Spet je leto naokoli in spet se spominjamo začetka morije, ki je slišala na ime prva svetovna vojna. Po dobrih 100 letih od njenega začetka lahko rečem le-to, da človeštvo ni naredilo nekega bistvenega preskoka, v smislu zaustavitve vojne mašinerije in prelivanja krvi. Človek je sam sebi še vedno največji sovražnik.

Film se dogodkov loti na dokaj avtentičen način, a pri tem morda izpusti nekaj ključnih podatkov, ki bi še dodatno osvetlili motive za tem prelomnim dejanjem. Govora je seveda v osebnih motivih, ki naj bi jih imel Gavrilo Princip. Le-ta je bil namreč šibkega zdravja in je dobršen del življenja bolehal za tuberkulozo (zaradi nje je nenazadnje leta 1918 v zaporu na Češkem tudi umrl). Tuberkuloza naj bi tudi bila eden izmed vzrokov, da se je odločil za atentat. Pred tem se je v Beogradu poskusil vpisati na študij na prvi beograjski gimnaziji, vendar ni uspel opraviti sprejemnih izpitov. Spodletelo pa mu je tudi med prvo balkansko vojno, ko se je želel pridružiti prostovoljni gverilski enoto. Neuspehe je bilo pač potrebno kompenzirati.

Dokaj nenavadno je dejstvo, da je komunistična oblast povojne Jugoslavije namenila toliko denarja za vojni film, ki se ni ukvarjal z drugo svetovno vojno in z njo povezanimi uspehi partizanov. A le dokler se ne zavemo, da se je bitka na Ceru o kateri govori predstavljeni film, 24. avgusta 1914 prelevila v prvo zmago na strani zaveznikov po izbruhu prve svetovne vojne. Zmaga na katero so bili Srbi še kako ponosni. Toliko bolj, ker so bile njihove vojaške sile precej izčrpane po nedavnih balkanskih vojnah. Po odmevni zmagi srbske vojske nad avstro-ogrskimi silami je srbski skladatelj Stanislav Binički ustvaril udarno koračnico Marš na Drino, po kateri nosi naslov tudi pričujoči film.

V spopadu, ki je trajal od 15. do 24. avgusta naj bi sodelovalo okoli 400.000 vojakov. Številčno gledano je imela majhno premoč Avstro-ogrska, ki je med bitkami izgubila tudi več vojakov (po ocenah med 6.000 in 10.000). Zgodba filma se osredotoča na manjšo skupinico srbskih vojakov, ki je bila sestavni del artilerije. V ospredje so bolj kot spopadi postavljene njihove zgodbe ter spomini na vsakdanje življenje, ki je bilo zaradi sledečih se vojn praktično povsem pozabljeno. Zato je še toliko bolj važno, da igralsko zasedbo sestavljajo karizmatični, a tudi naravni igralci. Le-ti so svoje delo opravili zelo solidno in veliko pripomogli k glavni vrlini filma, t. j. avtentičnosti.

Izbruh prve svetovne vojne tokrat služi zgolj kot vzvod za zgodbe ljudi, ki živijo izven tiste prave vojne vihre. Vojna napove Avstro-ogrske Srbiji namreč povzroči vojaški vpoklic vseh za boj sposobnih Srbov. Dekret Kralja Petra II je s pomočjo mobilizacije pretrgal mnoge medčloveške vezi. Obdobje relativno srečnega življenja se je končalo tudi za slovensko učiteljico Leo in srbskega ravnatelja lokalne šole Filipa, ki se je bil primoran odzvati vpoklicu. Ločitev je bila toliko težja, ker je Filipa skrbelo za lepo in mlado ženo. Čas vojne je namreč čas, ki iz ljudi na plano izvabi najslabše. Da bi se vsaj malo pomiril jo zaupa Azemu, šolskemu hišniku, ki da Filipu beso, častno albansko zaobljubo, da bo pazil nanjo.

Moški in ženska iz dokaj različnega kulturnega okolja sta tako med vihro prve svetovne vojne primorana prebivati skupaj. Onkraj klavstrofobičnih zidov opustošene šole, se med njima počasi začnejo prebujati prepovedana čustva. To postopno prebujanje sta glavna akterja Iva Krajnc in Miki Manojlović upodobila z izrednim občutkom za igro. Film praktično pripada njima, saj je zgodovinsko dogajanje potisnjeno povsem v ozadje. Namesto vojne, tako spremljamo intimno ljubezensko dramo, ki tako postane stranski produkt mednarodnega konflikta. Besa (2009) je tako vznemirljiva, nenavadna, silovita in občasno celo smešna zgodba o dveh, ki nimata popolnoma nič skupnega, razen svojih čustev.

Že ničkolikokrat sem se opekel, ko so bila pričakovanja previsoka. To se je zgodilo tudi tokrat in kako se tudi ne bi, saj se je okoli pričujočega filma že davno pred izidom govorilo v superlativih. Na te se, praviloma požvižgam, a kaj, ko se kljub temu usedejo nekam v podzavest. Ves hype je bil še toliko bolj potenciran, ker je na režiserski stolček enega izmed najdražjih srbskih filmov vseh časov sedel Srđan Dragojević. Človek, ki je zame osebno ustvaril najboljši film iz področja Balkana. Film, ki ga z lahkoto uvrstim tudi na lestvico najboljših filmov na sploh. Govora je o mojstrovini Lepa sela lepo gore (1996), pa čeprav nekateri njegov naslednji filma Rane (1998) postavljajo še više.

Tudi tokrat se je naloge lotil v njem znanem stilu, t. j. z balkanskim melosom prežetim s črnim humorjem. A v ta visokoproračunski filmski izdelek se ta dodana vrednost balkanskih filmov ni vsedla tako, kot v tiste najboljše. Kje je iskati vzrok za to, je težko reči, saj se je Dragojević v svojih prejšnjih filmih že spopadal s tako občutljivo tematiko kot je vojna. Prav tako je zrcalo posmeha že obrnil proti lastnemu narodu. Tudi dejstvo, da je črni humor postavljen šele v drugi plan ni nič novega. Morda je krivo to, da je ljubezenska zgodba, ki je potisnjena v ospredje precej mlačna (za to je kriv predvsem njen moški akter Milutin Milošević), kar pusti nepopravljiv grenak priokus ob ogledu celotnega filma.

TV drama, ki je nastala po satiričnemu delu hrvaškega književnika Miroslava Feldmana, bo všeč le redkim gledalcem. Je pa res, da jo bodo tudi videli zgolj redki, saj gre za širšim množicam (tudi Hrvaškim) precej neznan film (na IMDb-ju je film npr. prejel zgolj 13 glasov). Dogajanje je namreč precej počasno in prežeto s cinizmom, ki se je med mnoge vojake naselil ob koncu prve svetovne vojne. Najbolj na udaru so zagotovo bili poraženci, še bolj pa tisti poraženci, ki so se morali boriti za svojega sovražnika. V pričujočem primeru je to bila hrvaška vojska, ki se je kljub težnjam po neodvisnosti (podobno kot slovenska), morala boriti pod avstro-ogrsko zastavo. 

Demoralizirani in naveličani vojne vihre pa so bili med drugim tudi avstro-ogrski poveljniki, kot v primeru filma Zec (1975) Freiherr Heinrich von Doringer. Vdan v usodo in na meji blaznosti se ta sadistični poveljnik nekega dne odloči, da bo raje kot za svoje vojake skrbel za malega gozdnega zajčka, ki ga je med izvidnico našel eden izmed vojakov. Gre za absurdnost (ob koncu filma pripeljano do same skrajnosti), ki nam hoče prikazati nesmiselnost vojskovanja, a žal film bolj ali manj ostane zgolj in samo pri tem. Poanta, ki je po mojem osebnem mnenju za celovečerni film premalo obširna. Mimogrede, film je bil posnet na območju Gradu Kostanjevica.

Italijani so zagotovo nesporni mojstri vojaške diplomacije, kar so še posebej dokazali leta 1915 s podpisom tajnega Londonskega sporazuma. Ob izbruhu prve svetovne vojne se namreč niso želeli postaviti ne na stran centralnih sil ne na stran antante. Modro so čakali katera izmed strani bo pripravljena ponuditi več (ozemlja). Bolj jim je odgovarjala ponudba antante in tako se je maja 1915 odprla nova tako imenovana italijanska fronta, ki je bila dolga približno 600 kilometrov, razdeljena pa je bila na dva dela: tirolska in soška fronta. V tokratnem filmu je predstavljeno dogajanje na tirolski fronti, ki je potekala od Julijskih Alp severno od Rombona vse do prelaza Stelvio na takratni tromeji med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko.

Film poustvarjen po vojnem romanu italijanskega politika in revolucionarja Emilia Lussuja je luč sveta ugledal ravno v obdobju, ko so bili tako imenovani Macaroni combat (špageti vesterni transformirani v vojne filme)  filmi na vrhuncu svoje moči. Na nek način gre za protivojni film, ki v prvi vrsti s prstom kaže na tiste z višjim činom v italijanski vojski. Le-ti se zdijo nekako odtujeni od realnega dogajanja na fronti, saj svoje vojake brez razmisleka pošiljajo v zagotovo smrt, medtem ko se sami gostijo v varnih zavetjih bunkerjev. Many Wars Ago (1970) torej prikazuje življenje v italijanskih jarkih prve svetovne vojne in njihove neuspele juriše na vojake avstro-ogrske, pri tem pa je zanimivo to, da Italijani ubijejo več Italijanov, kot pa vojakov sovražne vojske.

Soška fronta velja za prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni človeški zgodovini. Na njej sta se spopadla Kraljevina Italija in Avstro-Ogrska, za katero so se borili tudi Slovenci. Veliko njih je svoj bridki konec dočakalo nekje med slovenskimi vršaci in posledično je Soška fronta globoko zakoreninjena v zgodovini in srcih slovenskega naroda. Dokaj nenavadno torej, da smo morali na njeno ekranizacijo čakati skoraj 100 let od začetka fronte (fronta se je uradno odprla junija 1915). Za filmsko verzijo je poskrbel Marko Naberšnik, ki pa je imel na žalost precej omejena finančna sredstva. Posledično je namesto vojnega filma nastala eksistencialna drama. 

Celotno težo filma namreč nosita zgolj dva igralca, ki sta ujeta nekje na pobočjih Rombona, kjer mogočni vrhovi Julijskih Alp še potencirajo njuno osamitev. Glavna odlika filma je zagotovo njegova materialna avtentičnost, kar ni nič nenavadnega glede na dejstvo, da je večina prizorišč od prve svetovne vojne ostalo nespremenjenih. Filmska ekipa pa je temeljito preučila vsako podrobnost, opremo pa so izdelali celo pod vodstvom muzejev in zgodovinarjev. Med drugim so poiskali tudi več dnevnikov pravih vojakov, ki so jih nato vodili pri uporabi jezika v scenariju. A kljub temu filmu manjka zelo pomemben element, t. j. dogajanje, ki ga od vojnega filma pričakuje sleherni gledalec.