7 slovenskih filmov o odraščanju
V komentarjih 7 zgodb o odraščanju je padla ideja, da bi nastal tudi poklon slovenskim filmom o odraščanju. Vaša želja moj ukaz in tukaj so slovenski coming of age filmi.
Filmu so nekateri filmski kritiki očitali, da ni dovolj slovenski, a ne zgolj zaradi tega, ker ga je režiral češki režiser František Čap. Bolj jim je šlo v nos to, da film ni vseboval komunistične identitete, tako značilne za povojno obdobje. Mladina v njem namreč ne vzklika parol in koraka v brigadah, ampak se posveča zgolj najstniškim problemom kot sta ljubezen in matura (nič nenavadnega, če vemo, da je Čap Češkoslovaško zapustil zato, ker je zaradi svojih filmov prišel v spor s komunistično oblastjo). Ljudje so idejo nagradili z velikanskim obiskom (nad 100.000 kino-obiskovalcev) ter glavne igralce (Metka Gabrijelčič, Franek Trefalt, Janez Čuk, Jure Furlan) ponesli med filmske zvezde.
Tako lahko rečemo, da Vesna (1953) ni bila zgolj prva slovenska komedija, ampak kar prvi
slovenski film hollywoodskega videza in hollywoodskega efekta. Kot že omenjeno
je film postal prava uspešnica, ki je med drugim na filmskem festivalu v Pulju
prejel nagrado občinstva za najboljši film, Čap pa je osvojil nagrado kritike
za najboljšega režiserja. Morda se je ljudem dopadlo to, da gre za povsem
preprosto komedijo, ki temelji predvsem na situacijskih zapletih in komičnih
likih. Poleg tega pa je potrebno omeniti, da liki v filmih govorijo sproščeno
in naravno, kar je v slovenskih filmih prej izjema kot pravilo. Gre tudi za
prvi slovenski film, ki je dobil svoje nadaljevanje in sicer Ne čakaj na maj (1957).
Jane Kavčič je večinoma snemal partizanske filme, a se je zaradi neuspeha filma Begunec (1973) odločil, da se v te za povojno Slovenijo tako značilne žanrske vode ne bo več spuščal. Svojo srečo je tako želel poizkusiti z mladinskim filmom, v katerem se je prvič preizkusil že leta 1967, a Nevidni bataljon (1967) je bil kljub prisotnosti mladine, v prvi vrsti še vedno partizanski film. Še več, otroci v njem nastopajo zgolj kot nadomestek odraslih. V oči mu je padla povest Vitana Mala Teci, teci kuža moj, ki jo je v scenarij kasneje predelal sam pisatelj. Film je postal prava uspešnica (pokupila ga je skoraj celotna zahodna Evropa), Jani pa je tako zelo uspešno zakorakal na pota pravega mladinskega filma.
Kako tudi ne, saj se je z zgodbo lahko
poistovetil marsikateri mestni deček, ki mu starši niso privoščili psa, ker
le-ta ne spada v betonsko džunglo. Celotno zgodbo poganjajo otroci iz
Bratovševe ploščadi. Med njimi je tudi Matic, ki si s pomočjo vloge v filmu znotraj filma pridobi simpatičnega novofundlandca. A žal skupaj z mamo prebiva v blokovskem
naselju, ki do tako velikega psa ni najbolj prijazno okolje, poleg tega pa
nevšečnosti povzroča najbolj tečnim in napadalnim sostanovalcem. Posledično
zahtevajo, da pes zapusti naselje, a otroci v svoji ljubezni do psa ne
popustijo. Pripravijo celo mali upor, a žal je v življenju tako, da v večini
primerov zmagajo zoprneži.
Že naslednji mladinski film Janeta Kavčiča je precej zgubil na kvaliteti pa čeprav je režiser ubral sila podobno taktiko. Tudi tokrat je namreč v ospredju mulec, ki nervira svojo okolico, le da tokrat veliko črno mrcino zamenjajo poizkusi. Jani, ki ga prijatelji kličejo Polž, je namreč precej nadarjen in od odraslih pametnejši fant, ki je obseden z eksperimenti. Žal pa se le-ti praviloma končajo z izpadom elektrike, eksplozijo ali pa kakšno drugo nevšečnostjo. Tako nervira predvsem svojega očeta, ki v njem vidi nekakšno razbito ogledalo svojih sanj, medtem ko je njegova mama precej zaščitniška. A kljub vsem neuspelim poizkusom in piflarskemu izgledu, je Polž morda najbolj frajerski filmski g33k.
Njegov najboljši prijatelj je namreč razredni alfa
samec, poleg tega pa je vanj zacopana tudi izredno mična deklina. Mimo grede, v
filmu najdemo tudi sekvenco, ki se dogaja na nudistični plaži in v kateri nam
Kavčič na ogled ponudi mlada telesa. Dokaj predrzno, glede na to, da gre za
mladinski film. A polža mično telo ne gane kaj dosti, njegova prioriteta so
namreč eksperimenti, s katerimi si poskuša dokopati do brezplačnega
pridobivanja energije. Toda njegovega prizadevanja praktično nihče ne jemlje
resno, kar na njegovo brkljanje z aparaturami niti ni tako presenetljivo.
Glavni igralec Miha Petrovčič je v avtomobilski nesreči tragično preminul takoj
po snemanju.
Film lepih podob, kot je v svojem delu Zgodovina filma na slovenskem 1896 – 2011 napisal Zdenko Vrdlovec in ne bi se mogel bolj strinjati, saj je to praktično edini kvaliteten element filma, ki vam po ogledu ostane v spominu. V prvi vrsti je tu prizor brsteče Jagode, ki nam pod tušem nakaže, da počasi vstopa v svet erotike in spolnega poželenja. Precej drzen prizor, ki na svojevrsten način prikaže spolno prebujanje mlade dekline. V to kategorijo spadajo tudi prizori, ko se s šarmerjem Dragijem (playbojevski Metod Pevec, čigar garderoba za tokratni film predstavlja natanko en par čevljev, rdečo majico, kavbojke in jeans jakno) ob spremljavi igrive glasbene spremljave potepata po čarobnem Tivoliju.
A kljub tej igrivosti so najstniki v filmu
soočeni tudi z nevšečnostmi, ki jih prinaša življenje. Med njimi prednjači
Jagodin sošolec Nejc, ki je skrivoma zacopan vanju, a to še zdaleč ni njegov
največji problem. Nejc namreč izredno močno pogreša svojega očeta, ki je že
dolgo tega zapustil Nejca in njegovo mamo. Vse težave tega sveta se na
Nejca zgrnejo, ko le-ta izve, da ne bo našel ljubezni niti pri svojem očetu
niti pri Jagodi. Skratka gre za film, ki se vrti okoli dveh najstnikov, ki
živita dokaj različno življenje. A problem nastane, ko Nejčeva zgodba doseže večji
dramski učinek, režiser pa se še vedno posveča Jagodi in njenim težavicam, ki
se ob Nejčevih zdijo nične.
Tako kot je Maja in vesoljček (1988) Janeta Kavčiča želel posnemati hollywoodsko veleuspešnico E.T. the Extra-Terrestrial (1982), tako se je Poletje v školjki 2 Tuga Štiglica želel šlepati na popularne plesne filme 80. let prejšnjega stoletja ala Flashdance (1988) in Breakin' (1984). Plesnih točk je bilo veliko že v prvem delu, ki spada med najljubše filme moje mladosti, a v nadaljevanju mladež praktično samo še pleše. Vrhunec plesnih gibov je zbran v finalni plesni točki, ki traja kar 14 minut. Med vse te plesne koreografije pa sta ujeta naša stara zaljubljenca Milena in Tomaž, ki se tokrat namesto po piranskih in portoroških preganjata po ljubljanskih ulicah.
Film na žalost ne dosega šarma in igrivosti
prvega dela, kar je na nek način tudi pričakovano. Pa ne zgolj samo zato, ker
gre za nadaljevanje, le-ta pa so praviloma slabše kvalitete od svojih
predhodnikov. K temu pripomoreta tudi sprememba okolice in dejstvo, da so naši
otroški junaki odrasli in se spopadajo z bolj življenjskimi problemi, ki pa
niso tako lahkotne narave kot npr. otroški spopadi med Pirančani in
Portorožani. Zaznati pa je še eno spremembo. Tokrat je Milena tista, ki je
žrtev spletkarjenja odraslih in ne Tomaž. Zanimivo je tudi to, da se je leta
2008 odvila tudi resnična bitka za plesne prostore studia kazina, v katerih je
bil kot odvetnik vpleten tudi Tomaž oz. David Sluga.
Celovečerni prvenec Nejca Gazvode je požel ogromno kritiških hvalospevov, na festivalu slovenskega filma v Portorožu pa je pobral kar sedem nagrad. Občinstvo in kritike je navdušil predvsem občutek za podajanje filmske zgodbe, s pomočjo katere je Gazvoda predstavil utesnjenost in strahove s katerimi se soočajo mladi odrasli rojeni v začetku 80. let prejšnjega stoletja, med katere spada tudi sam režiser. Gre za film, ki ga v veliki meri poganja zgolj igra (roadtrip tu služi zgolj kot metafora oz. ogrodje za dozorevanje mladeži) in to kakšna. Tako Luka Cimprič kot tudi Nina Rakovec in Jure Henigman so svoje delo opravili odlično, pohvale pa si zasluži tudi topla fotografija.
Podoben film je sicer posnel že Boštjan Hladnik
in sicer Peščeni grad (1962) in zlobni jeziki so že nakazovali, da je prvenec
Gazvode v bistvu rimejk. Toda tovrstnih roadtrip filmov je bilo posnetih že
ogromno, a Izlet (2011) je dovolj unikaten, da lahko govorimo o inovativnem
avtorskem delu. Gre namreč za generacijski film, ki je odlično ujel duh časa
slovenske mladine, ki jo skrbi za svojo prihodnost, preteklosti pa se sramuje.
V prvem primeru zaradi neperspektivnosti, v drugem pa zaradi preteklih
neuspehov. Tesnoba in frustracije pa se kopičijo in slej ko prej tudi privrejo
na dan. Še dobro, kajti šele takrat lahko človek ponovno zadiha in zaživi.
Izvirnik posnet leta 2010 ostaja najbolj gledan slovenski film, saj si ga je v slovenskih kinematografih ogledalo preko 200.000 ljudi, kar je za naše razmere več kot odličen rezultat. Režiser Miha Hočevar se je tega dejstva povsem zavedal, tako da tudi v nadaljevanju ni spreminjal zmagovalne formule. Spet so tu nadobudni taborniki, ki se odpravijo kampirati v čarobno Posočje, le da jih tokrat ne moti sosednji tabor deklet, ampak tabor Štajercev. Tudi glavni magnet za občinstvo Jurij Zrnec je še vedno tu, svojo protiutež pa tokrat dobi v štajerskem komiku Tadeju Tošu. Jp, gre za preprost humor, a vojne med žabarji in Štajerci še nikoli niso bile tako zabavne.
Žal pa tokrat v filmu ne boste videli jošk, na
kar nas porogljivo opozori že napovednik: »Ker se je zaradi jošk pritožilo
nekaj mamic in en očka, je tokrat film povsem brez golote.« Škoda, ampak
sterilnost in dvoličnost novodobne slovenske družbe pač ne pozna meja. Kar se
je še lepše pokazalo pri razni komentarjih na spletnih portalih, ki so ta
povsem soliden in zabaven film čisto popljuvali. No, je pa tudi res, da se tam
praviloma zbira največja človeška nesnaga, ki spletno anonimnost uporablja kot
kanal za čiščenje svoji frustracij. Bolje to, kot pa da doma premikastijo ženo
in otroke. Skratka, gre za zabaven, hudomušen, igriv slovenski mladinski film
posnet v najlepši slovenski pokrajini.
13 komentarjev:
Neverjetno, koliko boljša filma sta Vesna in sequel v primerjavi z ostalimi slo. filmi podobnega kalibra.
Edino them 35 letniki-ki-igrajo-maturante hah.
O Welcome back šef. Maš kar prav ja, se jima vidi, da jih je posnel tujec in to za slovenski film v dogaj posebnih pogojih. Je pa tud dejstvo, da igralci govorijo pogovorno, kaj je v slovenkih filmih prej izjema kot pravilo in zaradi tega komedija deluje pristno.
Tudi mene je malenkost zmotila starost trojice, a sem si rekel, da so bili takrat bolj bukovi in so dlje časa hodili v šole. :D
Hehe, se vidi razlika v letih (predvidevam), saj bi sam dal Sreči na vrvici in Jagodi gotovo točko več. Sreči na vrvici zato, ker se mi zdi, da so bili mladi igralci odlično vodeni in je vseskupaj odigrano zelo spontano (res pa je, da filma nisem gledal že kakih 20 let), Jagodi pa zato ker... emmm, no, pač.
Jaz sem si za nemene tokratnega zapisa pogledal vse te klasike (z izjemo Izleta in Gremo mi po svoje 2, ki sem ju videl pred kratkim ter Poletje v školjki 2, katerega znam dobesedno na pamet) in moram reči, da sem bil malenkost razočaran. Za nekatere stvari je pač bolje, da ostanejo del našega otroškega spomina.
Kje je Vloga za Emo?!?
Glede Sreče na vrvici, ocena čista petka. Težko najdeš boljši slovenski film. Jagoda ista super. Grozno nizke ocene si dal. Po drugi strani pa drekast Izlet znatno previsoka ocena.
No Iztok pretiravati pa ni treba. Sreča na vrvici, da bi bila mojstrovina in eden izmed najboljših slovenskih filmov, lepo te prosim. Gre za precej klišejski mladinski film z boleče amatersko igro. Predlagam, da si ga pogledaš še enkrat, ker učitno ga imaš shranjenega v nekih nostalgičnih oblakih.ž
Tudi, Ko zorijo jagode ni nič posebnega, medtem ko ima Izlet dejansko nekaj za povedati in to s pomočjo filmskih podob tudi naredi. Je pa po drugi strani tudi res, da si ti ljubitelj bolj nekih konvencionalnih filmov in da ti avtorski filmi ne sedejo toliko. Sklepam, da od tu tudi izvira nestrinjanje z mojimi tokratnimi ocenami.
Kar pa se tiče Vloge za Emo pa je žal še nisem uspel videti, a mislim da tudi ogled ne bi spremenil veliko in je ne bi uvrstil na tokratni seznam. Tematika gor ali dol, prednost so imeli obče znani filmi.
Ma fora je, da če daš Vesni 4 ipd. pol je Vloga za Emo gladko 1/5 :D. Se strinjam z avtorjem zapisa, Vesna in Izlet sta gladko najboljša iz seznama
Vrvico in Jagodo pogledal v zadnjih letih še enkrat. Oba fantastična. Sreča še posebej. Kot Kekec večna. Nimam pojma kaj te je motilo. Klišejska za danes, za sedemdeseta vrhunska.
Glede Eme, ujeli smo skoraj 40 tisoč gledalcev in postali najbolj gledan slovenski neodvisni film vseh časov in tudi eden najbolj gledanih slovenskih filmov na sploh. Če to ni obče znano, potem ne vem kaj je.
Nekdo zgoraj se seveda reži, ker o tem nima blage veze, pa tudi gledal ni filma, zato je smeh seveda skrajno butast in primitiven.
Glede avtorskih filmov nimam težav, a Gazvoda teži in fura kvazi umetnost. To me moti. To, da z artom skriva slab film. Vedno znova.
Gartner, sorry sam tvoji posti glede Gazvode so mi zmer izpadli, kot da tipu na polno zavidaš. Ne vem, mogoče se motim. Vloga za Emo pa je imela pač srečo v grenki nesreči, vsaj kar se publicitete tiče. Jebiga, dobro da se ga je vredu stržilo, sam sem skoraj 100%, da bo film kmalu v celoti pozabljen. Definitivno ni to nobena nova bodoča klasika
Argument, da si nekomu fovš, če ga kritiziraš, je tako butast, da komaj verjamem, da ga kdo še uporablja. Zakaj pol nisem fovš tistim, ki jih hvalim recimo? Daj no :)
In če grem na tvoj nivo, si fovš Alenu Pavšarju, da šinfaš Emo?
Objavite komentar