Vsako teroristično dejanje je obsojanja vredno.

Spor med Izraelom in Palestino ima že dolgotrajno tradicijo, dodobra pa se je razplamtel po letu 1948, ko je bila ustanovljena država Izrael, medtem ko palestinska država kljub prvotnim obljubam ni bila realizirana. Poleg tega pa je judovska skupnost v Palestini začela načrtno in sistematično izganjati Palestince z njihovih domov. Kljub nenehnim mednarodnim prizadevanjem, se situacija vse do danes ni umirila. Izraelci so se od palestinskega ozemlja Gaze in Zahodnega brega ogradili z zidom, a to jih ni ubranilo od terorističnih napadov Palestincev. Enega izmed takih dejanj prikazuje tudi pričujoči film, za katerega je odgovoren palestinski režiser Hany Abu-Assad. 

Gre za prvi palestinski film, ki je bil nominiran za prestižno nagrado oskar in to povsem zasluženo. Zgodba nas popelje v predel Zahodnega brega, kjer prebivata dobra prijatelja Said in Khaled. Teroristična celica ju je rekrutirala za samomorilski bombni napad na drugo največje izraelsko mesto Tel Aviv. Gledalci imamo tako priložnost spremljati njuno finalno preobrazbo po tem, ko so jim organizatorji napada s pomočjo religioznih obljub že oprali možgane. V ozadju zgodbe se kot glas razuma oglaša humanitarna delavka Suha, ki želi predvsem s pomočjo ljubezni mladeniča odvrniti od krutega dejanja. Močan in pretresljiv filmski izdelek (pri njegovi izdelavi so sodelovali tako Palestinci kot tudi Izraelci) s fenomenalnim koncem.

Po večini terorističnih napadih, ki se dogodijo v zahodnem svetu, sledi intervju s sosedom napadalca. Novinarju praviloma postavljajo generična vprašanja tipa: »Kakšen se vam je zdel napadalec?« in »Kako to, da niste nič slutili?« Tudi odgovori so si podobni kot jajce jajcu in se praviloma vrtijo okoli dejstva, da sostanovalci niso opazili nič nenavadnega. Fant je bil tih, zadržan ter se je držal bolj zase. Ne ga srat, jaz sem pa mislil, da je na veliko privlačil pozornost, se z zastavo Islamske države sprehajal gor in dol po ulici ter vpil:« Allahu Akbar!« S podobno idejo, da se potencialni terorist skriva onkraj zidov vaše sosednje hiše, se poigrava tudi tokratni film. 

Gre za precej napet triler pri katerem pa mora gledalec pri določenih sekvencah dati možgane na off, če se ne želi preveč obremenjevati z nekaterimi scenarističnimi prijemi. V določenih trenutkih namreč zgodbo poganjajo precej neverjetni in naključni dogodki (nekateri malenkost smiselnosti dobijo s pomočjo zaključka filma). A kljub temu je film vsekakor vreden ogleda. Kako tudi ne, saj igralsko hrbtenico sestavljata Jeff Bridges in Tim Robbins. Prvi upodobi predavatelja na fakulteti (predava o terorističnih napadih), drugi pa predstavlja potencialnega terorista, skozi celoten film pa spremljamo njuno igro mačke z mišjo. Le kdo bo potegnil krajši konec?

Na 20. poletnih olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu je 8 pripadnikov palestinske teroristične organizacije Črni september ugrabilo 11 izraelskih športnikov. Dva izmed talcev sta bila ubita že med poskusom ugrabitve, medtem ko je ostalih devet vključno s teroristi izgubilo življenje med neuspelo reševalno akcijo. V povračilo je Izrael s pomočjo Mosada sprožil operacijo Božji srd, katere namen je bil ubiti posameznike povezane s terorističnim napadom. A v resnici je šlo zgolj za krvavo in preračunljivo maščevanje (izbrali so namreč točno 11 tarč, od tega jih je bilo eliminiranih devet), ki ga je odobrila sama premierka Golda Meir. Po nekaterih domnevah naj bi ta tajna operacija trajala kar 20 let.

Film je ustvaril filmsko najbolj vpliven Jud Steven Spielberg in ustvaril ga je precej drzno. S tem, ko je namreč zgolj poustvaril dogodke povezane z ugrabitvijo ter povračilnimi ukrepi, in se ni odkrito postavil na stran Izraela, si je namreč pridobil oznako neprijatelja Izraela, po drugi strani pa so njegov film obsodili tudi Palestinci. Ravno zaradi te nepristranskosti pa je njegov film odličen. Neobremenjen s pristranskostjo se namreč gleda kot vrhunski in precej napet politični triler, čigar glavna poanta je, da nasilje lahko rodi zgolj še več nasilja. Ta začaran krog je vrhunsko poudarjen z zadnjim kadrom filma, ki preroško napoveduje nadaljnje dogodke boja proti terorizmu.

Filmu se močno pozna, da je za režisersko taktirko prijel filmski ustvarjalec, ki je bil znan predvsem po svojih dokumentarnih filmih. Nekatere sekvence so namreč tako realistične, da se je moral bivši italijanski gverilec Gillo Pontecovro celo zagovarjati, da v filmu ni uporabil resničnih zgodovinskih posnetkov (priznam, pri finalnem uporu, sem tudi sam mislil, da je v svoj film vstavil že poprej posneto gradivo). Zgodba, posneta v drznem dokumentarnem slogu, je postavljena med leti 1954 in 1962, se pravi na vrhunec alžirskega boja za neodvisnost. Gre za obdobje, ko sta se na severnoafriških tleh v Alžiru spopadle alžirske gverilske enote in francoska vojska.

Film je subvencionirala alžirska vlada, zato se dokaj odkrito postavi na stran borcev za neodvisnost, a pri tem ne pozabi okrcati niti krutih umorov FLN-jevcev. Njihov ideološki vodja je Ali La Pointe, ki skupaj s svojimi somišljeniki pobija (predvsem s pomočjo strelov v hrbet in bombnih napadov) predstavnike francoske okupacije, med katerimi se često znajdejo tudi civilisti. Za svojo realistično drznost, čudovito fotografijo, napeto zgodbo, fenomenalno scenografijo in čutno režijo je film na beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva, nominiran pa je bil tudi za nagrado oskar in to kar na dveh različnih prireditvah. Leta 1967 za najboljši tuji film ter leta 1969 za najboljšo režijo in scenarij.

11. septembra 2001 so teroristi Al Kaide pod vodstvom Osame bin Ladna izvedli hollywoodski napad na ZDA in Američanom dodobra nagnali strah v kosti. Ugrabljena so bila štiri letala, ki so imela za tarčo štiri simbolično najpomembnejše točke na vzhodni ameriški obali. Piloti treh izmed njih so uspešno izpolnili nalogo, medtem ko četrtemu, ki je bil namenjen proti Beli hiši zaradi posredovanja potnikov, ni uspelo. Dve letali sta bili namenjeni proti WTC dvojčkoma in ob 8:46 je prvo letalo treščilo v Severno stolpnico, približno 17 minut kasneje pa je enaka usoda doletela še Južno stolpnico, ki je tudi prva podlegla poškodbam in se sesedla sama vase. V napadu na WTC je življenje izgubilo 2.763 ljudi. 

Pred ogledom filma sem seveda pričakoval, da bo le-ta naphan z ameriškim patriotizmom, požrtvovalnostjo, junaštvom in trpljenjem, malodane mučeništvom. A moram reči, da se me zgodba dveh v ruševinah stolpnic ujetih policistov (enega izmed njiju upodobi Nicholas Cage drugega pa Michael Peña) in njihovih prestrašenih družin ni dotaknila. Mnogo bolj me je npr. pretresla odjavna špica, ki fikcijo poveže z resničnim življenjem in nam predstavi imena policistov, ki so v želji po medčloveški pomoči tistega dne izgubili življenje. Pretresla pa me je tudi ugotovitev, da je tako sranje od filma zrežiral nihče drug kot sloviti Oliver Stone, ki sem ga do ogleda pričujočega filma imel zapisanega v precej boljši luči.

Filmski portret v Venezueli rojenega terorista Ilicha Ramireza Sancheza bolj znanega kot Carlos the Jackal (njegov vzdevek je posledica njegovih južnoameriških korenin in romana Operacija Šakal), je dostopen v kar nekaj različnih verzijah. Original in režiserjevo različico predstavlja mini serija (trije deli) v dolžini kar 330. minut, sam pa sem si ogledal kino varianto, ki je dolga 165 minut. Glede na hvale in povečini izjemno pozitivne kritike, sem kot kaže storil napako, saj vrhunskosti filma nisem zaznal. Predvidevam, da zaradi scenarističnih lukenj v zgodbi, ki so posledica za polovico skrajšanega časa. In res, na trenutke sem imel občutek, da je med določenimi sekvencami gromozanska narativna vrzel. 

Mini serija se namreč osredotoči predvsem na osebnost in karakter enega najbolj iskanih teroristov v obdobju hladne vojne in ne na njegova teroristična dejanja. Ob predpostavki, da želi film znotraj svojih časovnih okvirjev vključiti tudi Carlosove najbolj znane teroristične podvige (na prvo mesto vsekakor sodi teroriziranje predstavnikov združenja OPEC, ki se je dogodilo leta 1975 na Dunaju), za natančnejšo študijo njegovega razburkanega življenja preprosto zmanjka časa. Carlos je bil namreč egoistični manijak, kateremu so teroristična dejanja, kljub temu da se je uradno boril za palestinski (PFLP), predstavljala predvsem egotrip. Egotrip, ki se je končal z njegovo aretacijo leta 1994 v Sudanu.

V petek 12. marca 1993 je v različnih predelih Bombaja (po letu 1995 uradno znan kot Mumbaj) odjeknilo 13 bombnih eksplozij, ki naj bi zahtevale 357 smrtnih žrtev. Za napade naj bi bil odgovoren Pakistan, a tudi po 20. letih sojenja, ki se je končalo leta 2013, zadeve niso povsem razjasnjene. Kljub temu se pričujoči indijski film zelo potrudi, da tako imenovani črni petek in dogodke, ki so mu sledili (predstavljeno pa je tudi nekaj predzgodbe) prikaže na relevanten in avtentičen način. Za kako občutljivo tematiko gre priča dejstvo, da indijske oblasti kar tri leta niso dovolile premiere filma. Le-ta je po nekaj ključnih obsodbah v primeru črnega petka, leta 2007 le dovolila začetek prikazovanj.

Film nam lahko služi kot odličen opomnik, da indijsko kinematografijo ne sestavljajo zgolj visokoproračunski Bollywood filmi, ampak da iz te azijske države prihajajo tudi surovi in nesfrizirani filmski izdelki. Ravno med njimi pa se ponavadi skrivajo filmski biserčki in Black Friday (2004) je že eden izmed njih. V svojem dokumentarnem stilu nam predstavi policijsko preiskavo, ki je sledila krvavim bombnim napadom, pri tem pa se v nasprotju z večino indijskih filmov izogiba kakršnega koli senzacionalizma. Zaradi same kompleksnosti preiskave in dejstva, da je bilo vanjo vpletenih precej ljudi, pričujoči film od gledalca zahteva visoko stopnjo koncentracije. Če vam jo uspe ohraniti slabe tri ure, boste poplačani z unikatno filmsko izkušnjo.