Red Dust (1932)

Film, ki je nastal v vmesnem obdobju med predstavitvijo Haysovega kodeksa in njegovo dokončno uveljavitvijo. Kodeks je vseboval natančne direktive za filmske ustvarjalce, kako napraviti moralno neoporečne izdelke za občinstvo. V veljavi je ostal v veljavi vse do poznih petdesetih let, določena pravila pa so se v obliki filmskih tabujev ohranila vse do danes. A Red Dust (1932) se kljub letnici svojega nastanka uvršča med tiste filme, ki so se cenzurnemu kodeksu še izognili. Zgodba se namreč vrti okoli skakanja čez plot, prostitucije, rasizma, seksa in mačizma. Scenaristični  elementi za katere sta odgovorna predvsem Clark Gable in Jean Harlow (njuno drugo filmsko sodelovanje od skupno šestih).   

Zgodba je postavljena v osrčje Indokine, kjer se na plantaži kavčukovcev zgodi nepričakovan dogodek. V družbi samih prepotenih, pohujšljivih in umazanih moških se kar naenkrat znajde ženska (Jean Harlow). Le-to si kakopak zase vzame alfa samec plantaže (Clark Gable), a že nekaj dni za tem kolonialistična proizvodnja gume doživi še hujši šok. V njihovo sredino prispe še ena ženska (Mary Astor), ki pa je pravo nasprotje zgoraj omenjeni prijateljici noči. Gre namreč za mirno, uglajeno, sofisticirano in nenazadnje poročeno žensko. Toda vročica džungle ima na človeka prav poseben vpliv in kmalu na dan privreta potlačena živalska strast in nagon, ki poskrbita za nevarno poletno romanco.

Summertime (1955)

Če na režiserski stolček sede tako mojster svoje obrti, kot je angleški režiser David Lean (kar sedmekrat nominiran za najboljšega režiserja in dobitni dveh zlatih kipcev), pod svoje okrilje pa vzame tako filmsko zvezdo, kot je Katharine Hepburn (absolutna rekorderka s kar štirimi oskarji za glavno žensko vlogo), bodo pričakovanja prav slehernega ljubitelja sedme umetnosti na precej visoki ravni. Tudi moja so bila. Še toliko bolj, ker je dogajanje postavljeno v mesto ljubezni Benetke in ker gre za zgodbo o grenko-sladki ljubezni. Skratka material za katerega je David Lean s svojim Brief Encounter (1945) že dokazal, da ga obvlada. A tokrat, je vsaj mene pustil precej mlačnega. 

Celoten film mi je namreč deloval precej posiljeno in nenaravno, kar je botrovalo h temu, da se nikakor nisem zmogel poistovetiti z liki. Še posebej ne z Jane (Katharine Hepburn), ki deluje precej umetno. Le kateri gledalec pri zdravi pameti bo verjel, da ima taka mačka kot je Jane, še posebej, če jo upodablja Katharine Hepburn (mimogrede, le-ta jih je med snemanjem filma štela že 48), težave z ljubeznijo oz. s poletnimi romancami. Tako jo je za moje pojme gladko prekosil lik Renata (Rossano Brazzi), ki po drugi strani deluje kot tipični italijanski šarmer, vedno pripravljen zagrabiti za ponujajočo se priložnost. Še toliko raje, če je le-ta v podobi zadržane seksi turistke.

Summer a.k.a. Le rayon vert (1986)

Še slabše kot zgoraj omenjeni Jane pa gre Delphine, ki jo je v pričujočem filmu upodobila Marie Riviere. Tik pred načrtovanimi poletnimi počitnicami se je namreč razšla s svojim fantom, kar jo pahne v precej nezavidljiv položaj. Ne le, da imajo skoraj vse njene prijateljice že povsem splanirane počitniške dni, v njenih očeh se zaradi razhoda Delphine izriše kot nebogljena žrtev. Saj je menda že vsakemu jasno, da je samskost skozi prizmo »srečnih« parov bolezen, ki jo znajo najbolje pozdraviti oz. vsaj diagnosticirati ravno oni. Poletje tako za našo junakinjo postane prava nočna mora. Anksiozno se potika od kolegice do kolegice, a prav nikjer ne najde zadoščenja.

Gre za filmski izdelek francoskega novovalovca Erica Rohmerja, ki kljub svoji letnici precej spominja na zlato obdobje francoskega novega vala. Posledično bo po godu zelo specifičnemu krogu gledalcev, med katerimi se žal ne najdem. Saj veste, da mi improvizacija (še posebej nakladanje o nekih brezpredmetnih in banalnih rečeh) in dokumentarni stil v filmih nikoli nista pretirano dogajala. Ravno to pa sta osrednja scenaristična elementa te vsakdanje poletne štorije, ki je svojo idejo pobrala v istoimenskem romanu francoske pisateljske ikone Julesa Verna. Če združimo vse našteto ne bi smelo biti nič nenavadnega to, da je bil film v Franciji hit ter da je pobral kar nekaj nagrad. Francoski novi val pač vedno vžge.

My Summer of Love (2004)

Poetični realizem, ki se ukvarja s težavami odraščanja in raziskovanjem tematike prve prave ljubezni. V vrtinec mladostniških čustev in poželenja sta znotraj majhnega mesteca ujeti Mona (Natalie Press) in Tamsin (Emily Blunt v svoji prvi filmski vlogi). Prva je preprosta deklina spodnjega družbenega razreda, medtem ko je druga sofisticirana mlada dama višjega sloja. A kljub tem na videz nepremostljivi razliki imata dekleti veliko skupnega. Kot prvo je pri obeh moč zaznati manko družine. Medtem, ko so Monini starši že premunili, so Tamsini konstantno odsotni. Nadalje obe dekleti razjeda počitniški dolgčas in želja po eksperimentiranju, kar v končni fazi privede do poletne romance.

K intenzivnosti romance močno pripomore tudi izbira fotografije. Film je namreč posnet v nežnih in čutni barvah, brez ostrih robov; odlična izbira za ljubezenski film. Ja, kljub temu, da gre na nek način za mladostniško iskanje in eksperimentiranje, ima gledalec občutek, da pred njegovimi očmi raste prava ljubezen. Zato sta poleg omenjene snemalne tehnike v v eliki meri odgovorni tudi glavni igralki, ki svojo nalogo kljub mladosti opravita vrhunsko. Kemija med njima, ki izžareva iz filmskega platna je namreč naravnost neverjetna. Kljub temu torej, da gre tako kot v večini primerov, ko je govora o poletnih romancah za klišejsko filmske zgodbo, je My Summer of Love (2004) nadpovprečen filmski izdelek.

A Walk on the Moon (1999)

Seveda lahko poletne romance določenim ljudem prizadenejo tudi veliko gorja, še posebej takrat, ko so v njih vpleteni »srečno« poročeni ljudje z družinami. A kaj, ko je trenutna skušnjava prevelika, bližnja prihodnost pa se zdi tako daleč. Pearl Kantrowitz (Diane Lane) je mlada mamica in žena, ki se je že zelo zgodaj ujela v banalnost družinskega življenja. Njene poletne počitnice izgledajo vsako leto enake, vse dokler se v počitniško naselje ne priklati potujoči trgovec (Viggo Mortensen). Takrat na dan udarijo njena želja po pustolovščini ter neizživeta najstniška leta, vse to pa potencira še kultni glasbeni festival Woodstock, ki se nahaja v neposredni bližini počitniškega naselja. 

Naša pridna in zvesta mamica ter žena se tako praktično čez noč spremeni v strastno hipijko. Gre za klišejsko zgodbo, ki bolj kot na filmsko platno sodi v kakšno žepno knjižico, kar pa za vroče poletne dni z možgani na off sploh ni tako slabo. Še posebej pa bo dogajal razočaranim gospodinjam, saj jim bo buril domišljijo, kaj vse bi lahko bilo, če se jim kar naenkrat ne bi zgodilo življenje ali pa če bi od tistega skrivnostnega tujca sprejele povabilo na kavo. Veliko sekvenc v filmu je namreč zelo močnih in nabitih s čustvi (v mislih imam predvsem vročo seks sceno pod slapom). Navsezadnje pa je potrebno pohvaliti tudi soundtrack in nemalo ljudi pravi, da je ogled filma vreden že zgolj zaradi glasbe.

Adventureland (2009)

Film s pridihom nostalgije, ki nas popelje v čas počitniškega dela. Saj se spominjate obdobja, ko ste v vročih poletnih dneh poskušali zaslužiti kakšen cekin, ki ste ga potem v prvem prostem vikendu zapravili v Luciji. Ne ravno izpolnitev predpočitniških sanj, a kljub temu so pri večini s tem začasnim delovnim mestom povezani lepi spomini. Nekaj podobnega se zgodi glavni zvezdi filma Jamesu (Jesse Eisenberg), a njegova situacija je malenkost bolj morbidna. James je imel za poletne počitnice prav posebno idejo. Kot sveže pečeni maturant, si je namreč želel prepotovati Evropo, a njegove načrte je prekrižala finančna stiska staršev in tako je James obsojen zgolj na počitniško delo.

Seveda je novonastala situacija daleč od njegovih želja, zato niti ni čudno, da se dela ne oprime z največjim veseljem pa čeprav dela v zabaviščnem parku in je obkrožen z mičnimi sodelavkami. Ena izmed njih v njegovih očeh še posebej izstopa, t. j. Em (Kristen Stewart). Kompleksno dekle s katero dokaj hitro razvijeta prav poseben odnos. In ravno ta odnos ima ogromno filmskega potenciala, ki pa žal ni izkoriščen optimalno. Prav tako je slaba stran filma njegov tempo, saj gledalec dejansko ne ve ali je med posameznimi kadri minila ura, dan ali mesec. Na koncu pa čudi tudi dejstvo, kako slab marketing je imel film, glede na to, da v njem najdemo v letu 2009 precej vročega železa.

50 First Dates (2004)

Morda se marsikdo ne bo strinjal, ampak Adam Sandler zna dejansko nastopiti v solidnem filmu in svojo vlogo odigrati kot se za gre. Dokaz za to je zagotovo 50 First Dates (2004), ki je nadvse očarljiv filmski izdelek, primeren predvsem za večere preživete v paru. Seveda bi bilo pretirano reči, da je za gledljivost filma odgovoren zgolj Sandler, a njegova bolj čutna in umirjena igralska plat je definitivno zelo pomemben košček mozaika. A največje zasluge gredo zagotovo scenaristu Georgu Wingu in režiserju Petru Segalu, ki sta znala na videz nemogočo nalogo spraviti v realizacijo. Sploh če vemo, da je dobro desetletje že nastal film, ki se je ukvarjal z dokaj podobno tematiko.

Poleg tega Groundhog Day (1993) velja za enega izmed najboljših filmov vseh časov in odlično komedijo. A pozor, nasmejal vas bo tudi opisani film. Za to v največji meri ne bo poskrbel Adam Sandler, ampak njegovi igralski kompanjoni. V prvi vrsti zagotovo Rob Schneider, ki kljub svoji majhni vlogi poskrbi za kar nekaj filmskih gagov v stilu slapstick komedij. Nadalje so tu tudi čudaška Alexa (Luisa Strus) ter očarljiva mrož in pingvin. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na prikupno zmedeno Drew Barrymore, ki se na filmskem platnu odlično ujame s Sandlerjem. Film poln pozitivnih presenečenj za vsakogar, ki se k ogledu ne bo podal s previsokimi pričakovanji (kot da je to v filmih Adama Sandlerja sploh možno).