7 ameriških predsednikov
Pa ga imamo in zgolj ugibamo lahko kaj bo prinesel čas oz. s kakšnimi črkami se bo gospod Borut Pahor zapisal v slovensko zgodovino. Ker smo Slovenci še daleč od tega, da bi pometli pred svojim pragom, sem se odločil, da raje kot domače predsednike (kljub temu, da bo g. Pahor šele 4. predsednik Slovenije, bi lahko o njih spisali cele romane) kritično pretresem tiste onkraj luže. S pomočjo filma seveda.
3. ameriški predsednik velja za enega izmed najbolj spoštovanih in se na razno raznih TOP lestvicah predsednikov ZDA, često pojavlja pri samem vrhu. Nič čudnega, če vemo, da gre za očeta ameriške Deklaracije o neodvisnosti, s pomočjo katere se je 13 britanskih kolonij tudi uradno odreklo svoji matični domovini onkraj Velike luže. Poleg tega pa je bil Thomas Jefferson tudi pravi predstavnik razsvetljenstva, poleg politične kariere se je namreč ukvarjal še z mnogo drugimi, predvsem znanstvenimi dejavnostmi, od Francozov je leta 1803 odkupil ogromno ozemlje Louisiano in začel širjenje civilizacije proti Divjemu zahodu, prav tako pa je bil tudi ustanovitelj ameriške Demokratske stranke.
G. Jefferson pa je bil
znan še po eni, obče ne tako znani lastnosti. Predsednik naj bi med drugim imel
otroke tudi s črnsko sužnjo svoje hčerke (sicer kljub DNK dokazom ne gre za
splošno sprejeto resnico) in Jefferson In Paris (1995) se ukvarja ravno s to zamolčano afero. Pred izvolitvijo je
bil Thomas Jefferson ameriški ambasador na predrevolucionarnem francoskem
dvoru. Tam se je predajal čarom evropskega razsvetljenstva in se kot sveži
vdovec zapletal v romance. Zanimivo obdobje, ki pa ga film ne zna izkoristiti.
Sicer gre pohvaliti predvsem scenografijo in kostumografijo, ki odlično ujameta
duh časa, a kaj, ko so igralci izredno bledi (pun intended), med njimi pa ni
moč čutiti prav nobene kemije.
John Ford se je
odločil, da se temu velikemu možu ameriške zgodovine (tako velikemu, da je
Henry Fonda zaradi strahu pred igranjem tako mogočnega karakterja, najprej
vlogo celo zavrnil) pokloni s filmom, ki bo prikazoval njegovo življenje pred
prvo izvolitvijo. Kot ambiciozni samouk se je Abe najprej lotil odvetniškega
posla in g. Ford ga v tej zanimivi štoriji, ki jo nosi izvrstna igra Henryja
Fonde, postavi pred njegov prvi primer (seveda gre za fikcijo). G. Fonda v njem
odlično izkoristi vajo za njegovo največjo mojstrovino, ki se dogaja znotraj
sodnih dvoran, 12 Angry Men (1950).
Zveni dolgočasno? Potem pa si raje oglejte novodobni bruhici Abraham Lincoln: Vampire Hunter (2012)
ali pa Abraham Lincoln Vs. Zombies
(2012).
Za 32. predsednika Združenih držav Amerike bi lahko uporabili tudi naziv dosmrtni predsednik. Gre namreč za absolutnega rekorderja po številu mandatov, saj je edini predsednik ZDA, ki je bil izvoljen več kot dvakrat. In to ne trikrat, ampak kar štirikrat. Na začetku njegovega četrtega mandata ga je sicer izdalo njegovo šibko zdravje in zgolj špekuliramo lahko, če bi se ustavil pri številki 4. Na oblast sta ga pripeljali predvsem 2 stvari. Njegov neizmerni optimizem, ki mu je pomagal prebroditi krizo ob soočenju s paralizo (njegove noge so nehale služiti svojemu namenu že dobrih 10 let pred njegovo izvolitvijo ter politika New Deal (nekaj kar bi trenutno krvavo potrebovali v Sloveniji).
Žal pa tokratni film
življenja tega izjemnega politika ni uspel osvetliti v najbolj gledljivi luči.
Razlog za to gre predvsem iskati v dejstvu, da se sam film pretirano ne
razlikuje od igre iz odrskih desk, po kateri je bil narejen. Vse skupaj izgleda
za moj okus preveč gledališko in tako se dotični celuloidni izdelek zaradi
nenehnega, več kot 2 uri trajajočega blebetanja, na trenutke izjemno vleče.
Polena na ogenj dolgočasnosti pa doda tudi dejstvo, da se film ukvarja z
življenjem g. Rooswelta, ko le-ta še ni postal predsednik. Tako je celotna
zgodba skoncentrirana okoli družinske borbe s predsednikovo paralizo. Vsekakor
premalo materiala za tako dolg film.
Harry S. Truman je bil 33. ameriški predsednik, ki je dokaj
nepričakovano stopil v enormne čevlje svojega predhodnika Franka D. Rooswelta.
Le-ta je namreč umrl proti koncu II. svetovne vojne, kmalu zatem, ko je
nastopil že svoj 4. mandat (1947 so Američani sicer sprejeli 22. amandma, ki je predsednikovanje omejil na 2 mandata). Dotedanji podpredsednik se je tako znašel na
vrhovnem položaju ravno v najbolj razburkanem obdobju ZDA. Treba je bilo
končati vojno na Pacifiku (g. Truman je dal ukaz za uporabo atomskih bomb),
potrebno se je bilo upreti rdeči pošasti, ki je kolovratila po vzhodni Evropi
in Aziji, pomoč je potrebovala Južna Koreja… Skratka ogromno zanimivega
materiala za zgolj en film.
In tokratni HBO-jev film ga obdela temeljito, poleg tega pa
doda tudi Trumanovo obdobje pred predsednikovanjem. Predsednika dokaj solidno s
svojo minimalistično in uglajeno igro upodobi Gery Sinise, dokaj močni pa so
tudi stranski liki, predvsem na ženski strani (žena gospoda predsednika ter
njegova tašča). Celoten film, ki je bil sicer posnet po knjigi, ki je prejela
Pulitzerjevo nagrado, se gleda kot dokaj relevantna biografija. K tej
relevantnosti pa poleg že omenjene igre, najbolj pripomore uporaba resničnih
zgodovinskih posnetkov, ki jih je režiser Frank Pierson, spretno vkomponiral v
svoj film. HBO s svojim TV filmom tudi tokrat ne razočara.
35. predsednik ZDA je po vsej verjetnosti tudi najbolj znan izmed vseh stricev, ki so sedeli v ovalni pisarni. V zgodovino se je namreč zapisal kot najmlajši izvoljeni ameriški predsednik (na čelo države je bil postavljen z zgolj 43. leti; prvi izmed predsednikov ZDA, ki je bil rojen v 20. Stoletju; v tekmi za predsednika je premagal slovitega Richarda Nixona), bil je prvi in do sedaj edini predsednik rimskokatoliške vere, edini izmed predsednikov, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado, zadnji, ki je bil izvoljen neposredno iz senata in zadnji, ki je umrl tekom svojega mandata (in tudi zadnji, ki je bil umorjen). Izmed vseh teh »dosežkov« je na žalost najbolj znan ravno po slednjem.
Seveda predvsem zaradi
teorije zarote, ki še danes buri duhove. Ljudje smo namreč po večini paranoiki,
ki le stežka zaupamo nekaterim splošno sprejetim dejstvom, dokazom, resnicam.
In ravno duh te kolektivne paranoje je v svojem epskem, več kot 3 ure
trajajočem filmu prikazal Oliver Stone. Celoten film se namreč vrti okoli
državnega tožilca Jima Garrisona (Kevin Costner), ki se nikakor ne more
sprijazniti s pojasnilom dogodkov atentata, ki mu jih ponuja uradna preiskava.
Gonja za resnico tako postane njegova obsesija. Tudi s pomočjo njegove
zagnanosti, predvsem pa z uporabo različnih snemalnih formatov (8 mm, 16 mm, 35
mm), uspe režiser v nas zasaditi kanček dvoma.
Morda lahko 37. ameriškega predsednika Richarda Nixona označimo kot najbolj kontroverznega predsednika ZDA. Nenazadnje se je v zgodovino zapisal kot edini šef Bele hiše, ki je s svojega položaja odstopil. Najbrž ni potrebno posebej razlagati, da ga je pokopala prisluškovalna afera Watergate. Tokratni film je postavljen v obdobje, ko je Richard Nixon leta 1974 že podal svojo odstopno izjavo, bolj natančno v obdobje okoli leta 1977, ko se je ukvarjal s pisanjem svojih spominov. Vendar vse do takrat se ni niti enkrat samkrat opravičil za svoja podla dejanja in med novinarsko srenjo je potekala prava gonja za svetim gralom, ki bi bil napolnjen s solzami njegovega kesanja.
Na ta lov se je podal tudi na prvi pogled precej podpovprečen TV voditelj/novinar (podpovprečen v smislu, da bi lahko bil kos retoriku kot je bil g. Nixon) David Frost. Da bi se lahko približal karizmatičnemu bivšemu predsedniku, je za intervju odštel 600.000 ameriških zelencev. Po predujmu se rivala usedeta na stol, prižgejo se kamere in šov se lahko začne. Šov, ki ga v filmu s svojo izredno igro nosita predvsem Michael Sheen in Frank Langella kot glavna akterja. Seveda so filmu kljub resničnosti intervjuja dodani tudi hollywoodski prijemi, ki dodajo na dramatičnosti zgodbe, a kljub temu gre za fantastičen izdelek o enem izmed najbolj osovraženih predsednikov ZDA.
43. ameriški predsednik se bo tekom zgodovine le stežka znebil oznak kot sta nesposobnež in bebec. Tekom svojih dveh mandatov je s svojimi nebistroumnimi izjavami med drugim poskrbel tudi za uveljavitev termina bušizem. Zagotovo pa bo najbolj znan ostal po tem, da so v času njegove vladavine, leta 2001, Talibani zrušili WTC (še ena od potencialnih teorij zarot). Teksaški Walker pa je na to odgovoril s svojimi invazijami v Afganistan in Irak. Mnogi so ga imeli zgolj za lutko stricev iz ozadja med katerimi naj bi bil v ospredju tudi njegov oče, 41. predsednik ZDA. Me je pa ogled filma spomnil na trenutne razmere v Sloveniji in večkrat sem si v vlogi očeta in sina predstavljal Zorana in Jurčka.
Režiser Oliver Stone,
ki je pred Georgeom W. Bushom obdelal že Johna F. Kennedyja ter Richarda
Nixona, je gospoda Busha mlajšega predstavil v povsem nepričakovani luči.
Predstavil ga je kot negotovega mladeniča, ki se na vse pretege upira hladnosti
in strogosti svojih staršev. Uteho in samopotrditev išče tako v alkoholu kot
tudi v politiki, začuda obakrat proti želji svojih staršev. Toda kljub
neodobravanju očeta, ga le-ta izvleče prav iz vsake zagate. Bushu ne glede na
vse prepreke uspe postati predsednik ZDA (po enem izmed najbolj kontroverznih
štetij glasovnic). Še več, njegovo delo volivci nagradijo tudi na
naslednjih volitvah, toda po Bushu mlajšemu, so bili Američani pripravljeni sprejeti tudi
črnega predsednika.
11 komentarjev:
Jah, tile predsedniki so pa res ponavadi material za film. Čeprav ne ravno najboljši. :P Dejansko komaj čakam, da si ogledam kaj so letos naredili iz Lincolna.
Drugače sta mi ob branju še 2 filma padla na pamet - Amistad ter Truman s Sinisem v glavni vlogi.
Check again ;)
1803 pri Jeffersonu najbrž, ne 1903...
Vsekakor.
Evo ti virtualni honorar za lektoriranje :D
Hvala.
Se posujem s pepelom! :D
Morgan Freeman, haha - kje že? - seveda, Deep Impact! Preroška napoved Obame. :D
Nop, že zdavnaj pred njim James Earl Jones v filmu The Man.
Kaj pa Teddy Roosevelt v The Wind and the Lion?
John Hay: Theodore! You are dangerous. You might even shoot somebody - accidentally I mean.
Theodore Roosevelt: John, I'd never shoot anyone accidentally. I need their votes.
Pa +1 za Adamsa v Amistad
najbolj carsko pri lincoln vs. zombies pa je, da igralec, ki igra lincolna, dejansko zgleda totalno legit
mater, šele zdaj vidim komentar o teddyju in itak takoj asociacija na arsenic and old lace (ok, tam je samo norec mislil, da je roosevelt :D )
Freemana iz Deep impact dajem čisto tako. Ne iščem prvega črnega predsednika, hvala iztok vseeno.
"Meni najslabši: kurčeva so-what Barbika kot samovšečni leporečni slovenski prezident."
:D :D
Objavite komentar