7 neromantičnih razdevičenj
Prvi stik s spolnostjo oz. izguba nedolžnosti je močno idealiziran mejnik v človeškem življenju. Često ga spremljajo sanjarjenja o romantičnem zlitju dveh teles in duš, s čimer partnerja potrdita svojo brezmejno ljubezen. Toda realnost je vse prej kot pravljica o princu na belem konju in tega se dodobra zavedajo tudi spodnji filmi.
ps. Na lestvico zagotovo sodi tudi The Exorcist (1973), a bo moral žal počakati do nekega drugega zapisa.
ps. Na lestvico zagotovo sodi tudi The Exorcist (1973), a bo moral žal počakati do nekega drugega zapisa.
Gre za tako bizaren film, da je razdevičenje, ki je hkrati
tudi posilstvo, izvedeno s pomočjo dveh debelušnih deklin in dildota solidnih
proporcev za potrebe sojenja, nekaj najbolj normalnega kar boste zasledili v
dotični hongkonški softcore wuxia tortureporn komediji. Sojenje na kateremu
sodijo mladeniču in mladenki zaradi domnevnega prešuštništva in umora, je
izgovor za izvajanje nazornih ter domiselnih mučilnih kitajskih tehnik
(dobesedni prevod pomeni Ten Tortures of the Manchu Qing Dynasty).
Toda prava vrednost tega kultnega izdelka se skriva v flashbackih, ki nas
popeljejo v bizarni svet hongkonške erotike.
Najbolje
da začnem kar pri spodleteli spletki, ki je sploh privedla do samega sojenja.
Novopečena žena mladega princa je bila s strani služkinje zasačena pri varanju
svojega moža (izredno divja seks scena, ki pa ni nič v primerjavi s tisto, ki
sledi). Služkinje se je zatorej potrebno znebiti, toda kako? Morda z
zastrupitvijo, utopitvijo, zadavitvijo… Ne ne. Nenasitna prešuštnica se s svojim
ljubimcem odloči, da bosta mlado voajerko prodala za ženo možakarju, ki je tako
obdarjen, da z njim nočejo spati niti prostitutke. Prepričana sta namreč, da jo
bo le-ta s svojim ogromnim orodjem, »raztrgal« na poročno noč. In ne tudi to še
ni najbolj bizarna stvar. Vredno ogleda.
Rane (1998)
Umetnost je rojena iz bolečine. Tem večja je bol, večjo moč imajo umetniški izdelki. Ste se morda kdaj vprašali zakaj je poosamosvojitveni slovenski film praviloma tako brezizrazen, apatičen, morbiden… skratka v kurcu, na drugi strani pa imamo naravnost fantastične filmske izdelke iz Hrvaške in Srbije (filmi iz ostalih republik bivše Juge so v manjšini, ampak ne zaradi pomanjkanja trpljenja, temveč ostalih stvari povezanih predvsem s financami in infrastrukturo)? Sam sem mnenja, da ima levji delež pri tem vojna, ki je na območju bivše skupne države, izbruhnila leta 1991. To morijo, ko so bratje obrnili orožje proti bratom in kasnejšo brezciljno situacijo, odlično predstavi tudi tokratni film.
Ja,
nadobudna in nerazgledana mladež, point filma ni v tem, da je k00l biti mladi
kriminalec. Ne skriva se niti v tistem slavnem »Dule Savić!« razdevičenju kot
morebiti to mislijo avtorji pred kratkim objavljenega in ekstremno neokusnega
filmčka. Bistvo filma v tem Dragojevićevem filmu se tako kot v njegovem
fenomenalnem in meni osebno enem izmed TOP filmov Lepa Sela Lepo Gore (1996), skriva v brezsmiselnosti vojne in
posledičnemu padcu človeških vrednot. Pinki (ki je kmalu po premieri filma svoj
konec dočakal tudi v resničnem življenju) in Švaba sta torej le dve izgubljeni
dušici, ujetnika svojega časa, ki prijateljstvo zamenjata za kratkotrajne
iluzije.
Cherry Falls (2000) Film Scream (1996) je na precej zanimiv in kvaliteten način ponovno obudil v 80-ih letih tako razpoznaven podžanr slasherjev. Zaradi svojega uspeha je dobil goro posnemovalcev, ti pa so se ekstremno hitro vrnili (in tam so še danes) v povsem generične vode, ki so bile krvnik že v prvem obdobju podžanra. Tokratno brezidejno skrpucalo pri tem ni nobena izjema, saj je bila največja domislica filmskih ustvarjalcev to, da so obrnili glavno pravilo slasherja; tokrat so na to kill listi morilskega zblojenca device in ne razuzdanke. Višek ustvarjalnosti. Je pa po drugi strani ravno ta wanna be satirična ideja razlog, da se je Cherry Falls (2000) znašel na tokratni lestvici.
Dijaki
lokalne šole namreč v strahu pred tem, da bi bili zaštihani, organizirajo
skupinsko orgijo, na kateri kanijo izgubiti svojo nedolžnost. To tudi storijo,
a so bili filmski ustvarjalci zaradi strahu pred cenzuro preveč prestrašeni, da bi
nam pokazali kaj konkretnega. Je pa v filmu moč zaslediti še eno precej bolj
neromantično razdevičenje, ki je hkrati tudi povod za morilski pohod lokalnega
psihiča. Z njegovo pomočjo se režiser Geoffrey Wright, ki je po tokratnem filmu
ekspresno končal svojo filmsko kariero, ponesrečeno pokloni mojstrovini A. Hitchcocka Psycho (1960). Naj zaključim s tem, da
v slasherju lahko v eni izmed njenih zgodnejši filmskih vlog občudujete
prezgodaj preminulo Brittany Murphy.
In The Realm Of The Senses a.k.a. Ai No Korîda (1976)
Januarja letos je v večna lovišča odšel Nagisa Ôshima, avtor prvega nepornografskega porniča, ki je (po nekajletnih prepovedih v določenih konservativnih državah) doživel svetovno distribucijo. Da bi se izognil strogi japonski cenzuri in potencialni tožbi, se je g. Ôshima odločil, da bo za postprodukcijo filma poskrbel v Franciji. Tam so bili (poleg italijanskih filmskih ustvarjalcev) v 70-ih letih prejšnjega stoletja namreč pravi mojstri kamufliranja (mehkih) pornografskih izdelkov; gledalcem so jih namreč prodajali kot art. In tokratni izdelek je prav to. Sadomazohistično izživljanje (z resničnimi prizori seksa) zavito v celofan artfagovstva.
Zgodba
o dveh nenasitnih ljubimcih, ki se ne moreta odlepiti eden iz drugega (celoten
film je praktično eno samo fukanje), se napaja s pomočjo resničnih dogodkov.
Pred 2. svetovno vojno je Japonce šokiral dokaj nenavaden umor. V hiši so našli
mrtvega moškega, ki ga je doletela kastracija, na njegovem telesu pa je s krvjo
pisalo [angleški prevod]Sada and Kichi, just two of us together.[/angleški
prevod]. Kar pa se tiče razdevičenja, le-to ob prizoru ni direktno omenjeno, a
ob prepoznavanju namigov in grobem znanju o takratni japonski kulturi nam je
lahko kaj hitro jasno, da je keramična raca prva, ki razišče notranjost
vlažnega cveta mlade gejše. V ogled raje priporočam kakšen izdelek Ase Akire.
Larry Clark je znan po sovjih kontroverznih filmih v katerih nastopajo predvsem mladostniki, toda sam za razliko od velike večine ljudi kontroverznosti ne vidim v dekadentnih dejanjih mladoletnikov. Bolj me spodbode in zmrazi dejstvo, da se njegovi filmi z lahkoto gledajo tudi kot dokumentarci o dandanašnji mladeži. Tokratni je kljub dodelanemu scenariju, ki ga je spisal najstnik, celo posnet v ohlapnem dokumentarističnem stilu. Kamera je namreč kot kašen detektiv prilepljena na mlade delinkvente in jih spremlja na vsem njihovem koraku. Središče dogajanja sta mlada prijatelja Telly in Casper, ki se prestavljata po okoliških ulicah ter si s pomočjo nezaščitenega seksa in droge uničujeta življenje.
Najhuje
pri vsem tem pa je to, da ne uničujeta le lastnih življenj, ampak tudi
življenja svojih vrstnikov. Telly je namreč obseden z razdevičevanjem okoliških
devic, pri svojem početju pa ne uporablja potrebne zaščite. Tako se zaradi
pogoste menjave spolnih partneric okuži z virusom HIV in ga s svojim tičem nevede
prenaša na nedolžna dekleta. Clark je v to zgodbo o nevzgojeni in ulicam
prepuščeni mladini pogumno vključil same naturščike in s tem zadel žebljico na
glavico. Film tako (tudi zaradi zgoraj omenjenega načina snemanja) deluje
izredno realno in nas pretrese do kosti. Navsezadnje so mladi tisti na katerih
svet stoji in po videnem se nam ne piše nič dobrega.
Bret Easton Ellis je najbolj znan po svojem romanu American Psycho, ki je bil leta 2000 predelan tudi v zelo uspešen film, v katerem spremljamo šov Christiana Baleja. Toda avtor pravi, da mu je najljubša ekranizacija njegovih knjižnih del tokratni film (po njegovih delih so poleg že omenjenih dveh posneli še Less Than Zero (1987) ter The Informers (2008)). Ostalih dveh filmskih priredb še nisem videl, vendar z lahkoto trdim, da je American Psycho (2000) kar za nekaj odtenkov boljši od The Rules Of Attraction (2002). V njem ima eno izmed glavnih vlog tudi mlajši brat psihiča iz New Yorka, kar pa v filmu (na žalost) sicer ni eksplicitno izpostavljeno oz. izkoriščeno.
Verjetno
poznate famo o študentskem življenju, ki naj bi bilo polno brezskrbnega
žuranja, pijančevanja in seksa. Točno s tem obdobjem življenja se ubada
tokratni film, a ta brezskrbnost in neodgovornost za seboj velikokrat potegneta
tudi negativne posledice. To na svoji koži izkusijo vsi trije glavni junaki,
katerih zgodbe se prepletajo, toda nikoli resnično ne zapletejo. Še najhujše
posledice tega dekadentnega življenja na svoji koži občuti simpatična in naivna
Lauren. Že povsem na začetku filma smo namreč priča prizoru v katerem Lauren
izgubi svojo nedolžnost na zelo brutalen način. Po tem, ko se zbudi iz pijanske
nezavesti namreč opazi, da jo poriva neki lokalni douchebag, ki se izprazni v
njo (sperma) in na njo (bruhica).
Guts Of A Virgin a.k.a. Shojo No Harawata (1986) Nikoli si nisem mislil, da bom izjavil kaj takega, ampak po ogledu dveh filmov namenjenih za tokratno lestvico lahko rečem naslednje: preveč seksa dela filmu medvedjo uslugo. Nekateri filmski ustvarjalci želijo z njim namreč dvigniti vrednost svojim izdelkom, ki jim ponavadi primanjkuje predvsem zgodbe. Toda zakaj v tem primeru raje ne posnamejo kar porniča? Tako nas vsaj ne bi nategovali z mehkim. Sem pa po drugi strani vedno znova presenečen nad japonsko cenzuro, ko je govora o seksu na filmskem platnu. Prav nič sporno se jim namreč ne zdi prikazovanje izjemno izprijenih spolnih praks, posilstev, ekstremnega S&M… po drugi strani pa s pomočjo blura na vse pretege skrivajo tiče in muce.
Tudi
tokrat se jim ne zdi nič spornega prikazati žensko, ki v deliriju masturbira s
sveže odbito roko, a pri tem skrbno pazijo, da se na kameri ne bi preveč
razločno videli njeni privatni deli. Ne moti jih niti razdevičenje, ki mlado
deklino spremeni v nimfomanko. Najprej malo postoka, češ da boli in je orodje
preveliko, se dela hard to get, nato pa do konca filma samo še seksa (v omari,
na stopnicah…). Da pa ne bi bil film povsem brez zgodbe, so ustvarjalci vanj
dodali morilca (z izredno preprosto masko) in tako naredili nekakšno mešanico
grozljivke in pink filma, vendar kot pri večini eksploatacijskih naslovov,
le-ta tudi tokrat ne dostavi tistega kar obljublja.
17 komentarjev:
Uf, nizka ocena za The Rules Of Attraction, meni je bil vrhunski.
"Film Scream (1996) je na precej zanimiv in kvaliteten način"
amagad
run to the hills
Ja kaj? V primerjavi s tistim kar je sledilo preporodu slasherja je bil fantastičen.
am, morm izrazit nestrinjanje (razn ok, prvih 15 min, ko zalezuje drew, je kul); preden sem gledal scream, sem gledal scary movie 1 in pač misliš oh, wow, norci
pol pa pogledaš scream in je dejansko tak film, scary movie ne gre v absurd, le kopi pejsta :rofl:
in scream je vodil natančno v to, kar se je potem zgodilo ---> uničil je horror
Ja Scary Movie je v bistvu parodija na parodijo :D
Ne vem, men je k00l. Tak meta film, ki se zaveda svojih omejitev in kaj je tisto kar dejansko lahko ponudi, ne pa tako kot večina ostalih prepotentnih slasherjev.
Po moje ni zajebal Scream, zajebal so ostali.
Scream je mokre sanje vsakega pravega filmofila. Vrhunska mojstrovina žanra, ki se iz žanra tudi norčuje. Za dvojko velja isto.
Scream ni uničil horror, Scram je horrorju pokazal, kako zelo se je uničil sam.
Zanimivo nizka ocena za Ai no korida. Po mojem mnenju je film stilistično odličen in kar lepo poetičen. Čeprav je pa po drugi strani res, da je tematsko in vsebinsko izjemno nezanimiv ter na trenutke dobesedno nagnusen.
(Zanimivo nizka v primerjavi z ugledom, ki ga film uživa, in ne z mojim mnenjem, ki je dokaj blizu tvojemu)
Sam naslov tematike me je z nasmehom pritegnil, a žal moram priznati, da sem z izbranim nekoliko razočaran.
Že lanska Killer Joe (Joe vs Dottie = romantika?) ali The Session (če se je kdo ob teh prizorih vzburil ... ) bi bila lahko zraven. Sam sem prvo pomislil na Europa Europa ter sceno na vlaku, kjer babnica dobesedno požre »zakrinkanega» židka. In če sem že pri MILFicah … sceno, ki jo verjetno ne bi želel videti nihče, so pri Harold & Maude (ona 80 let, on najstnik) kar preskočili na konec.
Tudi spoznanje Cliwe Owenove mladoletne hčerke, da njena internetna ljubezen ni stara 16 temveč 40 let, ni bila ravno romantična – a mu je na prvem randiju v hotelski sobi vseeno dala (on, kot profi pedofil, pa je to seveda skrivoma snemal).
Pri »posilstvih« se ne spomnim nivoja izkušenosti Fosterjeve v The Accused, sem pa prepričan, da je za H. Swank v Boys Don't Cry bilo to prvič.
V War Zone je Ray Winstone bil toliko dober, ter je svojo hčer posiljeval le analno. Če pa potem upoštevamo še »drugo« opcijo, potem pa je tudi izkušnja za Neda Beattyja v Deliverance (»cvili kot svinja«) bila premierna.
Aja, *Clive Owen = Trust.
Scream pa je čisto okej, kaj več pa tudi ne. Btw Iztok ... in potem mora Scream še štirikrat pokazati ostalim filmom, kako so se uničili?
@Cosmopapi: guilty as charged
Ne vem kako sem lahko pozabil Killer Joe, ker sem ravno ob njegovem ogledu zapisal idejo za tokratno lestvico. Podstrešje ne deluje več tako kot bi moralo, kajti tudi it Harol & Maude se ne spomnim, da bi prikazovali kakšno spolnost med protagonistoma.
Posilstva sem že obdelal in tista, ki si ju omenil sta oba pristala na takratni lestvici.
Sem pa zelo vesel, da s svojim ogromnim znanjem dopolnjujete mojo izbiro in tako poskrbite za dodano vrednost. Hvala.
ps. ravnokar me je prešinilo, da sem pri ogledu Kilelr Joe v bistvu pomislil na Lolite in ga posledično tudi vključil na omenjeno lestvio. Oh well... :S
Res upam, da si ne misliš, da ti hočem(o) soliti pamet. Pač, radi ugotavljamo, dopolnjujemo, dodajamo za vse tiste, ki želijo še več ...
Na "brutalna posilstva" sem tudi jaz pozabil, spomnil sem se le na "rape & revenge" tematiko. Hm, zdaj pa še tole ... za pedagoga me kar nekoliko strašiš:)
Cosmopapi in ostali, res sem vesel in mislim resno, ko govorim o vaši dodani vrednosti blogu.
Zavedam se namreč, da več glav več ve in si nikakor ne domišljam, da sem kakšna posebna referenca, zato še enkrat, hvala za vsa vaša dopolnila in prisvevke.
Kar pa se tiče mojega pedagoškega dela bom rekel samo tole; nisi edini :creepy_look:
Aja pa še tole:
@PR, nikoli se nisem obremenjeval z ocenami drugih in vedno podam lastno videnje in subjektivno oceno filma. Posledično se velikokrat marsikdo ne strinja z mano, ampak ravno ti različni okusi so med drugim čar filmofilstva.
Kar pa se tiče omenjenega filma je pa pri meni tako kot sem napisal. Briga mene za neki artsy fartsy mednarodna priznanja. Meni je bil film dolgočasen in me ni pritegnil in kot bi rekel pokojni g. Ebert:"Feelings never lie."
ja, komentarji so res del bloga in jih z enakim veseljem preberem kot sam blog
pred časom sem bral true story o paru na japonskem, ki sta sexala tri dni(tu nekje) potem pa mu je baba odrezala tiča in ga pospravila v svojo torbico
a je to to?
Japonci so dost usekan narod, da zgoraj omenjeni morda celo ni edini primer take prakse, ampak bi rekel da ja.
Sej sam film ima neko zgodovinsko vrednost, ampak predvsem zaradi svoje kontroverznosti in mene je tako dolgočasil, da mu tudi ta zgodovinska prelomnost ni prinesla višje ocene.
Popolnoma se strinjam s tvojim odgovorom, glede filma in tudi ignoriranja ugleda, vseeno pa le-ta predstavlja nek konsenz in posledično so drugačne ocene zanimive (razen tistih Gartnerjanskih in podobnih, ki v veliki večini predstavljajo samo nezmožnost razumevanja filma), seveda pa zaradi tega nič manj vredne, da ne omenim kakšne pravilnosti (objektivna umetnost!).
Objavite komentar