7 prostitutk

Obisk Amsterdama prejšnji vikend je v meni porodil idejo za tokratni zapis, ki se ukvarja s pregovorno najstarejšo obrtjo. Prostituke, kurbe, dekleta na poziv, prijateljice noči ... se pogosto pojavljajo na filmskem platnu, a večinoma v zelo popačeni luči. Samo poglejte si Pretty Woman (1990), katerega predstavitev najdete tu: 7 sluzastih scen z osladnimi pop komadi.








Federico Fellini je svojo filmsko kariero začel pri mojstru italijanskega neorealizma Robertu Rosseliniju. Pomagal je namreč pri nastajanju scenarija za legendarni film Rome, Open City a.k.a. Roma, città aperta (1945). Nič nenavadnega torej, da so bili elementi omenjenega obdobja vidni v tako rekoč vseh njegovih filmih. Tudi oz. še posebej v tokratnem. Z njim si je Fellini prislužil drugega oskarja za najboljši tujejezični film in to že drugo leto zapored. Leto poprej so namreč z isto častjo nagradili njegov film La Strada (1954). V svoji karieri je bil Fellini deležen še treh Oskarjev; še 2 je prejel za najboljši tujejezični film, enega pa za počastitev njegovega dolgoletnega filmskega udejstvovanja.
















Ogromen del zaslug za prva dva Oskarja si zagotovo lasti tudi njegova žena Giulietta Masina, ki je v obeh filmih pokazala vse svoje igralske sposobnosti in uprizorila enega izmed najbolj tragikomičnih likov videnih na filmskem platnu (svojo inspiracijo je našla v Chaplinovemu liku Malega Potepuha). Nepopustljivo prostitutko, ki sanja o boljšem življenju in pravi ljubezni, a jo življenje konstantno tepe po glavi. Sicer pa so filmi Federica Fellinija nekaj posebnega, saj na snemalnih lokacijah nikoli ni snemal dialogov. Le-te je nasnel kasneje v filmskem studiu. Namesto tega, je med snemanjem raje vrtel glasbo, kar se odraža v ritmu s katerim se igralci gibljejo po filmskem platnu. Magično.




















Mamma Roma (1962)



Tokratni film ima s prejšnjim veliko skupnega. Ne samo, da ga je režiral koscenarist prejšnjega, se pravi Pier Paolo Pasolini, identična sta tudi stil v katerem je bil film posnet ter glavna ideja filma. Če pustimo režiserja ob strani in se najprej ustavimo pri drugi podobnosti, lahko ugotovimo, da sta oba filma posneta v neorealističnem stilu (več o njem si lahko preberete pod zapisom 7 predstavnikov italijanskega neorealizma), tako značilnem za povojno Italijo. Kot že omenjeno pa je praktično enaka tudi glavna ideja. Tudi tokrat imamo namreč opravka s prostitutko, ki se ne more otresti sledov svoje preteklosti. Pier Paolo Pasolini je bil pač ljubitelj determinizma in fatalizma.    













Mamma Roma (Anna Magnani) je bivša prostitutka, ki se zavoljo svojega sina odloči, da se bo odpovedala nečednim poslom, a kot Pasolinijeva anti-junakinja je obsojena na neuspeh. Vsa njena nesreča pa še eskalira, ko za njeno prešuštniško preteklost izve njen sin ter se še sam poda na kriminalna pota. Film, si je poleg neorealističnih filmskih tehnik sposojal tudi pri renesančni krščanski umetnosti, kar je še posebej razvidno v uvodnem prizoru. Sicer pa je vrhunec filma prav gotovo sekvenca, v kateri se Mamma Roma sprehaja po ulici »poželenja« ter z menjajočimi se sogovorci razglablja o življenju. Posneto v zelo dolgem kadru z odmikajočo se kamero. Prefinjena simbolika.

















Whores' Glory (2011)



Zadnji del v tako imenovanih »globalizacijskih« dokumentarcih avstrijskega režiserja Michaela Glawoggerja. Medtem ko se je v prvem delu naslovljenem Megacities (1998) posvetil življenjskim zgodbam ljudi na robu v štirih svetovnih megalopolisih: Mumbai, New York, Moskva in Mexico City; v drugem Workingman's Death (2005) izkoriščanju delavcev; se je tokrat odpravil po poteh prostitucije. Dokumentarec je razdeljen na tri dele, kjer vsak posamezen del predstavlja eno izmed držav, ki slovi po tej najstarejši obrti na svetu. Pred našimi očmi se tako znajdejo prostitutke iz Tajske, Bangladeša in Mehike, ki mimogrede pripadajo tudi trem največjim svetovnim religijam.













A dokumentarec žal ne ponudi nič pretresljivega ali globokega (morda je bil to tudi njegov namen), nekaj prizorov pa izgleda celo zaigranih. Za razmere v katerih živijo nekatere prostitutke nam je namreč jasno že dolgo. Tudi njihova starost (tako navzgor kot navzdol) ni nič novega, pa tudi posnetki seksa v današnji internetni dobi niso prav nič šokantni. Tako od dokumentarca ostanejo zgolj površinske pripovedi prodajalk ljubezni. Dolgčas. Sploh glede na potencial, ki ga ponuja izbrana tematika (pretresljive na eni in sočne zgodbe na drugi strani). Pa tudi ideja o že omenjenih svetovnih religijah (krščanstvo, islam in budizem) ni izkoriščena in ostaja sama sebi namen.  

















Slovenka (2009)



Jp, tudi v Sloveniji imamo prostitucijo, kar je jasno vsakomur, ki zna uporabljati internet ali pa prelistati Salomonov oglasnik. Pa vendar je kljub temu preteklo kar precej vode, da si je nekdo to upal izpostaviti tudi v filmu. Glede na pregovorno morbidnost slovenskega filma precej nenavadno, saj je tematika prostitucije idealna za slovenski žanr. Režiser tokratnega filma Damjan Kozole se je približno desetletje pred tokratnim filmskim izdelkom že spustil v omenjene vode, a v izdelku Porno film (2000) so bile prostitutke Ukrajinke in ne Slovenke. Morda tudi zaradi tega njegov predhodnik ni bil tako uspešen kot Slovenka (2009), ki je bil leta 2009 najbolje obiskani film slovenskih kinematografov (približno 20.000 gledalcev), dosegel celo francosko distribucijo in gostoval na raznih tujih filmskih festivalih.











Razlog za prostituiranje tokratne protagonistke ni nikoli podan. Gledalci lahko zgolj sklepamo, da je v ozadju strašanska želja po osamosvojitvi, uspehu in nevrnitvi v svoj zaplankani domači kraj Krško. Iz primeža prostitucije je ne zmamita niti fanta, ki ji ponujata pravo ljubezen. A gledalci čutimo in vidimo, da kljub prostovoljnemu nudenju spolnih uslug »Slovenka« ni srečna. Njen obraz je namreč naveličan, čemeren, nezadovoljen ter trpeč in ko se pred našimi očmi razkrijejo še njena podla dejanja (jemanje denarja, izsiljevanje, manipuliranje, izkoriščanje …) postane njen lik precej odvraten. Kar se tiče igre odlično izpeljano, a po drugi strani film poraja več vprašanj kot pa nudi odgovorov.















Beauty of the Day a.k.a. Belle de jour (1967)


V vsakem od nas se skrivajo fetiši in neizživete želje, nemalokrat povezane s spolnostjo. Skrite in neizživete zato, ker so družbeno nesprejemljive, njih zavore pa so se nam tekom našega življenja vgradile s pomočjo vzgoje in socializacije. Od teh dveh dejavnikov je večinoma tudi odvisno kako zavrti oz. s kakšno težavo se bomo osvobodili okov družbene morale. Z osvobajanjem frigidnosti se bori tudi glavna junakinja tokratnega filma Séverine (mamljiva Catherine Deneuve). Sprva le s pomočjo svojega fantazijskega sveta v katerega se pogosto zateka, kasneje pa se ji ponudi tudi fantastična priložnost v njenem resničnem življenju. Odloči se, da se bo nekajkrat na teden skrivoma prostituirala.














Španski režiser Luis Buñuel se je kljub pohujšljivi tematiki spretno izognil vsem čerem, ki bi film glede na scenaristični zametek lahko popeljale v eksploatacijske vode. Seksa v filmu praktično ne vidimo in vse je prepuščeno naši domišljiji. Buñuelu je tako uspelo ustvariti izredno lep, erotičen in zasanjan film, ki se ukvarja z žensko spolno fantazijo, odlično pa je ujel tudi duh časa. Prav tako pa mu je v izdelek uspelo zapakirati kar nekaj subtilnih filmskih elementov, ki jih znajo nepoznavalci tega španskega nadrealista spregledati, a nič za to. Kljub temu je Beauty of the Day (1967), če odštejemo pravljico Pretty Woman (1990) najlepši film, ki se ukvarja s prostitucijo.


















Klute (1971)



Alan J(ay) Pakula se je na filmski zemljevid uvrstil s tokratnim filmom, ki je bil njegov drugi celovečerec in prvi izmed trojice tako imenovane »paranoja« trilogije. Le-to sta poleg pričujočega filma sestavljala še The Parallax View (1974) in All the President's Men (1976). Odlični filmi, ki so jih nosili predvsem izvrstni igralci. Morda je to še najbolj očitno pri tokratnem celuloidnem izdelku, ki bi bil brez Jane Fonda, le medel in nenapet triler. Tako pa mu ta slavna hčerka še bolj slavnega očeta (Henry Fonda) in malo manj slavnega brata (Peter Fonda) vdihnila dušo in globino. Za svojo vlogo pa je zasluženo prejela tudi Oskarja za glavno žensko vlogo.











Jane je bila v svoji dolgoletni filmski karieri, ki jo je pričela v eksploatacijskih kultih ala Cat Ballau (1965) in Barbarella (1968), za prestižni Zlati kipec nominirana kar sedemkrat. Poleg že omenjene nagrade je bila v isti kategoriji najboljša tudi leta 1979 in sicer za svoj nastop v filmu Coming Home (1978). Tokratni film bi bil z lahkoto naslovljen tudi Bree, saj je ravno lik prostitutke, ki jo je upodobila Fonda tisti, ki poganja film. Klute (Donald Sutherland) je tu bolj kot ne za okras. A energija med njima je kljub začetni zadržanosti čudovita, njun odnos pa glavna poanta filma. Tako je ta neo noir vse kaj drugega kot pa tisto za kar se izdaja, se pravi triler. 














Lola (1981)



Tokratni zapis vsebuje kar tri neuradne trilogije in Lola (1981) je eden izmed delov v trilogiji nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. Gre za drugi del BRD (Bundesrepublik Deutschland) trilogije, ki jo poleg pričujočega filma sestavljata še The Marriage of Maria Braun a.k.a. Die Ehe der Maria Braun (1979) ter Veronika Voss a.k.a. Die Sehnsucht der Veronika Voss (1982). Vse tri dele veže ista tematika (ter igralska zasedba) in sicer življenje žensk po 2. svetovni vojni v Zahodni Nemčiji. Drugi del se ukvarja s prostitutko Lolo, inspiracijo pa je R. W. Fassbinder našel v nemški klasiki The Blue Angel a.k.a. Der Blaue Engel (1930).
















Kljub temu, da Barbara Sukowa ni Marlene Dietrich, je njen lik Lole precej markanten. Le-ta namreč pusti vtis kadarkoli se pojavi na filmskem platnu. Ne samo na nas kot gledalce, ampak tudi na vse like, ki prekrižajo njeno filmsko pot. Moški so pač že od nekdaj občudovali ženske, ki znajo ustreči njihovim zahtevam. Film je za razliko od ostalih dveh delov, posnet v izredno živih, skoraj grotesknih barvah, ki še poudarjajo lokacijo filmskega dogajanja. A poanta je vseeno skrita drugje in sicer v materializmu in z njim povezano korupcijo. Le-ta vase posrka vsakogar, ki ji je izpostavljen in glavno vprašanje je, ali lahko moralen človek v takem svetu sploh preživi in ostane neomadeževan.
















Objavljeno pod |

7 komentarjev:

PaucStadt pravi ...

Klute klasika in vem, da sem bil po ogledu naravnost zaljubljen v Jane Fonda. Definitivno ga v kratkem še enkrat pogledam :D

Sicer je pa meni Slovenka nadvse soliden film.

Sadako pravi ...

Jane Fonda je noro seksapilna ženska ja.

Kar pa se Slovenke tiče ima meni ogromno nekih nakazanih, a nedodelanih stvari. Zelo luknjast scenarij.

Pa tista scena, ko se starešini ob peru pogovarjata o samomoru je čist preveč morbidno slovenska.

Pa še top quote: Proklet kadilski zakon, še otroka mi bo zjebal :D Al neki takšnega.

Cosmopapi pravi ...

Zelo zanimive izbire. Super!

Za začetek bi dodal dve, ki bi najverjetneje trdili: "ne, kurva pa nisem! " pa bi se po mojem vseeno motili - Helen Hunt iz The Session in pa Marianne Faithfull kot Irina Palm.

Zato bi povzel še sedem mojih »favo(ritk)«:

Shirley MacClaine kot Irma la Duce – gledal vsaj 20x; M. Bellucci kot Malena – slinil vsaj 20x; Mira Sorvino (oskar za stransko vlogo?!) kot Mighty Aphrodite; črnka v kultnem Mona Lisa; Jennifer Jason Leigh v kultnem Last Exit to Brooklyn; švedski najstnici v Call Girl (zmagovalec publike letošnjega Liffa) in pa španski biserček Princesas.

Tomaz Z. pravi ...

Slovenka je dokaj (stereo)tipicen produkt slovenskega filma. Ni nek presezek, gaping plotholes, pa tista s samomori pa tem je res totalno depra. Mi je pa glavna igralka simpaticna. :)

Sadako pravi ...

Zanimivo. Meni je bila pa zaradi svoje morbidne face in podlih dejanj precej antipatična.

Also: hvala za listo Cosmopapi.

Horror pravi ...

Meni je Slovenka kar vredu. Kot je že omenil Tomaž, glavna igralka je pa simpatična. :-)

Lp

Sadako pravi ...

Se mi zdi, da je slovenski film tako u pizdi (pardon my French), da se nam že vsak dokaj povprečen izdelek zdi več kot soliden.

Mogoče je glavna igralka simpatična kot Nina Ivanišin zagotovo pa ne kot Aleksandra.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji