7 zaključkov trilogij
V kratkem bomo za seboj pustili še eno leto, dogodke v njem pa glede na zaključno analizo umestili v pripadajoče kotičke našega spomina. Za zgodbo Filmskega platna št. 7 je bilo leto 2013 manjša, malodane filmska prelomnica. V tem letu je omenjena stran namreč končala svojo prvo trilogijo in začela drugo. Kot na dlani se tako ponuja spodnji zapis.
Najodmevnejši zaključek trilogij The Lord of the Rings: The Return of the King (2003) je bil počaščen že z naslednjim zapisom o veličastnih filmih: 7 velikih zmagovalcev Oskarjev, medtem ko je morda celo naj zaključek dobil posvetilo tu: 7 veličastnih.
Srečno!
Prva trilogija najbolj znane in najdonosnejše sci-fi opere se je končala spektakularno. O njej imajo namreč zelo dobro mnenje tako die hard feni, kot tudi filmski kritiki. Večinoma zato, ker se dokončno in zadovoljivo razpletejo zgodbe, ki so se pletle prejšnja dva dela, pa tudi zato, ker je idejni vodja sage George Lucas prste držal stran od režije (za to sta bila sprva v igri celo David Lynch in David Cronenberg - to bi filmu zagotovo še nabilo točke kultnosti - a so to odgovorno nalogo zaupali do tedaj dokaj neznanemu Richardu Marquandu). Zadnji del prve trilogije je tudi prvi film, ki je uporabil Lucasovo iznajdbo, tako imenovano THX tehnologijo.
Poimenovana
po Lucasovem prvem filmu THX 1138
(1971), je skrbela in garantirala za izjemno kakovost zvoka, a to ni pomagalo,
da bi film katerokoli izmed treh »zvočnih« Oskarjevskih nominacij spremenil v
dejanski Kipec. Za tolažbo mu je ostala zaslužena posebna nagrada za dosežke na
področju specialnih učinkov, a ne boste verjeli, to ni tista najmočnejša stran filma.
Zame je to kemija, ki se je skozi vse tri dele vzpostavila med liki ter
nasičenost filmskega platna z detajli in to kljub dejstvu, da celotno sago
poganja zelo osnoven scenarij. Tokrat le-ta temelji na načrtu upornikov, da
uničijo novo Zvezdo smrti v gradnji ter da poskušajo iztrgati Dartha Vederja
Temnim silam.
Star Wars: Episode III - Revenge of the Sith (2005)
Verjetno je že vsem znano, da se novejša trilogija kronološko dogaja pred starejšo, na kar navsezadnje namigujejo tudi številke v naslovih. Zgodba v četrtem, petem in šestem delu se tako povečini osredotoča na Luka Skywalkerja, medtem ko se v prvem, drugem in tretjem delu večinoma vrti okoli njegovega očeta Anakina Skywalkerja. Starejša izmed trilogij je konec 70-ih in v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja povzročila pravo evforijo in si na grbo nakopala ene izmed najzvestejših in najbolj fanatičnih filmskih oboževalcev. Posledično so bila pričakovanja pred novo trilogijo izredno visoka, a Star Wars: Episode I - The Phantom Menace (1999) velja za enega največjih filmskih razočaranj.
Tudi
nadaljevanje Star Wars: Episode II -Attack of the Clones (2002) je trpel za istimi napakami kot njegov
predhodnik, za katere je bil večinoma odgovoren kar sam George Lucas. Le-ta se
je po prvencu Star Wars (1977)
ponovno lotil tako scenarija kot režije in pogorel na celi črti in to kljub
dejstvu, da je v novejši trilogiji moč najti precej močnejšo igralsko zasedbo.
Tako zaključek ni imel pretirano težkega dela, da postane najkvalitetnejši
izdelek trilogije in to mu je tudi uspelo. Poleg tega pa je z njegovo pomočjo
nastal odličen most med originalno in novo trilogijo, a vseeno ostaja grenak
priokus in vprašanje, kaj bi se zgodilo, če Lucas ne bi bil tako trmast in bi
scenarij ter režijo v trilogiji prepustil nekomu z več izkušnjami.
The Matrix Revolutions (2003)Izvirnik iz leta 1999 je mojstrovina, medtem ko sem The Matrix Reloaded (2003) vključil med tale zapis: 7 nepotrebnih filmskih nadaljevanj, a pozor zaključek je še bolj medel in neizrazit. Pravi antiklimaks za franšizo, ki se je začela izredno obetavno, toda to je itak rak rana večine trilogij. Poleg ideje, da The Matrix (1999) sploh ne bi dobil nadaljevanja, bi morda delovalo tudi, če bi iz drugega in tretjega dela odstranili nepotreben balast ter napravili zgolj en del. Iz tokratnega dela bi tako vzeli zgolj katarzo ter tistih nekaj sekund, ko se na filmskem platnu pojavi Monica Bellucci. Vse ostalo je zgolj naspidirana cyber-punk akcija, ki jo najdemo v obeh predhodnih delih.
Morda
bi raje (ali pa vsaj pred) kot obe nadaljevanji priporočil, da si ljubitelji te
sci-fi franšize, ki je zaradi svoje filozofske prispodobe o Platonovi jami ter
predestinaciji sprožila številne razprave, ogledate The Animatrix (2003). Zbirko
devetih kratkih animiranih filmčkov, ki niso nastali zgolj kot posledica
trilogije, ampak so tu tudi zato, da zakrpajo scenaristične vrzeli, poleg tega
pa služijo tudi kot poklon animejem, s pomočjo katerih sta Andy in Larry (Lana)
Wachowski zgradila vizualni svet Matrice. Pa da ne bodem samo negativno
nastrojen lahko rečem, da je The Matrix Revolutions (2003) kljub vsemu povsem soliden sci-fi izdelek, čigar glavna
hiba izvira iz dejstva, da je moral zaključiti zgodbo vrhunskega izvirnika.
Infernal Affairs 3 a.k.a. Mou Gaan Dou III: Jung gik mou gaan (2003)
Infernal Affairs 3 a.k.a. Mou Gaan Dou III: Jung gik mou gaan (2003)
Uspeh kultnega izvirnika Infernal Affairs a.k.a. Mou gan dou (2002) je povzročil, da sta v približno enem letu sledili kar dve nadaljevanji. Infernal Affairs II a.k.a. Mou gaan dou (2003) je preddel, ki lepo dopolnjuje ozadje glavnih likov predstavljenih v prvem delu, medtem ko je zaključek trilogije dokaj zmeden izdelek, saj gre tako za preddel (6 mesecev pred zaključkom prvega dela) kot tudi za nadaljevanje zgodbe (10 mesecev po zaključku prvega dela). Posledično je spremljanje kljub stoodstotni koncentraciji dokaj naporno, poleg tega pa zaključek ne ponudi praktično nič novega in je iskreno rečeno povsem odveč. Kvaliteta trilogije torej pošteno pada iz dela v del.
Moj
nasvet bi torej bil, da svet peklenskih zadev zapustite že po prvem delu, ki je
prava mojstrovina. Vse ostalo vas zna zmesti in v zgodbo vnesti več vprašanj
kot pa odgovorov in to kljub temu, da je ravno prvi del tisti z najmanj
katarze. Še posebej tokratnemu delu se namreč vse preveč pozna, da je bil
posnet le zaradi molzenja denarja na račun izvirnika. Filmski ustvarjalci so na
filmska platna tako s pomočjo predzgodbe ponovno privedli praktično celotno
igralsko zasedbo izvirnika (odlična Tony Leung in Andy Lau), s pomočjo
nadaljevanja pa so vpeljali nekaj novih likov, ki zgodbo poganjajo naprej. Žal
vse preveč mlačno.
The Godfather: Part III (1990)
Tudi franšiza o najbolj znani mafijski družini po svojem fenomenalnem The Godafther: Part II (1974) ni potrebovala še enega dela in celo sam F. F. Coppola je priznal, da je duologijo spremenil v trilogijo zgolj zaradi denarja. Kljub dokaj solidni oceni na IMDb so kritiki film povečini raztrgali, saj je perfektno zaokrožen konec iz drugega dela spremenil v povsem antiklimatičnega v tretjem delu. Še bolj pa so se obesili na igro njegove hčerke, danes priznane režiserke, Sofie. V filmu odigra vlogo umirjene in naivne hčerke Dona Michaela Corleoneja, ki naj bi bila vse preveč mlačna in amaterska. BTW, Sofia je bila zamenjava v zadnji sekundi za popreje izbrano Winono Ryder.
V
zadnjem delu sage se poskuša Don Corleone v stilu srednjeveških odpustkov
odkupiti za vse grehe, ki jih je storila njegova rodbina. S pomočjo ogromnih
donacij Cerkvi poskuša oprati svoje ime in omogočiti nov začetek svoji družini,
katerega pooseblja predvsem Mary (Sofia Coppola). Toda pri tem naleti na tri
praktično nepremostljive ovire. Njegovo umirjeno hčerko zasnubi vročekrvni
Vincent (Andy Garcia) - skupaj poskrbita za nekaj najslabših prizorov v vsej
trilogiji - ki se ne želi odpovedati mafiji, proti njegovemu izstopu so tudi
ostali mafijski botri in nenazadnje je tudi Cerkev prepredena s korupcijo.
Coppola bi moral vedeti kdaj ustaviti konje in se od Corleonejevih posloviti na
vrhuncu.
Zaključek tokratne trilogije je od ostalih na tokratnem seznamu drugačen, saj ne gre toliko za vsebinski konec, kot konec neke določene forme. Za njo je odgovoren režiser Christopher Nolan, ki je s pomočjo svoje trilogije o Batmanu, franšizi dodal novo, bolj temačno, nihilistično in hkrati bolj prizemljeno preobleko. Glavne vloge tako ni več imel Wayneov alter ego v podobi človeka netopirja, ampak kar Bruce Wayne sam. Najbolj izrazito je to ravno v tokratnem filmu, saj večinski delež filmskega časa zavzamejo Bruce Wayne ter ostali veljaki Gotham Cityja. Batman svojih pet minut slave dočaka zgolj v finalnem spopadu s tokratnim glavnim negativcem Baneom.
Ravno
ta manko tega priljubljenega stripovskega junaka je bila za večino fenov
franšize največja pomenljivost zaključka Nolanove trilogije. Nekaj opazk je
sicer letelo tudi na izbiro in upodobitev glavnega negativca, a Tom Hardy je
imel pri upodobitve Banea, kljub svoji karizmatičnosti in nenazadnje tudi
karizmatičnosti negativca, izredno zahtevno nalogo. V drugem delu, se pravi The Dark Knight (2008) je z vlogo
najbolj markantnega Batmanovega sovražnika Jokerja namreč v igri svojega
življenja, perfektno opravil Heath Ledger. Vloga je zaradi njegove prerane
smrti samo še pridobila na kultnosti. Tom Hardy je tako moral stopi v velike
čevlje. Moje mnenje je, da so se mu povsem prilegali.
Before Midnight (2013)
Ko sta Jesse in Céline v filmu Before Sunrise (1995) impulzivno izstopila iz vlaka, ki je peljal preko Dunaja in pričela s filozofiranjem o ljubezni, življenju, prihodnosti … sta prižgala iskrico poletne romance. Le ta je hitro vzbrstela, a gorela zgolj eno noč. Končala se je z obljubo o ponovnem snidenju in gledalci smo kar devet let nestrpno čakali, željni nadaljevanja njune zgodbe. V Before Sunset (2004) smo nato izvedeli, da življenje ni potica ter da se ni vse izšlo po njunih načrtih. A nič hudega, v Parizu sta ponovno prižgala iskrico ljubezni in gledalci smo si lahko oddahnili, a se hkrati tudi ponovno ujezili. Nadaljevanje namreč ni ponudilo odgovora ali bo ljubezen lahko dokončno vzcvetela.
A še
nadaljnjih devet let kasneje je prišel Before Midnight (2013), ki že takoj na začetku razkrije, da sta se Jesse in Céline
odločila za skupno življenje. Tako kot v prejšnjih dveh filmih so tudi tokrat
življenjske resnice in razmišljanja razkrite s pomočjo dolgih kadrov, ki
delujejo povsem naravno in nam tako še bolj približajo glavna lika. Tako spoznamo,
da je poletna zaljubljenost izginila že davno tega, zamenjali pa so jo
vsakdanji problemi in rutina. Vendar ne skrbite, kajti hvala bogu je poletna
romanca iz prvega dela, ki se je razvila v zaljubljenost v nadaljevanju,
prerasla v pravo ljubezen, kot nam poskuša dopovedati zaključek (morda celo
najboljše) trilogije.
7 komentarjev:
haha @ ocena za sithe
Ker nisem tak stručko kot ste tod okoli je zame eno od meril kateri filem se mi zdi dober in kateri ne tudi to, če se vsakič znova "zataknem" na film ko naletim nanj naključno. Saj veš, pozno ponoči šaltaš TV in nekle na pimk tv se pojavi "Ko to tamo peva". In si rečeš, evo samo tole (sceno) še pogledam, pa samo še tole, pa še tole... in tako je potem do konca filma.
Tako se recimo pri The Matrix skoraj vedno zataknem, pri nadaljevanjih pa nikoli. Za The Animatrix pa se celo vsake toliko potrudim do police, vstavim DVD in uživam.
Vse ok, ampak zaključek Matrice je pa eno hudo, grenko razočaranje. Žal. :)
V bistvu imate kar vsi trije prav, ko govorite o zaključku The Matrix in Star Wars franšize. Ocena bi z lahkoto bila tudi nižja. Po moje so me zavedli predhodniki, ki so bili še slabši, sploh pri Star Wars. Ampak nekaj razlogov za taki oceni se najde tudi v obeh zapisih.
@Mikolič - to dejansko je merilo za dobre filme. Samo danes mi vzdušje ubijajo reklame in nisem filma na TV pogramu gledal že več kot 5 let.
@filmoljub: vsekakor ustrezajo. Večino sam jih že ponucal, nekatere imam na sumu, da se ne bodo ustavili zgolj pri številki 3 oz. ni bilo zaključka, eno sem pa res pozabil, vendar ne izdam katere :D
Kaj si nor :D Dolarsko sem celo omenil v uvodu, Mad Maxa sem pa že ponucal. Pozabil sem na Three Colours.
Objavite komentar