V Evropi in tudi v Sloveniji se zadnje tedne glavne debate sučejo okoli begunske problematike. Kot že nič kolikokrat se je slovenska javnost v hipu polarizirala in postavila na svoje okope in kot že nič kolikokrat ponovno dokazala, da za njo obstajata ali samo črna ali pa samo bela. Tudi pri tako kompleksni problematiki kot je begunska kriza. "This is why we can't have nice things."

Vietnamska vojna je predvsem zaradi ameriškega propagandnega stroja znana širom sveta, a dejstvo ostaja, da se večina ameriških filmov o omenjeni vojni zaključi pred 30. aprilom 1975 (še bolj pogosto pa pred letom 1973, ko so Američani podpisali premirje in zapustili Vietnam). Na ta dan je namreč padel Saigon in komunistični Severni Vietnam je dokončno porazil južni »kapitalistični« del. A za večino prebivalcev slednjega se je resnično trpljenje takrat šele zares pričelo. Zmagovalci so namreč svoje poražene brate strpali v koncentracijska taborišča, kjer jih je čakala kruta re-indoktrinacija, njihove žene in otroci pa so v velikem številu zapustili na novo osvobojeno državo.

Ravno zaradi tega dejstva je Journey from the Fall (2006) dobrodošla osvežitev, saj nam prikaže vojno in njene posledice še iz malo drugačne perspektive. Ameriški režiser vietnamskega porekla Ham Tran je bil postavljen pred izredno zahtevno nalogo, saj je komunistična oblast uničila prav vsa koncentracijska taborišča in tako za seboj zbrisala vsakršen fizičen dokaz. A zgodbe o izživljanju so ostale zapisane v spominu ljudi, le-ti pa so režiserju služili pri pripravi filma. Tako je film na trenutke precej morbiden in ob gledanju povzroča občutek nelagodja, kar je še posebej evidentno pri podpalubni sekvenci nesrečnih prebežnikov. Zaradi bližine kamere namreč gledalec dobi občutek, da je tudi sam ena izmed nesrečnih duš.

S tem epskim filmom se je ameriški režiser grškega porekla Elia Kazan na čudovit način poklonil svojemu stricu, ki je kot prvi mož njihove rodbine prečkal veliko Lužo ter se naselil v deželi sanj. Gre za mešanico njegovih resničnih pripetljajev ter fikcije, ki jih je Kazan predstavil že v svoji knjigi. Zna pa film dodobra razjeziti povprečnega Slovenca, češ da Grk v filmu v bistvu ni begunec temveč imigrant, ki si želi zgolj boljši ekonomski status. Slovenec je namreč znan po tem, da praktično vsako situacijo vidi ali črno ali belo ter da si v svojem zaplankanem in omejenem umu, često ustvarja lastne kriterije, ki so kakopak edini pravilni. Za Ženevsko konvencijo o beguncih (kjer se mimogrede nahaja tudi opis tega kdo begunec je) kakopak še ni slišal. 

No, je pa tudi res, da povprečni Slovenec v svojem življenju po vsej verjetnosti še ni slišal za Kazana in predstavljenega filma ne bo nikoli videl. Škoda, kajti gre za pravo malo mojstrovino (režiserjev najljubši filmi, kar ni prav nič presenetljivo), ki jo odlikujeta fantastična fotografija in doživeta igra glavnega igralca Stathisa Giallelisa. Morda je film malenkost predolg, a predvsem na račun dejstva, da so nekatere epizode znotraj filma močnejše od drugih. Tako je daleč najbolj dovršen prvi del, ki prikazuje tegobe armenske in grške manjšine na turških tleh. Ta ostrina pa začne tekom filma sorazmerno upadati z minutažo, malenkost prisiljen pa deluje tudi sam konec te begunske odisejade.

V Brežicah rojeni Damjan Kozole je eden največkrat nagrajenih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Tokratni film je npr. na 6. Festivalu slovenskega filma, ki se je leta 2003 odvijal v Celju, prejel vesno za najboljši film. Tako kot njegov leta 2000 posneti Porno film (2000). A poleg same nagrade filma povezuje še marsikaj drugega. Za film Rezervni deli (2003) bi namreč lahko celo rekli, da so nekakšen spin off svojega predhodnika. Tudi v njem se namreč zgodba vrti okoli tihotapcev, le da so tokrat Ukrajinke zamenjali begunci oz. ilegalni prebežniki, dogajanje pa se je iz Ljubljane prestavilo v Krško. Poleg tega pa sta oba filma odlično zajela tedanjo problematiko Slovenije.

Samo leta 2000 naj bi bilo namreč v Sloveniji zajetih okoli 36.000 prebežnikov in če k tej številki dodamo še vse tiste, ki jih organi pregona niso polovili, nam je lahko kaj hitro jasno, da je bilo tihotapstvo v Sloveniji velik biznis. Pričujoči film se osredotoča na kratko epizodo dveh malih rib v razvejani kriminalni mreži, ki prihajata iz Krškega. V tem grmu tiči tudi največ zamer Kozoletu, češ da se je premalo osredotočil na same zgodbe beguncev oz. da je njihovo nesrečo celo izkoristil v svoj prid. Precej neposrečene izjave po mojem skromnem mnenju, glede na to da se je režiser in scenarist filma zavestno odločil, da bo celotno problematiko predstavil še iz druge perspektive.

Tako kot pri večini afriških držav so se tudi v Ruandi največji problemi začeli v dobi kolonizacije. Do takrat sta namreč vodilni plemeni Jezerskega oz. Vzhodnoafriškega višavja Tutsiji in Hutuji živeli v relativnem miru. Hutuji so bili sicer v podrejenem položaju, a med plemenoma je vladal status quo. Obdobje večjih težav se je pričelo po Berlinski konferenci 1884, ko je bilo celotno območje dodeljeno Nemčiji. Nemci so namreč več pravic dodelili Hutujem (le-ti so bili namreč pripravljeni sprejeti krščansko vero) in tako čez noč na glavo obrnili ruandsko socialno piramido. Pravi kaos pa je izbruhnil, ko so državo zapustili Belgijci (Belgija je teritorij od Nemcev prevzela za časa I. svetovne vojne). 

Kaos je svoj vrhunec doživel leta 1990, ko je v državi izbruhnila državljanska vojna. Za časa kolonizacije izgnani Tutsiji so se namreč vrnili v državo in s pomočjo svoje paravojaške enote (RPF) poskušali ponovno priti na oblast. Seveda Hutuji niso stali križem rok in izbruhnili so krvavi spopadi, ki so se končali z genocidom leta 1994, v katerem je življenje izgubilo med pol milijona in milijonom pretežno Tutsijev. Omenjenega obdobja se dotika dotični filma, a na povsem svojevrsten način. Namesto, da bi se osredotočil na sam genocid, se osredotoči zgolj na zgodbo enega človeka in njegovo težnjo po rešitvi čim več življenj, Pravi afriški Schindler's List (1993).

Za eno izmed prostih mest tokratnega blog zapisa sta se spopadla Monsieur Lazhar (2011) in The Visitor (2007). Po temeljitem premisleku sem se odločil za slednjega, predvsem zaradi dejstva, da v njem kot eden izmed beguncev nastopa Sirijec. Skupaj s svojo srčno izbranko iz Senegala ilegalno prebivata v izpraznjenem manhatnskem stanovanju, vse dokler ju nekega dne nepričakovano odkrije lastnik stanovanja. Na njuno srečo gre za precej dobrosrčnega in osamljenega vdovca, ki si bolj kot karkoli drugega želi iskrene družbe. Med njimi se tako splete prijateljska vez, ki pristane na veliki preizkušnji, ko Tareka primejo na podzemni postaji in mu zagrozijo z deportacijo nazaj v Sirijo.

Takrat na sceno stopi 4. velik lik, Tarekova mati, ki odlično zapolni nastalo vrzel. A brez dvoma je glavna zvezda filma Walter, katerega je upodobil Richard Jenkins. Igralec, ki zna z majhnimi, komaj vidnimi gestami, povedati ogromno, kar je še posebej razvidno v pričujočem filmu. Zanj je med drugim tako kot za Monsieur Lazhar (2011) značilno tudi to, da ponuja več vprašanj kot odgovorov, tako da ne pričakujte kakšnega katarzičnega konca. Navsezadnje pa je to dejstvo tudi že kar nenapisano pravilo za vse novejše filme o beguncih, kar je na nek način tudi razumljivo. Zaradi previsokih želja in pričakovanj se namreč njihove sanje v deželah priložnosti, kaj hitro spremenijo v prah. 

Dobršen del Slovencev se zgraža nad dejstvom, da si begunci ne želijo ostati kar v katerikoli državi, ampak ima vsak od njih svoje sanje. Večina si želi v Nemčijo, Avstrijo ali pa v kakšno izmed skandinavskih držav. Le redko kdo izmed njih si želi ostati v Sloveniji (še dobro, kajti pri nas itak niso zaželeni, kar je lep dokaz slovenske dvoličnosti), kar je povsem razumljivo. Tudi sam bi po nekaj tisoč prepotovanih kilometrih z lahkoto prepotoval še nekaj sto, le da pridem v deželo svojih sanj. Tako kot tragični junak filma Welcome (2009), mladi Iračan, ki si ne želi ostati v Franciji, ampak si želi v Anglijo. Tja ga žene srce, saj ga onkraj Rokavskega preliva nanj čaka ljubezen njegovega življenja.

Po trimesečnem potovanju je namreč prispel v francosko mesto Calais in od Otoka ga loči le še Rokavski preliv oz. v najboljšem primeru dobrih 33 kilometrov plavanja (vsi prejšnji poizkusi nelegalnega prečkanja meje so se namreč izjalovili). Tako ostane ujetnik begunskega taborišča v katerem ni zaželen (Francozi so celo sprejeli zakon, ki kaznuje ljudi, ki bi si drznili pomagati beguncem). Svoj prosti čas izkoristi za plavalne lekcije, ki mu jih nudi bivši francoski prvak na 400 m. Le-ta ima tudi sam precej neurejeno življenje in med njima se razvije čudovita simbioza. Močna družbena drama na trenutke posneta v stilu dokumentarcev, ki vas bo tako kot večina filmov s tokratne lestvice dodobra zadela.

Tudi za zadnje prosto mesto na pričujoči lestvici sta se v medsebojnem boju znašla dva filma, tokrat predvsem zaradi izjemno podobne tematike. Oba se namreč vrtita okoli zgodbe, v kateri spremljamo begunce, ki bi radi iz Srednje Amerike prebežali v ZDA. Poleg očitnega zmagovalca je v bitki sodeloval še Without Name a.k.a. Sin Nombre (2009). Za El Norte (1983) sem se v končni fazi odločil predvsem zaradi dejstva, ker je v zgodovini filma pustil večji pečat, kot njegov mlajši posnemovalec. Omenjeni film se namreč lahko pohvali z dejstvom, da je bil leta 1985 kot prvi »mali« oz. neodvisni film, nominiran v kategoriji najboljšega izvirnega scenarija. 

Gre za zgodbo, ki se po vsej verjetnosti dogaja še danes (morda je na mestu omemba ekonomskega modela, ki temelji na izkoriščanju cenene delavne sile in pojavitev le-tega v Evropi oz. bolje rečeno v Nemčiji). Edina razlika je v tem, da ljudje iz Gvatemale v ZDA ne bežijo več zaradi državljanske vojne (le-ta je trajala med leti 1960 in 1996 in v njene časovne okvirje je postavljena tudi filmska zgodba), ampak predvsem zaradi njenih posledic. Na begu se znajdeta mlada brat in sestra, potomca Majev. Zaradi svojega staroselskega porekla sta potisnjena na samo dno piramide socialnih razredov in ko jima elitna kasta začne streči še po življenju, je odločitev o begu na sever povsem na dlani.