Obstaja kar sedem delov najbolj znane filmske franšize, ki se znaša nad policisti. Kot je to že v navadi kvaliteta posameznih delov pada sorazmerno s številko nadaljevanja. Osnovno znanje matematičnih enačb nam torej sporoča, da je glede na kvaliteto na samem vrhu ravno pričujoči film, a pozor tudi ta ni prava perla. Je že res, da mi je pred kakimi 20. leti, ko sem ga videl prvič pošteno dogajal, a po ponovnem ogledu je bil odziv precej bolj mlačen. Police Academy (1984) sicer še vedno poskrbi za nasmešek na obrazu, a nikakor v tako meri, kot je to počel med prvimi ogledi. Toda zaradi nostalgije in filmskih užitkov povezanih s filmom, ga sam še vedno cenim zelo visoko. 

Gre za neke vrste slapstick komedijo, ki jo poganjajo njeni nenavadni karakterji, potisnjeni v še bolj nenavadne situacije. Župan neimenovanega ameriškega mesta se namreč odloči, da bo zaradi primanjkljaja policijskih kadetov, vrata akademije odprl prav vsem meščanom. Na policijsko akademijo se tako vsuje malo morje ekscentrikov, ki tja nikakor ne sodijo. V prvi vrsti je tu Mahoney (Steve Guttenberg), nabriti pridanič, ki poskrbi za večino filmskih gagov. Družbo mu delajo orjaški Hightower, na orožje mahnjeni Tackleberry, sramežljiva in preplašena Hooks, mojster beatboxa, seksi inštruktorica, sadistični inštruktor … Velika večina izmed njih kakopak nastopa tudi v nadaljevanjih.

Najprej je bila tu kultna serija izpod peresa ZAZ-a (Jim Abrahams in brata David ter Jerry Zucker) Police Squad! (1982), ki pa je bila po vsega šestih epizodah ukinjena. A zagnani trio, ki je odgovoren za prenekatero izvrstno parodijo, se ni pustil zatreti tako zlahka in je nekaj let kasneje na osnovi sitih likov in istih gagov ustvaril kultno policijsko parodijo. The Naked Gun: From the Files of Police Squad! (1988), ki je dobil še dve prav tako zabavni nadaljevanji, je domiselna mešanica slapstick komedije, satire, besednih iger, parodije in črnega humorja. Vse to pa odlično prepleta legendarni Leslie Nielsen in iskreno povedano komedija deluje predvsem zaradi njega.

Težko si je namreč predstavljati, da bi tako trapaste fore uspele še komu drugemu. Ja, večina gagov je namreč tako debilnih, da se jim boste po vsej verjetnosti nasmejali dvakrat. Najprej se boste namreč narežali sami fori, nato pa še sebi, da vas je tako plehka fora dejansko spravila v smeh. Pa nič zato. Film se namreč zaveda kako trapast je in ravno zaradi tega na prvi pogled precej prisiljene šale sploh delujejo. Sama zgodba, ki na trenutke stilistično spominja na obdobje film noirja, se vrti okoli zlobnega načrta, katerega glavni cilj je umor angleške kraljice Elizabete II. A bolj kot omenjeni zločin se gledalci tekom filma sprašujejo, le kaj bo Leslie ušpičil v naslednjem kadru.

Svoj čas je bil filmski trg preplavljen s poha komedijami, kot jih imenujem sam in v njihovem stilu je bil narejen tudi pričujoči film. V njem se namreč policisti predajajo najstniškim pregreham, med katerimi prevladujejo pohanje, seks ter zganjanje primitivnih norčij. Če se vam torej dobadejo filmi tipa How High (2001), Road Trip (2000), Dude, Where's My Car? (2000), se vam bo zagotovo dopadel tudi Super Troopers (2001). Le-ta je namreč tako kot vsi omenjeni osnovan na precej plehkem scenariju, ki ga sestavljajo predvsem nepovezani skeči. A glavni namen filma je nasmejati svoje gledalce in tu je potrebno priznati, da predstavljeni film svojo nalogo opravi precej solidno.

Konec koncev si bodo film ogledali tisti, ki si ob njem želijo preživeti sproščen večer v družbi svojih kolegov in dvomim, da bodo po ogledu razpravljali o precej nerealnem in luknjičastem scenariju, ampak se bodo raje spominjali for, za katere poskrbi ekipa Broken Lizard. Zgodba se vrti okoli 20 kilometrske avtoceste v Vermontu, katero nadzorujeta kar dve policijski postaji. Ker seveda dela ni dovolj za obe, si policisti čas krajšajo z raznimi neumnosti, med katere sodi predvsem izživljanje nad ustavljenimi civilisti. Zgodba se zaplete, ko malo mestece pretrese umor. Na tej točki so namreč policisti primorani pokazati vse svoje vrline, saj bo rešitev primera pokazatelj, katera izmed omenjenih postaj si zasluži obstanka.

Po fantastičnem prvem delu Beverly Hills Cop (1984) so bila pričakovanja na precej visokem nivoju, a kljub temu, da se je film odlično odrezal na kino-blagajnah, (predvsem) filmski kritiki niso bili zadovoljni. Tudi zato, ker je bil scenarij izvirnika spisan z mislijo, da bo v glavni vlogi nastopil Sylvester Stallone, je večina pričakovala, da bo nadaljevanje še bolj smešno. Češ, če se je Eddie Murphy tako odlično znašel v vlogi spisani za akcijskega junaka, ki mu je komedija precej tuja, kako bo šele, ko bo dobil proste roke in bo scenarij spisan dejansko za njega. O kako so se ušteli. Pa ne zaradi Murphyja, ki je meni osebno odličen komedijant, ampak ravno  zaradi scenarija, ki mu je povsem zvezal roke. 

Bolj kot komedija nadaljevanje o nabritem policistu iz Detroita poskuša namreč biti akcija, kar pa nekako ne deluje. Akcijske sekvence so vse preveč generične, poleg tega pa gledalec vseskozi nekako pričakuje, da se bo končno začela komedija. No, da ne bo pomote, Eddie ima za humor na razpolago kar nekaj sekvenc, a tudi te so vse preveč generične in se zanašajo predvsem na Murphyjevo grimasasto dretje. Skratka, Beverly Hills Cop II (1987), ki naj bi bil izvrstna akcijska komedija, tako izpade sila povprečen filmski izdelek (navkljub režiserju Tonyju Scottu). A to še ni bilo vse, čez sedem let je serija, ki se je začela tako obetavno, z Beverly Hills Cop III (1994) dosegla dno. 

Angleži imajo poseben smisel za filmski humor, znotraj katerega v svojem pozitivnem smislu še posebej izstopa satira. Je pa po drugi strani tudi res, da angleške satire zaradi svoje specifike ponujajo zgolj love/hate odnos. Vmesne poti tu v večini primerov žal ni, razen morda pri tistih bolj konvencionalnih črnih komedijah, med katere spada tudi Hot Fuzz (2007). Zanj je odgovorna ista ekipa (Edgar Wright, Simon Pegg, Nick Frost ter Nira Park), ki je leta 2004 poskrbela za morda največje filmsko presenečenje leta Shaun of the Dead (2004). Odbito romantično zombi komedijo, kateri se pričujoči film po kvaliteti z lahkoto približa. Skratka, smeh zagotovljen. 

Glavno gonilo filma je neverjetna kemija med glavnima igralcema (Pegg in Frost) ter njun občutek za komedijo. Samo poglejte lik, ki ga igra Pegg. Le-ta bi v marsikaterem filmu zaradi svoje prenapihnjenosti izpadel precej patetično, toda v predstavljenem filmu je povsem realističen in gledalec nima nobenih težav, da ga vzljubi in vzame za svojega. Pegg tudi poskrbi za večino smeha, a pri tem ne smemo pozabiti, da je svoje dodal tudi režiser Wright, ki ima odličen smisel za situacijsko komedijo ter okolje v katero jo je potrebno postaviti. A kljub vsej hvali ima film tudi svoje pomanjkljivosti, med katerimi lahko izpostavimo predvsem zelo medel konec.

Arnold Schwarzenegger ima občutek za komedijo, kar je dokazal že v svojem prvencu Hercules in New York (1970), za katerega pa nisem čisto prepričan, da je sploh nameraval imeti elemente komedije. Ne glede na slednje film vsekakor izpade komično, Arnold pa smeh na usta gledalcev izvablja predvsem s svojo togo okornostjo, ki pa verjeli ali ne, deluje zelo naravno in nekako nezaigrano. Podobno je tudi tokratnem filmu, ki ga lahko označimo celo za manjše presenečenje. Le malokdo je namreč pred ogledom verjel, da bo zgodba o policistu pod krinko, ki se po spletu naključij znajde kot vzgojitelj v vrtcu delovala. Še toliko bolj, ker je ta policist Arnold Schwarzenegger. 

A ravno sekvence v katerih skupaj nastopijo Arnold in nadobudni 5-letniki, so daleč največja dodana vrednost filma in delujejo zelo naravno. Delno seveda tudi zaradi tega, ker so otroci tako prisrčni v svoji drzni iskrenosti. Verjetno zaradi tega, ker je film režiral Ivan Reitman, mojster filmske absurdnosti. Sicer pa je Kindergarten Cop (1990) film, ki kljub svojemu naslovu in grobemu ošvrku scenarija ni ravno primeren za tiste najmlajše. Konec koncev se v ozadju odvija zgodba o lovljenju zahrbtnega kriminalca, kateremu ni kaj dosti mar za razigrano otročad. To je še posebno razvidno v finalnem spopadu, ki sicer ni tako krvav kot nekateri drugi Arnoldovi obračuni, a zna biti zaradi tematike za otroke precej stresen.

Malokdo ne pozna kultne risane serijo o rožnatem panterju The Pink Panther (1964 - 1980), a malokdo ve, da se je le-ta razvila zgolj iz uvodne špice tokratnega filma. Jp, režiser Blake Edwards je bil mnenja, da bi njegov film dobil dodano vrednost, če bi se v naslovu pojavil animiran lik, ki bi bil nekako povezan s samo zgodbo filma. Na njegovo mizo je priromalo preko sto narisanih panterjev, a Blake se je odločil za ravno pravega. Vse ostalo je zgodovina. Poleg tega pa je film spremljalo še eno naključje. Sprva naj bi se filmska franšiza o rožnatem panterju vrtelo okoli skrivnostnega kriminalca (David Niven), a je lik štorastega policaja (Peter Sellers) pobral prav vse simpatije in vsa nadaljevanja se vrtijo okoli njega.

Kako tudi ne, saj je ravno Sellers odgovoren za komičnost filma in to ne glede na dejstvo, da je njegova komedija v pričujočem filmu precej preproste narave in temelji pretežno na štorastih padcih in nesporazumih. Prav tako preprosta pa je tudi sama zgodba, ki se vrti okoli zloveščega, a prefinjenega kriminalca in ekscentričnega ter na prvi pogled precej nesposobnega detektiva, ki si na vse pretege trudi, da bi ga spravil za zapahe. V ta dvoboj je porinjena še seksi lastnica neprecenljivega diamanta (Claudia Cardinale), ki svojo vrtoglavo vrednost dosega zaradi unikatne napakice. Gre torej za zelo preprost film, ki pa je zaradi svojega šarma in izvrstne igralske zasedbe, z lahkoto prestal test časa.