7 Tarzanov; part II
Kljub temu, da je Johnny Weissmuller daleč najbolj znan igralec, ki je upodobil Tarzana, obstaja še kopica drugih igralcev, ki se je preizkusila v tej dokaj specifični filmski vlogi.
Gre za prvo filmsko adaptacijo istoimenskega romana objavljenega leta
1912 v reviji All-Story Magazine, ki ga je spisal ameriški pisatelj Edgar Rice
Burroughs. Le-ta nad filmskim izdelkom ni bil najbolj navdušen, a sam nisem
istega mišljenja. Glede na to, da je šlo za prvi poskus ekranizacije Tarzana in
to v obdobju, ko je bila filmska industrija šele v svojih povojih, mislim da so
filmski ustvarjalci opravili izvrstno delo. Tarzan of the Apes (1918) po kvaliteti namreč z lahkoto prekaša kar
nekaj svojih naslednikov, ki jih ni bilo malo. Še toliko bolj, če se zavedamo
dejstva, da je bila prvotna verzija dolga kar okoli tri ure, medtem ko
ohranjena znaša zgolj dobro uro.
Glavno vprašanje, ki se poraja pri opisanem
filmu je zagotovo, kdo je bil prvi filmski Tarzan. Večina ljudi (tistih, ki se
seveda dodobra spozna na filmsko zgodovino oz. tripa na filme o kralju opic) bo
odgovorila da Elmo Lincoln. A pozor, Elmo v filmu nastopa že kot odrasel,
medtem ko je mladega upodobil Gordon Griffith. Film se dokaj strogo drži
knjižne predloge in nas popelje na sam začetek legende o Tarzanu, a zaradi že
omenjene končne dolžine, se tu pa tam pojavijo scenaristične nedoslednosti. A
kljub temu gre za zelo soliden filmski izdelek, ki je postavil zelo visoke
standarde za filme o kralju džungle in ki je bil mimogrede posnet v močvarah
Louisiane.
V obdobju nemega filma so bile izredno popularne tudi serije. Šlo je za
krajše filmske pripovedi, ki so se v kinematografih vrtele ob glavnem filmu in
se praviloma končale s tako imenovanim cliffhangerjem. Med njimi je bila tudi
serija o Tarzanu. Prva, z naslovom Tarzan the Mighty (1928) sicer velja za izgubljeno. Naslednja, prav tako posneta v
petnajstih epizodah, Tarzan the Tiger
(1929) pa se je ohranila. V veliki meri zaradi tega, ker so jo filmski ustvarjalci
oglaševali kot zvočni film (izdali so tudi »nemo« verzijo) pa čeprav je šlo
zgolj za nekaj nasnetih zvokov, med katerimi pa se je znašel tudi znameniti
Tarzanov krik, za katerega je poskrbel Frank Merrill.
A konec koncev je bil ravno zvok krvnik, ki je
pokopal tako zlato obdobje serij, kot tudi dotično serijo o Tarzanu. Glas
Franka Merrilla naj namreč ne bi bil najbolj primeren za ušesa gledalcev in tako
so sprva načrtovani tretji del v seriji, Tarzan the Terrible, odpovedali. Kot
že omenjeno je predstavljena serija sestavljena iz 15. epizod, ki so nastale po
Burroughsovi kolekciji Jungle Tales of Tarzan. Na začetku spoznamo Tarzana in
Jane, ki sta se odrekla divjemu življenju pragozda in sedaj udobno živita v
svoji vili. A klic divjine je premočan in Tarzan se odet v gepardovo kožo, kaj
hitro znova znajde med ovijalkami. Od tu dalje sledi sila preprosta in
ponavljajoča se zgodba, za katero je 15 delov absolutno preveč.
Poleg vsem filmoljubom znanega Johnnyja Weissmullerja je najbolj znan igralec, ki je upodobil Tarzana zagotovo Lex Barker. Le-ta je sicer nastopil v zgolj petih filmih o kralju džungle, a je kljub temu v zgodovini filmske franšize pustil neizbrisen pečat. V veliki meri zagotovo zaradi svoje atletske postave, ki se je z lahkoto kosala z izklesanim telesom ameriškega olimpijca Johnnyja Weissmullerja. V Tarzan's Peril (1951) je kot Tarzan nastopil tretjič in film sam po sebi ni nič posebnega. Od ostalih odstopa predvsem po dejstvu, da so bile določene sekvence prvič dejansko posnete v Afriki, domovini Tarzana (toda kljub temu je bila večina filma še vedno posneta v ZDA).
Po drugi strani pa si je veliko
gledalcev film zapomnilo tudi po negativni plati za katero je poskrbela
Virginia Huston. Za njo lahko namreč brez težav rečemo, da je bila najslabša
Jane v celotni filmski zgodovini Tarzana. Poleg tega, da je njen nastop zreduciran
na plavanje in kuhanje večerje Tarzanu, je tu še pomankanje karizme. Virginija
na platnu namreč izgleda povsem brez energije. Sicer pa je tako kot večina
zgodnejših filmov o Tarzanu tudi tokratni prežet z rasnimi in spolnimi
stereotipi. Zgodba? Preprosta in banalna. V afriški pragozd prispejo belci, ki
s svojo zaverovanostjo v lastno superiornost začnejo povzročati probleme, za
katere mora potem poskrbeti Tarzan.
Zagotovo eden izmed bolj prelomnih filmov o Tarzanu, ampak ne zgolj
zaradi dejstva, da je šlo za prvi filmski izdelek o omenjenem junaku, ki je bil
posnet s pomočjo tehnike Technicolor na dejanski lokaciji (v Afriki), ampak
zaradi povsem drugih stvari. Vse do pričujočega filma je namreč Tarzan veljal
za primitivnega kralja afriškega pragozda, ki je bil redko sposoben izustiti
kaj več kot: »Me Tarzan, you Jane.« Tudi Gordon Scott je v svojih prvih štirih
uprizoritvah upodabljal že precej izpetega in stereotipnega Tarzana in zato je
bil njegov nastop v Tarzan's GreatestAdventure (1959) še toliko večje presenečenje. Tarzan je namreč postal
precej artikuliran divjak.
A presenečenj s tem še ni bilo konec. Tarzan je
končno dobil tudi nasprotnike vredne njegovega renomeja. V skupinici
nepridipravov so se tako znašla zveneča imena kot so Sean Connery in Anthony
Quayle) in tako ni čudno, da je zlikovcem tekom filma namenjeno kar nekaj
filmskega časa. Tudi zaradi tega je celotna atmosfera kljub živim barvam
Technicolorja bolj temačna kot v ostalih filmih o Tarzanu. Na trenutke morda
celo spominja na špageti vesterne, kar pa nikoli ni slaba zadeva. In ravno
zaradi tega je pričujoči film, kljub sila preprostemu scenariju (za
ekranizacije zgodb o kralju opičnjakov prav nič nenavadnega) eden izmed mojih
najljubših, ko je govora o Tarzanu.
Tekom let se je filmska franšiza o Tarzanu izrodila v neko samoparodijo, zaradi katere je trpel tudi sam lik Tarzana. Ljudje ga pač preprosto niso jemali več resno in glede na vsemogoče filme o kralju džungle jim niti ne gre zameriti. Po tem ko se je Tarzan pehal za zlatom, se boril proti nacijem ter se spopadal s satanističnimi kulti, je bil čas, da najbolj vztrajnega filmskega junaka nekdo spet postavi na prave tirnice. Z izzivom se je spoprijel Hugh Hudson, ki je tri leta poprej kot režiser sodeloval pri štirikratnem dobitniku nagrade oskar,Chariots of Fire (1981). Hudsonu se je kljub nominaciji zlati kipec izmuznil, a pričakovanja za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1984), so bila kljub temu zelo visoka.
Odzivi po premieri pa precej mešani. Večina ljudi in filmskih kritikov je hvalila povratek k bolj resni upodobitvi omenjenega junaka. Prav tako je večino gledalcev navdušila prva polovica filma, ki se dogaja v afriškem pragozdu in razočarala druga, ki se dogaja na škotski veleposesti Greystoke, od koder izvirajo Tarzanovi starši. Tu jih je še posebej zmotilo dejstvo, da je bila Andie MacDowell kot Jane, zaradi svojega ameriškega naglasa sinhronizirana s strani Glenn Close, kar je rezultiralo v tem, da med Tarzanom in Jane ni prav nikakršne kemije. A po drugi strani obstaja neizpodbitno dejstvo, da je pričujoči film prvi v seriji, ki je bil nominiran za nagrado oskar in to kar v treh kategorijah (zmagal ni v nobeni).
Bilo bi kar malček čudno, če film o Tarzanu ne bi obstajal tudi v XXX
verziji, saj ima celotna zgodba odlične predispozicije za pornič. Tu je
eksotična, odročna, soparna, vroča in žmohtna lokacija, v kateri se nahajata
moški, ki ga vodijo zgolj živalski nagoni ter ženska, ki jo ta surova energija
očara na prvi pogled. Celo tako močno, da se je pripravljena odreči
civilizacijskim lagodnostim. Aja in ne pozabimo, da tako Jane kot Tarzan po džungli
skačeta praktično gola. Malček nenavadno, da se je šele italijanska ikona Joe
D'Amato oz. Aristide Massaccesi lotil praktično že ustvarjenega filma. Po drugi
strani pa tudi pravilno, saj si za podobno nalogo težko predstavljam bolj
primernega režiserja.
Še bolj pa je D'Amato zadel z izbiro glavnega svedra, saj Tarzana upodobi nihče drug kot The Italian Stallion a.k.a. Rocco Siffredi. Kot Jane se preizkusi njegova žena iz civilnega življenja, prelestna Rosa Caracciolo, s katero sta poročena od leta 1993 in imata dva otroka. Mimogrede, Rosa v filmih za odrasle nastopa zgolj v scenah z Roccotom in še to pod pogojem, da seks ne bo vseboval analca, kar je grede na Roccotov renome precej nenavadna zahteva. Rocco je namreč nastopil v preko 450 filmih za odrasle, znan pa je predvsem po svojem dokaj nasilnem pristopu do seksa, ki praviloma vsebuje tudi analni seks. Zgodba? Nekaj je celo je, ampak bolj pomembno je to, da v filmu nastopajo naravno lepa evropska dekleta in Rocco Siffredi.
Človeška domišljija praktično ne pozna meja in morda so ravno zato
animirani filmi najboljši medij za podajanje fantazijskih zgodb, med katere
lahko uvrstimo tudi pustolovščine Tarzana. Zato je dokaj nenavadno dejstvo, da
je ta knjižni junak svoj prvi večji animiran izdelek dobil šele leta 1999, ko
je zanj poskrbel filmski studio Walt Disney Pictures in s tem zadel žebljico na
glavico. Kljub izredno visokim produkcijskim stroškom (okoli 130 milijonov
ameriških zelencev, kar je pomenilo, da je Tarzan
(1999) postal najdražja risanka vseh časov), je opisani animirani film več kot
opravičil zaupanje studijskih mogotcev. V njihove blagajne se je namreč
nakapljalo preko 400 milijonov dolarjev.
Sicer pa gre za tisto najbolj klasično zgodbo
prirejeno po knjigah Edgarja Rica Burroughsa, ki od svoje knjižne predloge odstopa zgolj v niansah. A kljub temu, da gre že za stokrat videno in slišano
zgodbo, je Tarzan (1999) nadvse
simpatična risanka, ki gledalca ne bo pustila ravnodušnega. Predvsem zaradi
svoje sporočilnosti, da bi se moral človek kljub svoji superiornosti in
drugačnosti do ostalih bitij našega planeta vesti precej bolj spoštljivo. Omembe
vredna je tudi glasbena podlaga, za katero je skozi celoten film s precej
spevnimi komadi poskrbel Phil Collins, kar je nenazadnje tako risanki kot tudi
njemu navrglo oskarja za najboljšo originalno skladbo.
0 komentarjev:
Objavite komentar