Kljub temu, da so begunci stranski produkt človeške obsesije po imeti prav za vsako ceno, biti najboljši in najmočnejši, imeti največ ... že od pamtiveka, je dokumentarce o njih prekleto težko izbrskati. Obstaja sicer nebroj kratkih YouTube video posnetkov z begunsko tematiko, a tistih pravih dokumentarcev, ki so poleg tega še dostopni širši množici, je na moje veliko začudenje zgolj za prgišče.

Južni Sudan je svojo samostojnost razglasil leta 2011 in je trenutno najmlajša država našega razdeljenega planeta. Njegova odcepitev od Sudana je bila logična posledica ene izmed najdaljših državljanskih vojn in sicer 2. sudanske državljanske vojne, ki je potekala med leti 1983 – 2005. Če k temu dodamo še 1. državljansko vojno med leti 1955 – 1972, lahko kaj hitro ugotovimo, da so prebivalci Sudana videli le malo mirnih let (država Sudan je postala samostojna leta 1956, ko se je znebila nadvlade Velike Britanije in Egipta). Leta 1983, ko je ponovno izbruhnila vojna je območje južnega Sudana zapustilo okoli milijon ljudi, med njimi tudi 20.000 dečkov, ki so kasneje dobili ime Lost Boys of Sudan.

Dokumentarec nas podrobneje seznani z zgodbo treh izgubljenih dečkov, ki so dobili priložnost, da svoje življenje na novo začnejo v ZDA, a to šele potem, ko nas dodobra pretrese s podobami prestrašenih, shiranih in na pol mrtvih dečkov na begu. Drugi del, ki se odvija že onkraj luže, je do gledalca bolj prizanesljiv in na trenutke celo komičen. Prišleki so morajo namreč v novi domovini navaditi na kar nekaj novitet kot so npr. elektrika, hladilnik, tuš, tekoče stopnice, WC školjka … skratka stvari, ki se nam zdijo povsem samoumevne. A tudi za to na videz srečno fasado se skrivajo tragične zgodbe. Sudanci so namreč podvrženi izkoriščanju, sumljivim pogledom, stereotipom … poleg tega pa jih razjedata tudi domotožje in želja po domovini.

Glede na dostopne podatke naj bi bil Afganistan država, iz katere beži največ beguncev. Največje število je državo zapustilo za časa sovjetske invazije med leti 1978 – 1989 in sicer dobrih šest milijonov. Polovica naj bi jih odšla v sosednji Pakistan, druga polovica pa v prav tako sosednji Iran. Naslednji večji eksodus je Afganistan doživel po začetku vojne, ki so jo ZDA sprožile kot povračilo za 11. september. In This World (2002) sicer ni pravi dokumentarec, ampak nekakšna dokudrama, v kateri nastopajo pretežno naturščiki, ki nam s pomočjo improvizacije podajajo vizijo svojih življenj. V ospredje filma sta porinjena mlada Afganistanca in njuno popotovanje iz Pakistana v Veliko Britanijo.

Njuna pot se začne v iranskem begunskem kampu v Peshawarju. S pomočjo tihotapcev prispeta do iranske meje, a ju organi pregona odkrijejo in pošljejo nazaj. Toda ta neuspel poizkus jima ne vzame volje in kaj kmalu sta ponovno na poti. Tokrat beg poteka precej bolj uspešno in kmalu se preko Turčije znajdeta v Italiji. Srečna nad dejstvom, da sta končno prispela v Evropo niti ne pomislita, da njuno trpljenje še zdaleč ni končano. Film angleškega režiserja Michaela Winterbottoma je leta 2003 navdušil žirijo na mednarodnem berlinskem filmskem festivalu in si posledično prislužil zlatega medveda, vam pa bo zagotovo ostal v spominu, zaradi izredne človeške volje.

O 2. svetovni vojni je posneto malo morje dokumentarcev in med njimi se najde tudi kar lepo število tistih, ki svojo snov črpajo iz trpljenja Judov. Večina njih se osredotoča na koncentracijska taborišča in gorje, ki je znotraj njih čakalo te nesrečne duše. Tudi pričujoči dokumentarec se ukvarja z antisemitizmom med drugo svetovno vojno, a na malenkost drugačen način. Njegova glavna tematika je tako imenovani Kindertransport. Načrtno reševanje judovskih otrok iz nacistične Nemčije, Avstrije, Češke in Poljske, ki je pod okriljem Velike Britanije steklo slabo leto pred uradnim začetkom vojne. Z njegovo pomočjo so na Otok pripeljali več kot 10. 000 judovskih otrok.

Tako so vsem prepeljanim otrokom prihranili obilico trpljenja in po vsej verjetnosti tudi prerano smrt. Dokumentarec je sestavljen iz pričevanj še živih otrok in njihovih krušnih staršev. Znotraj teh pripovedovanj se sicer najdejo tudi arhivski posnetki in predvsem fotografije, a za moj okus je prevelik del zgodbe podan s pomočjo tako imenovanih govorečih glav. To dejstvo pa kot kaže ni zmotilo filmske Akademije, ki je filmu namenila oskarja za najboljši dokumentarec. Morda celo nezasluženo. Je že res, da je zgodba na prvi vtis precej ganljiva in ponuja hvaležen material za izvabljanje sočutja, a žal sam nekih posebnih čustev, kljub solzavim obrazom na platnu, ob ogledu dokumentarca nisem občutil.

Dokumentarci o begunski problematiki vas znajo čustveno povsem izčrpati. Izjemno težko je namreč spremljati vse te nesrečne ljudi polne upanja in pričakovanj, ki pa se v veliki meri kaj hitro razblinijo. Tako kot v tem dokumentarcu Rebecce Cammise, ki nas popelje v svet nadobudnih srednjeameriških otrok, ki sanjajo o bleščečih se velemestih Združenih držav Amerike. Večina dokumentarca se odvija na strehah tovorniških vlakov, ki sopihajo proti deželi sanj. Na njih se namreč v upanju na boljše življenje prevažajo nesrečne duše iz tako imenovanih banana republik. Dobršen del jih meje z ZDA ne bo nikoli dočakal, za tiste ki jim bo to uspelo, pa se pravi pekel šele zares začenja. 

Večina beguncev se tega dejstva seveda ne zaveda, še posebej naivni pa so tisti najmlajši. Predstavljajo si namreč, da je vse kar morajo storiti to, da skočijo na streho vlaka, ki jih bo nato po nekajdnevnem popotovanju dostavil v lepše in boljše življenje. A zgodba o treh dečkih, ki so glavni akterji pričujočega dokumentarca, nam sporoča precej drugačno sliko. Že samo potovanje je polno nasilja, posilstev, ropov, smrti … ki se zgolj stopnjujejo z vsakim prevoženim kilometrom. Ko se v igro vključijo še obmejne patrulje, pretkani tihotapci in policija pa so možnosti mladih sanjačev praktično nične. A tudi to jih ne odvrne od tega, da bi svojo srečo poskušali in izzivali vedno znova.

Tako kot se npr. dokumentarec Which Way Home (2009) splača pogledati skupaj s filmom Sin nombre (2009), se tudi tokratni dokumentarec splača pogledati v kompletu z Journey from the Fall (2006). Medtem ko nam filma na pretresljiv, a seveda igran način nudita vpogled v zgodbe beguncev, nas dokumentarca popeljeta v resnične stiske resničnih ljudi. Zgodbo tako imenovanih »boat people« sem predstavil že v prejšnjem zapisu, zato naj tokrat samo opomnim, da je šlo za vietnamske begunce, ki so državo zapustili po koncu vietnamske vojne in zmagoslavju komunističnega režima. Njihovo upanje so predstavljale predvsem države kot so Malezija, Indonezija, Tajska, Singapur in Filipini.

Slednja se je za varen pristan izkazala tudi v Bolinao 52 (2008), katerega je posnel Duc Nguyen, človek ki je tudi sam izkusil nevšečnosti te vietnamske begunske krize. Zgodba je nastala s pomočjo pričevanja ene izmed preživelih (ne)srečnikov, ki so po 37 dneh brezupnega tavanja po Južnokitajskem morju končno pristali na filipinski obali. To begunsko odisejado je preživelo zgolj 52 beguncev (od tod tudi naslov filma) od skupno 110, ki so se vkrcali na čoln. Najprej jim je s svojo odpovedjo zagodel motor, kasneje so jim začele nagajati nevihte, pestila sta jih lakota in žeja, pomoč jim je odrekla ameriška mornarica, ki jim je prekrižala pot, zateči so se morali celo h kanibalizmu … Prava nočna mora.

Severna Koreja velja za najbolj izolirano in zaprto državo na svetu. O njej in predvsem o velikem vodji Kim Jong-un krožijo razni miti in legende, prepredene s superlativi. Seveda zgolj in predvsem znotraj same države, večini zunanjega sveta je namreč jasno, da je vodstvo Severne Koreje eno izmed skorumpiranih in diktatorskih. Dejstvo, ki se izraža tudi v razporeditvi državnih dobrin, kjer si komunistična elita zbrana okoli velikega naslednika last praktično celotno državno bogastvo. Za množice tako ne ostane praktično nič in posledično je Severna Koreja država v kateri često kosi lakota. Če k temu dodamo še izredno represiven politični režim ni čudno, da si peščica najbolj drznih Severnokorejcev želi zapustiti državo. 

Večina teh pogumnežev si želi svoje življenje nadaljevati v Južni Koreji, a problem je v tem, da je praktično celotna meja med sosedama, ki sta uradno še vedno v vojni (po koncu korejske vojne leta 1953 namreč ni bilo podpisano nikakršno premirje), posuta z minskimi polji in trigger happy vojaki. Tako se ti prebežniki najprej odpravijo na Kitajsko, kjer pa niso niti najmanj dobrodošli. Kitajske oblasti jih ob odkritju pošljejo nazaj v Severno Korejo, kjer jih čaka delo v delavskih taboriščih oz. povedano drugače, čaka jih gotova smrt. Tako so prisiljeni Kitajsko zapustiti kar se da hitro, kar pa je ob izredno poostrenih razmerah v okolici meje, praktično nemogoče. Ganljivo in pretresljivo.