7 WTF?! režiserskih prvencev
Tudi pot tistih najbolj znanih režiserjev je bila trnjeva in se je po preizkusih s kratkometražnimi filmi ponavadi začela s kakšnim bizarnim celovečernim prvencem. Nekateri so svoj manko izkušenj še večkrat pa manko financ kompenzirali s svojo iznajdljivostjo, krvjo ali joškami.
Preden je novozelandski režiser Peter Jackson oz. pardon Sir Peter Jackson (leta 2010 je bil namreč povzdignjen v novozelandskega viteza) zaslovel s svojo The Lord Of The Rings trilogijo, je snemal precej drugačne filme. To da so bili v primerjavi z njegovimi zadnjimi filmskimi izdelki praktično brez budgeta ni toliko nenavadno kot dejstvo, da so praktično vsi spadali v podžanr splatstick (prepletanje splatterja oz. gore-a oz. krvavice s komedijo). Njegov prvi celovečerec Bad Taste (1987) je bil praktično v celoti produkt neizmerne zagnanosti in požrtvovalnosti g. Jacksona in njegovih prijateljev, ki so praktično celoten film spacali zgolj s pomočjo lastnih financ, za dokončanje pa so potrebovali kar 4 leta.
Seveda
so zaradi pomanjkanja sredstev poprijeli tudi za vsa dela tako pred kot tudi za
kamero. Na srečo je bil ta danes kultni film še pred dokončanjem povšeči
novozelandskemu filmskemu inštitutu, ki je za dokončanje filma primaknil nekaj
cekinov. Še bolj pomembno pa je to, da je g. Jacskon z denarjem in slovesom
priborjenim s svojim prvencem lahko nadaljeval svoje življenjske sanje. Kmalu
zatem je namreč posnel splatstick klasiki na mnogo višjem nivoju: Meet The Feebles (1989) ter Braindead (1992), dokler se ni
preizkusil v malček bolj resni zadevi Heavenly Creatures (1994). Potem pa je sledilo nekaj let zatišja pred nevihto, ki je
v vsej svoji veličini udarila z The Lord Of The Rings: The Fellowship Of The Ring (2001).
Včasih je dovolj zgolj en film, da vsi njegovi glavni akterji postanejo kultne legende in v večini primerov kot tudi tokrat gre za celovečerne filmske prvence. The Evil Dead (1981) je status kultnega nadel ne samo njegovemu režiserju Samu Raimi, (le-ta je kasneje v svoji karieri režiral Spider-Man trilogijo: Spider-Man (2002), Spider-Man 2 (2004) ter Spider-Man 3 (2007)), ampak tudi liku iz filma Ashu ter igralcu, ki mu je posodil del svoje persone Bruceu Campbellu. Toda ne glede na kino obiskovalce in posledično enormni blagajniški izkupiček Spider-Man trilogije, je Sam Raimi med filmskimi zanesenjaki še vedno najbolj cenjen zaradi svoje prve, Evil Dead trilogije.
Zgodba je sicer povsem generična (5 študentov se za konec tedna z željo po brezskrbnem žuranju odpravi v odročno kočo, kjer jih enega za drugim začnejo ugonabljati temačne sile), a kinematografski prijemi, ki se jih poslužuje g. Raimi so naravnost fantastični in popeljejo The Evil Dead (1981) precej nad nivo ostalih gore prvencev. Pri tem ima glavno besedo piker humor, ki ga režiser uporabi, ko je govora o eliminiranju študentov (najbolj kultna je zagotovo scena kjer drevo posili mladenko), prav tako pa ni zanemarljiv niti način snemanja (shakicam), ki pridoda na klavstrofobičnem vzdušju filma. Nadaljevanje oz. rimejk Evil Dead II (1987) samo še dvigne lestvico kvalitete.
Good Times (1967) V 60-ih letih prejšnjega stoletja so bili v modi filmi, ki so si za svoje glavne igralce sposojali znane pop zvezdnike. Ti so nato v filmu »igrali« sami sebe in vsake toliko časa zapeli kakšno vižo. Znotraj tega domišljenega marketinškega in propagandnega filmskega prijema je bil najbolj znan ter uspešen film, v katerem so nastopali The Beatles, A Hard Day's Night (1964). V tokratnem poizkus unovčenja glasbene prepoznavnosti pa sta natopila zakonca Bono, a ker Sonny & Cher čupavcem iz Liverpoola ne sežeta niti do kolen, je bil poizkus bolj jalov. Morda tudi zato, ker se je za to priložnost na režiserski stolček celovečerca prvič usedel William Friedkin.
Vendar pa glavnina
krivde za tako mizeren filmski izdelek leži na Sonnyju & Cher. Na filmskem
platnu med njima ni namreč začutiti nobene kemije, njune igralske sposobnosti pa so
nekje v rangu Seagalovih. Tako je moč najbolj pozitivne točke filma najti v
parodiranju hollywoodskih žanrov ala vestern in film-noir. Po drugi strani pa je g. Friedkin že 4 leta
kasneje prejel Oskarja za najboljšo režijo in sicer za film The French Connection (1971), 2 leti kasneje pa se mu je Kipec za The Exorcist (1973) v isti kategoriji
izmuznil, pred kratkim pa je ponovno udaril s fantastičnim, bizarnim in z
izbiro glavne vloge tudi povsem nepričakovanim Killer Joe (2011).
Ker se že ravno sučemo okoli legendarne britanske skupine The Beatles pa omenimo še en celovečerni debi, ki je povezan z njimi. Pri njih je svojo inspiracijo namreč našel tudi Robert Zemeckis. Režiser, ki je odgovoren za: legendarno Back To The Future trilogijo, s šestimi Oskarji (tudi za najboljši film ter najboljšo režijo leta) nagrajenega Forresta Gumpa (1994), prvi v celoti digitalen celovečerec The Polar Express (2004)… malo morje uspešnic pa je tudi produciral ali pa bil njihov koproducent in to zelo uspešen. Kako tudi ne, saj se je imel možnost učiti od najboljšega. Od moža, ki kinoblagajniške kot tudi svoje žepe polni z ogromno količino zelencev in sliši na ime Steven Spielberg.
Šlo je namreč tudi za
prvi film pod katerega se je kot izvršni producent podpisal g. Spielberg. Toda
kljub tema dvema zvenečima imenoma (res, da je bil. g Zemeckis šele novinec
željan dokazovanja, a je imel ob boku že takrat velikana Hollywooda, ki je tudi
obljubil, da bo priskočil na pomoč, če filmu ne bo kazalo ravno najbolje) in
tematiki, ki se ukvarja z beatlomanijo, gre za bolj klavrn filmski izdelek.
Pokonci ga držijo predvsem sila spevne popevke, ki jih je na našo srečo v filmu
kar precej. Med njimi tudi tista, ki je Zemeckisovemu prvencu posodila svoj
naslov (I Want To Hold Your Hand oz. kot jo prepevajo The Beatles, I Wanna Hold
Your Hand).
James Cameron sicer ne priznava da bi se dotični film štel kot njegov prvi celovečerec in roko na srce g. Cameron res ni bil prva niti zadnja izbira za režiserja, a se njegovo ime pod rubriko režiserja vseeno vedno pojavlja kot prvo napisano. Po ogledu filma mi je povsem jasno zakaj se na vse pretege distancira od naziva režiserja. Film, ki je nadaljevanje dokaj gledljivega Piranha (1978) se sicer začne zelo obetavno s podvodno seks sceno, ki jo prekine napad krvoločnih piranj. V morju da ne bo pomote. Od tu pa gredo stvari samo še navzdol. Do naslednjega napada piranj mine približno polovica filma in ko se le-ta zgodi je njegova amaterskost za naše oči izredno boleča in še zadnji up na cheesy film splava po vodi.
Se pa
g. Cameron, ki je svoj filmski prvenec posnel pod okriljem guruja
nizkoproračunske B produkcije Rogerja Cormana, lahko pohvali, da je naredil
najboljši film o morskih letečih piranjah. Jp, prav ste prebrali, leteče
piranje. No, že s svojim naslednjim filmom The Terminator (1984) je James Cameron našel svoj pravi filmski stil, t. j.
snemanje visokoproračunskih in visokokakovostnih spektaklov med katere med
drugim spadajo tudi: Aliens (1986), The Abyss (1989), Terminator 2: Judgement Day (1991), True Lies (1994), Titanic
(1997) in nenazadnje Avatar (2009).
A v temeljni kamen njegove filmske kariere bo bil za vedno zapisan Piranha Part Two: The Spawning (1981).
Tonight For Sure (1962)
Preden se je sloviti
Francis Ford Coppola s svojim The Godfather (1972) in The Godfather: Part II (1974) z veliki črkami za vedno vpisal na filmski zemljevid je
kazalo, da morebiti postane drugi Russ Meyer. Povsem na začetku svoje kariere
je namreč posnel tokratni film, ki je zgodbo postavil v drugo vrsto, v prvo pa
postavil mična ter razgaljena dekleta z bujnim oprsjem in roko na srce, če ne
bi vedel, da je dotični film režiral F. F. Coppola, bi ga z lahkoto pripisal že
omenjenemu R. Meyerju. Pa tudi že pred Tonight For Sure (1963), je g. Coppola (sicer ne sam, ampak v navezi s
sorežiserjem) ustvaril nekaj povsem podobnega in sicer The Bellboy And The Playgirls (1962).
Jah, če nimaš zgodbe, dobrih igralcev ter finančnih sredstev imej vsaj joške. Meni je prav. Toda to ni bilo po godu g. Coppoli, ki tokratnega filma ne priznava za svojega prvega oz. se mu je preprosto povedano odrekel. Na njegovo mesto je postavil boljši, bolj znani in istega leta posneti Dementia 13 (izdanega pod okriljem AIP Rogerja Cormana). In kaj se sploh dogaja v tokratnem filmu? Dva pajdaša se usedeta v striptiz lokal in si med ogledom vedno bolj vroče predstave pripovedujeta brezsmiselne zgodbice, ki vsebujejo veliko golih deklet. Nič več in nič manj. Random trivia: v filmu nastopa tudi dvojnica, ki je v Psycho (1960) nadomestila golo Jenet Leigh.
Če mislite, da sta Lost Highway (1997) in Mulholland Dr. (2001) (umsko) naporna
filma in ste ljubitelj sanjskega sveta Davida Lyncha, si morate zagotovo
ogledati njegov prvi celovečerec. Režiser, ki se dandanašnji večinoma ukvarja
zgolj še z raznoraznimi internetnimi projekti in videospoti, je namreč svoje
najbolj bizarne ter odpuljene dele svojega uma uspel zapakirati ravno v svoj celovečerni
prvenec. Nič nenavadnega, če vemo, da je vanj zapakiral paleto svojih strahov
(npr. tistega biti oče) ter bridkih in bizarnih osebnih izkušenj (predvsem iz
obdobja, ko je živel v Filadelfiji), na vse skupaj pa sta močno vplivala tudi
dva največja knjižna eksistencialista, Kafka in Gogolj.
Nadrealistični rezultat, ki se znajde pred našimi očmi, je izredno težko opisljiv. Dogajanje (seveda po uvodni sanjski sekvenci v kateri skozi vesolje leti glava glavnega lika obkrožena s spermiji, znotraj planeta pa moški z resnimi dermatološkimi problemi vleče za različne vzvode) je postavljeno v neko pusto industrialno okolje, po kateremu postopa naš glavni junak Henry. Po kratki ter brezmadežni romanci na svet prijoka njegovo močno deformirano dete, ki je nekaj najbolj iritajočega, nagnusnega in nelagodje vzbujajočega, kar so tekom neštetih filmov uspele videti moje oči. Pravi body horror, ki svoj vrhunec nagnusnega doživi v detomoru.
6 komentarjev:
pri meni zagotovo zmaga eraserhead; tudi evil dead je precej nor :)
The Evil Dead je pač The Evil Dead, ampak Eraserhead je pa res samo WTF!?
Uf, kako slaba ocena za Bad Taste. Meni je to ena najboljših žanrskih poslastic vseh časov. Isto velja za Braindead in Meet the Feebles, torej za prve tri filme Petra Jacksona. Kulti moje mladosti, Bad Taste še posebej. Najboljši od vseh.
Mah men je dolgočasen za popizdit. Braindead mi je recimo mnogo boljši.
Sem se poskušal izogibati temu, da bi režiserjevo ime in kultnost filma vplivala na mojo oceno. Sicer pa so kultni filmi večkrat znani po podpovprečni kvaliteti in Bad Taste zagotovo spada med njih.
Dolgočasen, kako za hudiča? Ah, jebat ga, okusi so različni, nimaš kaj. Meni je, kot sem že povedal, enkraten in noro zabaven.
tudi meni je bil bad taste dokaj slab
pri brainded npr. pa 180°drugačen filing :)
Objavite komentar