

Kot zanimivost naj omenim, da je roman izšel pod naslovom »The Life and Strange Surprizing Adventures of Robinson Crusoe, Of York, Mariner: Who lived Eight and Twenty Years, all alone in an un-inhabited Island on the Coast of America, near the Mouth of the Great River of Oroonoque; Having been cast on Shore by Shipwreck, wherein all the Men perished but himself. With An Account how he was at last as strangely deliver'd by Pyrates«. Le-ta ni prepuščal veliko prostora domišljiji, a to bralcev ni preveč motilo, saj je zgodba tekom let postala svetovna uspešnica, ki je med drugim doživela tudi nemalo filmskih adaptacij. Morebiti je tokratna celo najboljša.