7 napadalnih hillbilly in redneck skupin
Oznaki hillbilly in redneck imata v ameriški kulturi močan negativni prizvok. Obe se nanašata na revno ameriško kmečko prebivalstvo s to razliko, da hillbillyji označujejo predvsem prebivalce gorskih kmetij na območju Apalačev, redneck pa je oznaka, ki stigmatizira nižinske farmarje na Jugu. Negativne opazke o neizobraženosti, umazanosti, revščini, incestu... so se iz vsakdanjega življenja prenesle tudi na filmsko platno, kjer pa so jih filmski ustvarjalci v svoje eksploatacijske namene še pošteno napihnili.
»Squeal like a pig,« tik pred razdevičenjem njegove danke ukaže lokalni hillbilly eni izmed štirih mestnih srajc, ki so se odpravile na pustolovščino svojega življenja. Prizor, ki velja za enega izmed najbolj kontroverznih v mainstream filmografiji. Tega famoznega stavka, ki še doda na šokantnosti dogajanja v istoimenski knjigi po kateri je posnet film, ni bilo. Nastal naj bi s pomočjo improvizacije in to že v prvem in edinem posnetku (Ned Beatty, se pravi igralec čigar lik ga v prizoru faše v rito, naj scene ne bi želel ponavljati). Kot kaže se ljudje brez težav prelevimo v psihiče oz. povedano drugače, v kontroliranih okoliščinah ljudje z lahkoto odvržemo svoje maske.
Kot že
povedano štirje znanci se odpravijo na soočenje z divjino. S kanuji se želijo
še zadnjič spustiti po reki, preden bo le-ta zaradi graditve jezu spremenjena v
jezero. Že takoj na prvi pogled je jasno, da so se trije izmed njih
pustolovščine udeležili na prigovarjanje alfa samca skupine. Njihovo
popotovanje se po začetnem dokaj sproščenem in dobrodušnem srečanju z domačini
izkrivljenih spolnih navad, kmalu spremeni v pravo nočno moro. Veselje, ki ga s
složnim igranjem ene izmed bolj znanih pesmi Dueling Banjos (čeprav v filmu v
bistvu nastopata banjo in kitara) vzpostavita (incestni) hillbilly podmladek in
mestni iskalec avanture, hitro zamenja kruta borba za preživetje.
Film v kinematografih ni požel pretiranega uspeha, povsem drugačna pa je bila zgodba, ko so ga vtisnili v plošček. Kot že ničkolikokrat se je zgodilo, da je prodaja DVD-jev rešila praktično potopljen film. Po zaslugi oboževalcev je Wrong Turn (2003) v kratkem času (zaenkrat) dobil še 4 nadaljevanja, ki po kvaliteti precej nihajo. Toda filmski ustvarjalci tokrat niso ponovili začetne napake. Vsa 4 nadaljevanja, se pravi Wrong Turn 2: Dead End (2007), Wrong Turn 3: Left For Dead (2009), Wrong Turn 4: Bloody Beginnings (2011) ter Wrong Turn 5: Bloodlines (2012), so luč sveta ugledala zgolj na DVD-jih oz. Blu-rayih. Kot kaže smo priča rojstvu še ene nezaustavljive horror/slasher franšize.
V njej
imajo glavno zgodbo deformirani hillbillyji iz goratega dela Zahodne Virginije,
ki si tu pa tam radi privoščijo kak košček človeškega mesa. Kot kaže jim najbolj
odgovarja mlado meso prsatih deklet in postavnih mladeničev. Sicer sam nisem
ravno poznavalec gurmanskih dobrot pripravljenih iz omenjene vrste mesa (za kaj
takega bi bilo potrebno vprašati japonsko kanibalsko zvezdo Isseija Sagawo),
toda predstavljam si, da žilasto meso mladih mišičnjakov napumpanih z raznimi
pripomočki, ne slovi ravno po svojem okusu in mehkobi. A kot kaže so ravno ti
postavni mladostniki edini, ki tavajo po obširnih gozdovih Zahodne Virginije.
Nič ne de, par krvavih jošk vedno sede.
Kultni filmi se imajo ponavadi za zahvaliti ustni reklami, ki jih je povzdignila iz območja nerazpoznavnosti. Pri tem ustnem izročilu pa poleg izgube nemalokrat pride tudi do potenciranja izvirnega sporočila (spomnite se na otroško igrico »telefončki«). Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s tokratnim kultom, saj je le-ta mnogo manj krvav in brutalen kot pa nam to sporoča obče sprejeta fama (po vsej verjetnosti je do nje med drugim prišlo tudi zaradi samega naslova filma, zgodovinske prelomnosti v horror žanru in pa seveda razno raznih napihovalskih medijev, ki se ukvarjajo s filmom). Aja, da ne bo pomote, film dejansko je creepy, ampak ne zaradi masakra.
Če
želite masaker si boste morali ogledati eno izmed nadaljevanj, se pravi The Texas Chainsaw Massacre 2 (1986), Leatherface: Texas Chainsaw Massacre III
(1990), The Return Of The Texas Chainsaw Massacre (1994), na izbiro pa imate tudi novodobni rimejk The Texas Chainsaw Massacre (2003) ter
novodobni preddel The Texas Chainsaw Massacre: The Beginning (2006). Dobili boste pravo krvavico, vendar pa vsem
zgoraj omenjenim manjka atmosfera, ki jo je Tobe Hooper v izvirniku dosegel s
pomočjo zrnaste fotografije in občutkom za stilsko dovršeno notranjost hiše v
kateri kraljuje usekana redneck familija z Leatherfaceom in »dedkom« na čelu.
Just Before Dawn (1981)
Prvotno se je na tem mestu nahajal še en kultni horror izdelek in sicer The Hills Have Eyes (1977) Wesa Cravena. Toda po tehtnem razmisleku sem prišel do spoznanja, da deformiranih spakatur, ki maltretirajo nič hudega slutečo družinico, nikakor ne morem vključiti ne med hillbillyje ne med rednecke, saj je dogajanje postavljeno preveč na zahod Združenih držav Amerike. Tako je film kljub vsem karakteristikam obravnavanega podžanra izgubil svoj položaj na pričujoči lestvici, njegov položaj pa je zasedel film The Cottage (2008). A tudi ta le za kratek čas, saj v njem prikazani farmarji zaganjajo teror po angleškem podeželju in tako je svojih 5 minut slave dočakal naslovni film.
Gre za
malo manj znani teens-in-the-woods ali don't-go-in-the-woods film režiserja Jeffa
Liebermana, najbolj znanega po filmu Squirm
(1976). A tudi ta film si je tekom let pridobil kultni status, tako da je bil
navsezadnje izdan celo na posebni dvojni DVD izdaji. Njegovi častilci
zagovarjajo predvsem izvenžanrske prijeme, ki temeljijo predvsem na
avtentičnosti videnega. Film namreč ne pretirava z uporabo krvi, se ne
poslužuje uporabe nediegetske glasbe, pogovori so življenjski (dolgočasni),
kamera pa se v njih vključuje dokaj spontano. Vse lepo in prav, a po mojem
skromnem mnenju so vse te prvine uporabljene zgolj zaradi manjka financ in ne
prefriganosti režiserja. Film namreč deluje nadvse amatersko.
Two Thousand Maniacs! (1964)
Gre za 2. del tako imenovane »krvave trilogije« očeta splatterja Herschella Gordona Lewisa, ki jo je gospod Lewis začel z Blood Feast (1963) ter zaključil z Color Me Blood Red (1965). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da gre v vseh treh primerih za nizkoproračunske izdelke, katerim se ta manko budgeta pošteno pozna. Ne toliko na krvavih specialnih efektih, ki so kljub amaterstvu narejeni dokaj posrečeno, ampak predvsem na tistih bolj tehničnih aspektih filma, kot je npr. montaža. Ta pripomore k temu, da so vse pomanjkljivosti filma (še posebej tiste povezane z zvokom, saj le-ta ni bil nasnet v studiu, ampak direktno na snemalnih lokacijah) še dodatno potencirane.
Tokrat
je morilsko razpoloženo kar celo mesto, katerega prebivalci medse zvabijo nič
hudega slutečo skupinico šestih turistov. Okronajo jih za častne goste in
jih pod to preprosto pretvezo enega za drugim pokončajo na nadvse domiselne
načine (eni izmed deklet odsekajo roko, na drugo pri družabni igri zabrišejo
skalo, enega izmed moških pohabijo s pomočjo konjev, spet drugega spustijo po
hribu v sodu polnem žebljev). In to je to kar se tiče same zgodbe. Je pa film
po dobrih 40-ih letih dobil tudi svoj rimejk in sicer 2001 Maniacs (2005). Gre za podobno sranje s to razliko, da je
rimejk tehnično bolj dovršen, a mu po drugi strani manjka žmohta in entuziazma,
ki ga je izvirniku prispeval H. G. Lewis.
Režiserski prvenec Roba Zombieja, metalca, ki svojih sanj ni mogel izživeti zgolj s pomočjo snemanja glasbenih videospotov. Odločil se je, da se poskusi tudi kot filmski ustvarjalec in ni čudno, da se je kot fanatični oboževalec grozljivk pustil razdevičiti ravno omenjenemu žanru. Z njim se je hkrati tudi poklonil že omenjenemu kultu The Texas Chain Saw Massacre (1974), saj je njegov film prepoln referenc na omenjeni (pred)slasher, začenši s psihopatsko redneck družino. S tem eksploatacijskim prvencem je Rob Zombie opravil zelo solidno delo, ki pa ga je še nadgradil z njegovim nadaljevanjem The Devil's Rejects (2005), razočaral pa ni niti z istoimenskim rimejkom kulta Halloween (2007) in njegovim nadaljevanjem Halloween II (2009).
Štorija
o nesrečnikih, ki krenejo s svoje poti, kjer jih pričaka horda krvoželjnih
redneckov je znana in prežvečena, vendar pa je po drugi strani Zombiejeva
vizija te filmske banalnosti sveža in krvavo zabavna. Vključuje namreč kar
nekaj brutalnih domislic prepredenih s črnim humorjem, čisti odfuk pa
predstavlja zadnjih 15 minut filma, ki nas popeljejo na nepozabni horror trip.
Prav tako pa je g. Zombie z nekaj kadri že nakazal, da na filmskem prizorišču
ne bo zgolj muha enodnevnica (v mislih imam sekvenco, ko morilsko družino
obiščeta nič hudega sluteča policista). Ni mi torej povsem jasno kako je
prvenec horror Tarantina dobil toliko negativnih kritik, meni je dogajal.
Rednecki in njihov teren se lahko uporabijo tudi kot simbolika. Kot npr. v
tokratnem filmu Walterja Hilla, ki je zamočvirjeno in neprijazno pokrajino s
pomočjo Nacionalne garde in lokalnih psihičev, spremenil v pravcati Vietnam.
Ja, Southern Comfort (1981) je film,
ki na ameriških tleh prikazuje, kako se je odvijala vietnamska vojna.
Nacionalna garda se namreč znajde na terenu, ki mu s svojo usposobljenostjo ni
kos, na drugi strani pa ji stoji skupinica gverilcev, ki ta negostoljubni
močvirski svet obrne v svojo korist. Dokaj očitna aluzija. Morda tudi zaradi te
višje ideje oz. simbolike, ki nam jo poskuša prodati režiser, le-ta ni posvetil
pretirane pozornosti samemu razvoju vpletenih. V vojni so ljudje zreducirani na
številke.
Film
tako pokonci drži predvsem izredno lepa fotografija louisianskih močvar, ki
deloma prekrije zgoraj omenjeno pomanjkljivost o nedodelanih karakterjih (ekstremno
enodimenzionalni so Kajuni, se pravi potomci francoskih imigrantov izgnanih iz
obalnih in otoških delov Akadije (google it)), ki v dotičnem filmu prevzamejo
vlogo redneckov). Menim, da bi moral režiser namesto prepogostega prikazovanja
marširanja garde, ki sčasoma postane dokaj dolgočasno, več pozornosti posvetiti
karakterjem svojih likov. Nenazadnje pred njim ni stala izredno zahtevna
naloga, saj je tavajoča louisianska Nacionalna garda sestavljena zgolj iz devetih
(pa še to le povsem na začetku pohoda), skupinico redneckov pa zastopajo zgolj
štirje osebki.
8 komentarjev:
devil's rejects > house of something something
Se popolnoma strinjam.
:D
Sicer pa sta The Hills Have Eyes ter Straw Dogs zaradi strogih lokacijskih kriterijev, ki sem jih tokrat vpeljal. Prvi se dogaja preveč an zahodu ZDA drugi pa na Otoku.
Aham :), posrečen izbor in odlična tematika. Nekateri filmi se redneckov in hillbillyjev poslužijo na zares zanimiv način in izviren način :D
Deliverance mi je pa tudi obče eden boljših filmov.
Ja, Deliverance itak ... Firefly familija je ena najbolj kulskih reči na platnu ... Southern Comfort sem gledal najmanj 30X (VHS doba) in že zaradi tega ne prikimavam (le) trem tvojim gledalcem ...
Opažam pa, da so slasher hororčki nekoliko v zatonu. Npr. v letih, ko je Wrong Turn postajal popularen, sta dobro gledanost dosegala tudi The Locals (že ime pove svoje) in Timber Falls - danes bi verjetno popušila.
Zagotovo bi zraven bil tudi I Spit on Your Grave, a si ga najverjetneje že porabil drugje (pri množičnih posilstvenih tematikah:)).
V Vacancy se rezervni Norman Bates sprehaja po robu kmetavzarja.
Tucker and Dale vs Evil sta utelešenje 100% Hillbillyja.
Kaj pa nedavni ameriški rimejk Straw Dogsov (nisem gledal)? Če ja, bi mogoče pasal tudi rimejk Wicker Mana (prav tako ga nisem gledal).
No, zelo podobno skupnost imajo tudi v pol-kultnem Population 436 (če je kdo gledal A Boy and His Dog, potem natančno ve, o kakšni nori skupnosti govorim).
Grem malo izven meja ...
Ali pa Breakdown ... Okej, preveč na zahodu, ampak nasprotna ekipa je prav prijetna.
Tudi Wolf Creek je predaleč stran, a še kako paše zraven - predvsem tisto postajanje na zabačeni bencinski črpalki, ki se ji (in vsem ostalim podobnim filmom, ki so uporabili to sceno) priklanja The Cabin in the Woods.
In kaj niso bili Hrvati jezni, ko so gledali francoski Vertige? Ja, leta 2009 je CRO turizem trpel.
Zame še vedno zmagajo kmečki fantje (in njihova ljubezen do živali) v Calvaire!
Za konec še dve neprijetni evropski "hribovski" izkušnji z domačini: El rey de la montaña in A Lonely Place to Die. Zadnje tri toplo priporočam.
Tako, govoril sem.:)
Ja včasih me prav mori, da sem izbral samo 5-stopenjsko lestvico, saj se nekateri filmi po moji oceni znajdejo ravno nekje na sredini. Tudi tokrat sem kar nekaj časa tuhtal med 3 in 4 za tvoj tako ljubi film. Na koncu vidiš kaj je padlo, a vseeno stojim za svojo oceno.
Sicer pa globok priklon kolega Cosmopapi za vse naštete filme, kar nekaj jih še nisem videl (še posebej me zanima zgodbica, ki je razjezila naše južne brate), medtem ko predstavnike novega francoskega horrorja hranim za poseben zapis.
Saj, s temi spomini, ki segajo cca. 25 let nazaj, s temi neštetimi ogledi istega filma, danes nisem ravno najbolj objektivna oseba za oceno, koliko je Southern Comfort dejansko vreden.
To pa res, nostalgija z lahkoto zviša oceno. Dober dokaz so traparije ala Trashin', ki sem jih gledal v otroštvu in sem jim z lahkoto pripopal štirico. Ampak jebat ga, dojemanje filmov je subjektivna vrlina.
Objavite komentar