"In recent years our film art has created an unprecedented sensation in the world's filmdom... The revolutionary people of the world are unstinting in their praise of this feature film and other monumental works, calling them 'the first-class films by international standards', 'the most wonderful movies ever produced' and 'immortal revolutionary and popular films'." Ja pa ja de.

Zgodba, ki se je odvijala v ozadju snemanja filma, je mnogo bolj impresivna kot sam scenarij. Kako tudi ne, saj gre za Severno Korejo. Leta 1978 je severnokorejska obveščevalna milica po naročilu Kim Jong-ila, sina takrat vladajočega Kim Il-sunga, ugrabila južnokorejskega režiserja  Shina Sang-oka ter njegovo bivšo ženo in filmsko igralko Choi Eun-hee. Mlajši Kim je bil namreč film ljubitelj sedme umetnosti (med drugim je o filmih spisal celo knjigo). Od režiserja je zahteval, da mu posname znanstvenofantastične filme, ki bodo kakopak bili prežeti s propagando. Eden izmed njih je tudi pričujoči film. A tik pred dokončanjem filma je ponovno poročenima zakoncema (poročena sta bila pod prisilo) uspelo pobegniti.

Prebeg jima je uspel v naši severni sosedi in to med filmskim festivalom, ko sta se zatekla na ameriško ambasado. Film je tako dokončal drug režiser, kar pa kakopak samega izgleda in zgodbe ni bistveno spremenilo. Pulgasari (1985) je tako na moč podoben seriji filmov o Godzilli (pri snemanju so dejansko sodelovali ustvarjalci japonskega filmskega studia Toho). A glavno sporočilo filma se skriva o premoči skupnega (socializem oz. komunizem) nad posameznim (kapitalizem), pa čeprav se da zgodba brati tudi na povsem drugačen način. Ošabni in egoistični kralj lahko brez problema predstavlja tudi severnokorejskega voditelja. Le kako raja tega ne uvidi?

Še toliko bolj, ker so športni film kot naročeni za indoktrinacijo propagandnih domislic in le-teh v pričujočem filmu kakopak ne manjka. Kot prvo je tu prepotrebno žrtvovanje posameznika za skupno dobro. Nogomet je le ekipni šport, kjer posameznik zgolj pripomore k ekipnemu uspehu. Enako kot v Severni Koreji kakopak. Nadalje je tu vprašanje krivde in odgovornosti po porazu. Tako kot v Severni Koreji sta tudi pri nogometu krivda in odgovornost porazdeljeni kolektivno. Skratka, kriva je ekipa in ne posameznik pa čeprav se le-ta pravilo skesano opravičuje za svoje napake. Mimogrede, leta 2010 je Severnokorejska reprezentanca brez točk zaključila tekmovanje po skupinskem delu. Doma jih je namesto množic baje pričakal rudnik.

V središče zgodbe je postavljena kot cerkvena miš revna ruralka, ki živi pod okrilje represivnega fevdalca. Ker to njeno trpljenje samo po sebi seveda še ni dovolj, je potrebno poudariti, da njeno družino sestavljajo še umirajoča mati, slepa sestra in brat v ujetništvu, medtem, ko je njen oče že pokojen. A pozor, tu se dekletove težave šele pričnejo. Jp, dejansko sem našel film, ki se z lahkoto kosa s slovenskimi filmskimi tragedijami in jih v tugi celo prekaša. Glavna protagonistka namreč prejoka približno polovico filma. A vse to zgolj zato, da bi bila osvoboditev izpod tiranskega veljaka toliko bolj svečana. Osvobodi pa jo kdo drug kot korejska revolucionarna armada. It doesn't get any more North Korean than this.

Ime Hong Kil-dong je izven Korejskega polotoka praktično neznano, medtem ko ga v obeh Korejah pozna praktično vsak. Gre za fikcijskega junaka, ki je bil v 16. stoletju plod korejskega pisatelja Heoja Gyuna, tekom stoletij pa se je prelevil v ponarodelo legendo (pojavlja se tako v risankah, operah, video igrah, mjuziklih kot tudi filmih). V osnovi je Hong Kil-dong karakterno precej podoben angleškemu Robinu Hooda, saj gre prav tako za odpadnika, ki krade bogatim in daje revnim. Za razliko od plemiškega naziva Robina Hodda pa Hong Kil-dong pripada nižjemu družbenemu sloju, kljub temu da je bil njegov oče lokalni veljak. Mama je bila namreč konkubina.

Od sicer precej skromnega števila severnokorejskih filmov, ki sem jih imel priložnost videti, je pričujoči moj najljubši, s tem rangiranjem pa se strinja tudi ekipica severnokorejskih filmskih strokovnjakov. Glede na to, da je film v primerjavi z ostalimi, ki prihajajo severno od 38. vzporednika, ni pretirano naphan s propagandnimi floskulami, me ta njihova odločitev precej bega. No meni je to precej odgovarjalo, še bolj pa me je film pritegnil zaradi svoje žanrske oznake. Gre namreč za čistokrvni kung fu film v stilu hongkonških klasik. Spopadi, ki so na trenutke precej krvavi, so skoreografirani dokaj solidno, filmski ustvarjalci pa so pri nekaterih prizorih uporabili celo žice. Jp, tudi Severnokorejci med pretepi letijo po zraku.

Seveda je bila moja želja pogledati tudi kakšen novejši filmski izdelek iz Severne Koreje in želja se mi je deloma uresničila z Our Fragrance (2003), saj novejšega filma iz te komunistične države nisem uspel najti. Je pa res, da sem z ogledom ubil dve muhi na en mah, saj sem si močno želel pogledati tudi kakšno komedijo iz dežela frizur na kahlo. Na IMDb-ju pod žanrsko oznako pričujočega filma namreč piše komedija. Tudi če ne bi, kajti opisani film je za moje pojme svetlobna leta od komedija, kljub temu, da dopuščam možnost, da je percepcija smešnega v deželi velikega vodje povsem drugačna. Our Fragrance (2003) je namreč preklemano dolgočasen in prav nič smešen tudi, če ga postavimo v žanrske okvirje drame.

Je pa zanimivo videti kako izgledajo moderne družine in njihova bivališča v Severni Koreji več kot očitno so ostali nekje v 70. letih prejšnjega stoletja). Praktično celoten film se namreč odvije znotraj družinskih zidov in bi bil posledično bolj kot za filmsko platno primeren za odrske deske. V središče zgodbe sta postavljena že rahlo ostarela neporočena moški in ženska, katerima na pomoč priskočita njuni družini. Namesto njiju se namreč dogovorita za poroko, a to ženski kandidatki za omožitev ne ustreza najbolje. Njen bodoči partner se namreč ukvarja z izpopolnjevanjem priprave kimchija (tradicionalna korejska jed), kar ona vidi kot nečastno delo. Hihi, haha, hoho …

Kaj kmalu sem ugotovil, da sem v bistvu že videl kakšen »moderen« severnokorejski film, a se tega nisem zavedal. Kako bi lahko tudi se, saj večina njih izgleda, kot da so se ujeli v časovno zanko. Tudi tokratni pri tem ni nobena izjema in to kljub dejstvu, da se dotika resničnih dogodkov, ki so se dogodila konec 90. let prejšnjega stoletja. Zgodba namreč govori o severnokorejski tekačici maratona Jong Song-ok, na katero je DLRK pred olimpijskimi igrami v Atlanti polagala velike upe. A tekačica je pod težo pritiska pokleknila in končala »zgolj« na 20. mestu. Vse to seveda zgolj za to, da bi lahko v domovini še bolj trdo trenirala in se v tujino vrnila kot zmagovalka.

In se seveda tudi je. Tril leta po »polomu« v Atlanti je namreč na svetovnem prvenstvu v Seviliji osvojila zlato medaljo in tako postala prva in zaenkrat tudi edina atletinja (tudi med moškimi), ki je osvojila medaljo na svetovnem prvenstvu. In kako je dosegla ta na videz nedosegljivi cilj? Seveda s trdim, malodane nadčloveškim garanjem in odrekanjem. A vse to ji zagotovo ne bi uspelo brez božje intervencije v podobi dragega vodje Kima Jong-ila. V filmu je ta božji dotik na žalost nakazan zgolj bežno (a glede na videno je bila celotna sekvenca štorasto izrezana). Kljub temu pa je severno korejska propaganda vidna na vsakem koraku (še posebej v zaključku filma) in ni čudno, da je Marathon Runner (2000) najljubši filma Kima Jong-ila.  

Po vsej verjetnosti najbolj konvencionalen oz. »normalen« (karkoli že to pomeni) film iz Severne Koreje, ki prav tako ni pretirano naphan s propagandnim posiljevanjem o odličnosti Severne Koreje. No vse do samega konca, ki s svojim antikapitalističnim oz. antiameriškim sporočilom prekaša vse zgoraj opisane filme. Glede na to, da močno dvomim, da si bo kdo omenjeni film ogledal (tega niti ne bi priporočil) si bom drznil privoščiti kvarnik. V finalu filma po morju tavajočo severnokorejsko mladež zajame ameriška posadka, ki je predstavljena izredno negativno (tako s pomočjo igre kot tudi s pomočjo maske), medtem ko so Severnokorejci prikazani kot afriški sužnji.

Ja, obča zgodovina v nasprotju z masovno manipulacijo nikoli ni bila močnejša stran Severne Koreje in njenih voditeljev. Sicer pa se zgodba filma skladno s filmskim naslovom vrti okoli 15. otrok precej različne starosti, ki so vsakodnevno maltretirani s strani lokalnega veljaka (zveni znano kajne). Posledično se odločijo, da si bodo poiskali nov prostor pod Soncem. Na pot polno pustolovščin se odpravijo z ladjo in kaj kmalu pristanejo na samotnem otoku, kjer začnejo na novo graditi družbena pravila. Film tako močno spominja na Lord of the Flies (1963) ali pa morda Swiss Family Robinson (1960), s severnokorejskim pridihom oz. propagando kakopak.