Gre za epsko filmsko zgodovinsko pripoved na japonskem imenovano jidaigeki, ki v originalni verziji traja približno tri ure in pol, a se kljub svoji dolžini ne vleče niti za trenutek. K temu pripomorejo predvsem zanimivi liki, ki poganjajo zgodbo. V ospredju je ponovno dolgoletni sodelavec Kurosawe Toshiro Mifune, ki mu tokrat ob boku stoji še en režiserjev ljubljenec Takashi Shimura (Kurosawina zvestoba obema igralcema ja trajala zelo dolgo, saj v obdobju 18. let ni posnel filma, v katerem ne bi nastopil vsaj eden od omenjenih igralcev). Sicer pa je osnova zgodbe precej preprosta. Obubožane prebivalce male vasice nadleguje skupinica banditov, kar privede do tega, da se vaščani po pomoč zatečejo k roninom (samurajem brez gospodarja).

Poleg filmov Rashomon (1950) ter Seven Samurai (1954) se je tudi tokratnemu uspelo uvrstiti med najboljše filme vseh časov. Toda ne na katerokoli lestvico, ampak na kultno Sight & Sound. Za razliko od omenjenih filmov Akire Kurosawe se pričujoči film Yasujirôja Ozuja ne uvršča med zgodovinske drame. Dogajanje je namreč postavljeno v okvire takratne Japonske, a kljub temu filme povezuje kar nekaj skupnih lastnosti. Najopaznejša je zagotovo ta, da je v ospredju izredno preprosta zgodba. Zgodba o ostarelemu paru, ki se v želji videti svoje otroke, odpravi na pot. A žal kmalu po prihodu ugotovi, da so njuni otroci prezaposleni in ne najdejo časa za lastna starša. 

Seveda gre za odkrito kritiko postvojne Japonske, ki jo je modernizacija pahnila v medčloveško odtujitev. Film krasi dih jemajoča fotografija, ki temelji na strogo premišljeni kompoziciji, od katere Ozu ne odstopa niti za voljo nedoslednosti in nelogičnosti. Kompozicije so namreč povsem fiksne, saj se Ozu skoraj nikoli ne poslužuje premikov kamere. Še veliko bolj kot režiserjev razpoznavni stil pa je gledalce in kritike širom sveta navdušilo podajanje na prvi pogled tako preproste zgodbe. Le-ta bo malokaterega gledalca pustila ravnodušnega in to kljub dejstvu, da se Yasujirô Ozu ne poslužuje nikakršnih preprostih trikov za manipuliranje z našimi čustvi. Predvsem zato, ker je film odlično ogledalo moderni družbi.

Zlato obdobje japonske kinematografije je zraslo na predvojnih temeljih in povojnih ruševinah. A vojne tematike se Japonci v prvih letih 2. svetovne vojne niso pretirano radi dotikali. Povsem razumljivo, saj je bil z njihovim porazom in finalno kastracijo v obliki atomskih bomb, ponos in ego Japonske povsem na tleh. Tako je minilo kar nekaj časa, da so tako japonsko kot tudi širše občinstvo dosegli filmi, ki so se ukvarjali z omenjeno tematiko in The Burmese Harp (1956) je bil eden izmed prvih. Vojno je prikazoval iz povsem japonskega vidika. Posledično gre za zelo melanholičen film, ki je hkrati kritika same vojne in trpljenja kot tudi japonskega imperializma. 

V ospredje je postavljena japonska enota, ki si čas v zadnjih dnevih tavanja po Burmi (danes Mjanmar) ob spremljavi harfe krajša s petjem. Vojne je konec in Japonci so prisiljeni k predaji. A večletna morija in posledice le-te v enem izmed vojakov sprožijo tektonske spremembe. Odloči se, da bo postal menih in bo poskušal vsaj delno popraviti krivice, ki so se dogodile padlim vojakom. Protivojno sporočilo napaja predvsem iz mrtvih trupel japonskih vojakov in vprašanja, zakaj na našem planetu sploh obstaja trpljenje.The Burmese Harp (1956) je bil med drugim nominiran za tujejezičnega oskarja in to v prvem letu, ko je ta kategorija sploh obstajala, t. j. leta 1957.

Zlato obdobje japonske kinematografije so zaznamovali predvsem trije režiserji: Akira Kurosawa, Yasujirô Ozu ter Kenji Mizoguchi. Medtem, ko je prvi nekako napovedal kritiško najbolj priznano filmsko obdobje Japonske, je zadnji poskrbel za njegovo dokončno uveljavitev ravno s tokratnim filmom (Ozu je svojo mednarodno slavo doživel šele v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja, se pravi približno 10 let po svoji smrti).Tako kot Ozu je bil tudi Mizoguchi prepričanja, da bi morala vsaka sekvenca vsebovati zgolj en kader, a pri svojih načelih ni bil tako dosleden kot njegov pet let mlajši filmski kolega. V nasprotju z njim pa je bil mnenja, da bi morala biti kamera gibljiva in ne statična.

To njegovo filozofijo je moč zapaziti v prvem kadru, ko se kamera preko širnih poljan in bujne pokrajine spusti do male vasice, kjer se seznanimo z glavnimi protagonisti. V ospredje sta porinjena pohlepna brata, ki v bližajoči se vojni vidita poslovno priložnost. Neoziraje na svoji ženi se spustita v avanturo, ki bo za vedno zaznamovala njihova življenja (ja, Japonci so se v omenjenem obdobju na filmu radi poigravali s prelomnimi trenutki, kar je bila bržkone posledica nedavno končane 2. svetovne vojne). Mizoguchi to zgodovinsko pripoved pomeša z zgodbo o duhovih (še en tradicionalni japonski umetnostni motiv) in njihovo prisotnost spretno uporabi za trkanje na gledalčevo vest.

Akira Kurosawa je širšemu občestvu zagotovo najbolj znan japonski režiser. Svetovno veljavo je dosegel predvsem s svojimi samurajskimi filmi, a njegov opus je precej širši. Kurosawa je bil velik filmski humanist, kar je najbolj razvidno ravno v pričujočem filmu. V njem spremljamo zgodbo o ostarelem birokratu, ki izve, da je pred njim zgolj še kakšno leto življenja. V trenutku se vpraša tisto, kar bi se vprašal sleherni izmed nas; sem kvalitetno preživel svoje življenje. Na žalost je njegov odgovor ne, saj je dogodek na katerega je najbolj ponosen ta, da v 30. letih službovanja ni izpustil niti dneva. Posledično sklene, da bo svoje zadnje leto zaživel in zaužil življenje na vso moč.

Toda zelo hitro naleti na problem, saj ne ve, kako zares kvalitetno živeti. Sprva poskusi z nočnim življenjem in vsemi razuzdanostmi, ki jih le-ta ponuja, a v tem ne najde osebne sreče. Sklene, da mora storiti nekaj res pomembnega, nekaj kar ga bo preživelo in ostalo tudi po njegovi smrti. Osrednji lik je upodobil eden izmed dveh Kurosawinih stalnih igralcev in sicer Takashi Shimura. To je storil na naravnost izvrsten način. Tako iz njegove drže, obrazne mimike, telesne govorice, tona govora, besed ki jih izgovarja … je namreč moč čutiti, da gre za zelo nesrečnega človeka, ki pa se v drugi polovici filma spremeni v srčnega, zagnanega in optimističnega človeka, ki ve kako se živi. Navdušujoče.