7 dirkalnih
Pred dobrima dvema tednoma oz. bolj natančno 30. novembra 2013 je v prometni nesreči tragično preminul Paul Walker. Modrooki lepotec, ki je bil ljubitelj hitrosti. Nenazadnje je zaslovel ravno s prvim filmom na tokratni lestvici, a mati narava je ponovno pokazala svoj smisel za ironijo oz. črni humor. In memoriam.
Nedavna smrt glavnega akterja Fast & Furious franšize Paula Walkerja je povzročila, da so ustvarjalci začasno zamrznili projekt Fast & Furious 7 (2014). Le-to bo (kljub špekulacijam, da naj bi pri Universal Studio razmišljali o popolni ukinitvi projekta, sem na prepričan, da bo na koncu prevladala želja po velikanskem zaslužku na račun tragične nesreče Walkerja) postalo že sedmo nadaljevanje. Gre za najdonosnejšo franšizo Universalovega filmskega studia, kateri je temelje slave tlakoval ravno pričujoči film. The Fast and the Furious (2001) je namreč samo s pomočjo kinematografov pridelal okoli 200 milijonov čistega zaslužka, poleg tega pa je cekine molzel tudi s pomočjo igrač, video iger, DVD-jev …
Gre za
površinski film, ki se ne trudi z razvojem zgodbe, kaj šele svojih likov. A to
mu ne gre zameriti, saj nam more biti že pred ogledom kristalno jasno, kaj nam
bo film dostavil, t. j. hitrost in divjanje z avtomobili. To tudi stori in to
na povsem soliden način. Dirkaške sekvence so, čeprav velikokrat nesmiselne,
namreč akcijsko zelo dobro dodelane. Avtomobili so spimpani, prav tako dekleta
in mladeniči. Več kot zadovoljivo za akcijsko dirkačino, kateri kvaliteta pada
sorazmerno s številko za naslovom, zadnji deli pa že temeljijo na parodijo oz.
v najboljšem primeru visokoproračunski cheese. Po vsej verjetnost je bil zadnji
žebelj v krsto za P. Walkerja, tudi zadnji za samo franšizo.
Kultni film mojega otroštva v katerem je blestel Tom »million dollar smile« Cruise. Sicer ne tako odličen kot legendarni Top Gun (1986) pa čeprav je narejen povsem na isto foro. Tom namreč tudi tokrat igra nadobudnega in neukrotljivega mladeniča, ki kaže neizmeren talent, a ga zaradi svoje divje narave ne zna optimalno izkoristiti. Pod svoje okrilje ga vzame izkušeni gospod, ki je ostarela legenda na Tomovem področju (Robert Duvall). Seveda ne sme manjkati niti Tomov nasprotnik, ki tekom filma postane njegov največji zaveznik (Michael Rooker). Vmes sledi še velika tragedija in ljubezenska zgodba v katero vstopi ženska, ki je starejša, bolj uglajena, zrelejša in seveda višja od Toma.
Tokrat
je to Nicole Kidman za katero se je Tom močno zavzel, da bi nastopila v
tokratnem filmu, ko je videl njen nastop v Dead Calm (1989), kjer Nicole pokaže kar nekaj svojih atributov. Splačalo se je,
kajti Tomu jo je uspelo očarati in postala je njegova žena, a kakor sta
ljubezensko razmerje začela, sta ga tudi končala. Na snemanju filma in sicer
Kubrickovega zadnjega, Eyes Wide Shut
(1999). Sicer pa je za obe visokooktanski klasiki v katerih nastopa Tom Cruise
poskrbel Tony Scott (tisti izmed dveh bratov, ki se je dobro leto nazaj zabrisal iz mosta v Kaliforniji), ki je do potankosti razdelal recepturo za pop corn
filme 80-ih in 90-ih let prejšnjega stoletja.
The Cannonball Run (1981)
Hal Needham je bivši kaskader specializiran predvsem za vragolije povezane z avtomobili, ki se je odločil, da se bo podal v režiserske vode. Zaradi njegovega preteklega poklica ni prav nič nenavadno, da je večina njegovih filmov povezanih z dirkanjem. Bolj zaskrbljujoče je to, da je svoj najboljši filmski izdelek ustvaril že s svojim celovečernim prvencem Smokey and the Bandit (1977), potem pa je šla njegova režiserska pot samo še navzdol. Ne glede na dejstvo oz. morda prav zaradi tega, ker se je vedno znova posluževal enake scenaristične formule, nemalokrat pa je v filmih uporabljal tudi iste igralce. Najraje brkača Burta Reynoldsa, ki je bil odlična izbira za finančni uspeh njegovih filmov.
Tudi The Cannonball Run (1981) je na
kinoblagajnah pokasiral zajetno vsoto zelencev, veliko slabše pa se mu je
godilo v kritiških krogih. Kritiki so ga namreč povečini raztrgali, saj so mu
očitali, da gre za film brez kakršnekoli zgodbe (dejansko so imeli prav, saj v
filmu spremljamo zgolj potovanje od točke a do točke b, brez pretiranih
zapletov). Needham se je izgovarjal, da gre pač za komedijo, a tako kritiki kot
tudi sam sem mnenja, da za precej prisiljeno in neposrečeno. Ne pomaga niti
seksi Farrah Fawcett niti eminentna igralska zasedba med katerimi najdemo tudi
Rogerja Moora in Jackieja Chana. Slednji je po tokratnem filmu pobral svojo
idejo za prikazovanje snemalnih spodrsljajev v odjavni špici. Vsaj nekaj.
Death Race 2000 (1975)
Kot mul'c sem zelo rad nažigal video igre. Med njimi je bila tudi Carmageddon. Špil v katerem si se preganjal po mestnih ulicah ter tekmoval z ostalimi dirkači. A za razliko od ostalih dirkačin tu ni bilo pomembno zgolj to, kdo bo prvi prečkal ciljno črto, ampak kdo bo med potjo do cilja povzročil večjo škodo na nasprotnikovih avtomobilih ter hkrati zbil več pešcev. Dokaj krvava zadeva, ki je inspiracijo dobila v tokratnem filmu. Dogajanje je postavljeno v bližnjo ameriško prihodnost, v katerih v ZDA vlada diktatura. Z logiko kruha in iger vlada vsako leto pripravi tradicionalno transkontinentalno dirko, v kateri tekmovalci dirkajo in pobijajo tiste, ki jim na cesti prekrižajo pot.
Idejni
vodja filma je bil guru kultnih eksploatacijskih filmskih izdelkov Roger
Corman, ki je za dve izmed vlog uspel prepričati Davida Carradina in Silvestra
Stalloneja (film se je zdel pretrapast Petru Fondi, ki je glavno vlogo gladko
zavrnil). Slednji se je že naslednje leto vpisal med nesmrtne z vlogo Rockyja.
Je pa istega leta luč sveta ugledal še eden distopičen film s podobno tematiko
in sicer Rollerball (1975). Če bi za
ogled moral izbirati, bi po vsej verjetnosti izbral prvega in sicer zaradi že omenjenih
igralcev ter Rogerja Cormana in seveda zaradi golote, ki je često povezana z
njegovim imenom. Sicer pa sta oba filma v novem mileniju dobila tudi precej
nesmiselna rimejka.
Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby (2006)
Tisti, ki ste videli že
prvo skupno sodelovanje igralca Williama Ferrella in režiserja Adama McKayja
(skupaj sta se podpisala tudi pod scenarij za oba filma) Anchorman: The Legend of Ron Burgundy (2004), veste kaj
pričakovati. Tudi tokrat male vlogice zasedajo mnogi komiki iz kultnega šova
Saturday Night Live, a ves soj žarometov ukrade Sacha Baron Cohen (Ali G,
Borat, Brüno …). Film je namreč poln posiljenih for (briga me, če gre za satiro
na ameriško družbo, fore so infantilne in v večini primerov povsem na prvo
žogo), a hvala bogu te delujejo, kadar se na filmskem platnu pojavi omenjeni
igralec. Manj sreče pri tem imata Will Ferrell in njegov sidekick John C.
Reilly.
Will Ferrell je tokrat nepremagljivi voznik NASCAR-ja, ki poleg vozniških sposobnostih izstopa tudi po tem, da ni najbolj bister med sokovi. Še slabši je že omenjeni moštveni kolega in skupaj jima uspe navreči za celo gomilo neuspešnih šal. Film sicer ima nekaj svetlih in zabavnih trenutkov (kot sem že omenil so večinoma povezani s Cohenom pa tudi razmišljanje o baby Jesusu je dokaj duhovito in na mestu), a premalo, da bi ga lahko šteli med TOP komedije novega milenija. Improvizacije pač ne vžgejo vedno in včasih je šale bolje pripraviti vnaprej. Povsem dovolj bo torej, če si pogledate zgolj prvo skupno sodelovanje Ferrella in McKayja.
Le Mans (1971)
Po uspehu filma Grand Prix (1966), ki je slovel po
svoji avtentičnosti, so želeli filmski ustvarjalci ustvariti še bolj
realističen filmski izdelek. K sodelovanju so povabili zvezdo, ki je zavrnila
glavno vlogo v zgoraj omenjenem filmu, Steva McQueena in se lotili dela. Uspelo
jim je. Le Mans (1971) tako še
dandanes velja za dirkaško najbolj avtentičen igrani film, a žal se je to na
kinoblagajnah odrazilo v precej negativni luči. Morda zato, ker glavna zvezda
filma v bistvu ni Steve McQueen, ampak so to dirkalniki ali pa morda zato, ker
film prikazuje najbolj slavno evropsko in ne ameriško dirko. Kot že naslov pove
je dogajanje osredotočeno na najstarejšo vzdržljivostno dirko 24 ur Le Mansa.
Dialoga
je izredno malo in drame ne vzpostavi rivalstvo med igralci, ampak rivalstvo
med avtomobili. V našem primeru med Porschejem in Ferrarijem, ki sta se konec
60-ih in v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja najpogosteje udarila za naslov
prestižne dirke (v novem mileniju ima popolno prevlado Audi, saj je v zadnjih
14-ih letih naslov iz rok izpustil zgolj dvakrat). Posledično film med širšim
občestvom ni bil pretirano dobro sprejet, medtem ko ga ljubitelji
visokooktanskih športov kujejo v nebo. Sam se bolj nagibam k mnenju množice,
saj si ob iskanju avtentičnosti, raje ogledam kakšen dirkalni dokumentarec, kot
pa film, ki ni ne ptič ne miš.
Senna (2010)
Danes se mi zdijo dirke
Formule 1 precej dolgočasna reč. Ne toliko zaradi serijskih zmagovalcev, ampak
bolj zaradi (ne)dogajanja na sami stezi. Prehitevanj, razen s pomočjo postankov
v boksih praktično ni več, oz. so hitro kaznovana s strani komisarjev. Nostalgija
mi pravi, da je bilo včasih drugače. Sam sem začenjal z gledanjem tega dandanes
najdražjega cirkusa na svetu, ravno v obdobju zadnjih dirk Ayrtona Senne.
Spomnim se, da je njegova tragična nesreča nekatere osnovnošolce pošteno
vznemirila (leto starejši deček je dan po njegovi smrti v šolo prinesel
časopisni izrezek in vsem povprek razlagal, kako velik dirkač je zapustil naš
planet).
Priznam
da se sam z omenjenim dogodkom nisem pretirano obremenjeval, a kljub temu je
zgornja fotografija, ki je uvod v sekvenco o črnem vikendu v Imoli poskrbela,
da je se vame prikradel dokaj nelagoden občutek žalosti in spoštovanja.
Dokumentarec, ki se osredotoča predvsem na legendarni dvoboj Prost vs. Senna, slednjega
namreč predstavi v zelo topli in pozitivni luči. Kot človeka, ki mu je dirkanje
pomenilo vse na svetu in kot dirkača, ki ga imajo mnogi poznavalci
avtomobilizma za najboljšega vseh časov. Navsezadnje je osvojil tri naslove prvaka, postavil rekord v najboljših štartnih položajih, poleg tega
spada med najboljše v razmerju dirka/zmaga … Ogled obvezen za vse in ne samo
ljubitelje Formule 1.
4 komentarjev:
raje fast five namesto ff1 :D seveda pa rush > vsi zgoraj zapisani :P
Za Rush sem slišal, da je noro hud ja, ampak ga žal še ni v spodobni kvaliteti, kar se pa FF 5 tiče pa mi ni uspelo pridt do tja :D
The World's Fastest Indian - ni ravno tekmovalno-dirkalni, a hitrosti mu zagotovo ne manjka.
Zanimiv izbor. Meni je bil predvsem doku o Senni naravnost enkraten. Ravno prav nostalgičen in za bivšega navijača vrhunsko zastavljen. Pa sem bil tedaj še poln mlečnih zob, ampak, verjetno zaradi očeta, drznega navijača Senne, sem ves čas stiskal pesti zanj in tisti krog mi še danes ostaja v spominu.
Sicer pa ja, Fast and Furious, prvi del se mi je vedno dopadel, vprašanje pa kako bi danes gledal nanj. Sem le starejši in modrejši :D
Objavite komentar