Po prelomnih režiserkih prvencih v barvah so tu še njihovi spremljevalci, ki so bili posneti v tako imenovani črno-beli tehniki.

Darren Aronofsky je že s svojim prvim celovečercem nakazal, da gre za izjemno nadarjenega režiserja. S svojim pristopom, ki je nekakšna mešanica med konvencionalnim in umetniškim je navdušil filmske kritike, med gledalci pa si je nakopal die hard fane. A pozor, njegovi filmi kljub na prvi pogled povsem očitnim žanrskim oznakam, niso za vsakogar. Pi (1998) je morda celo najboljši primer za to, saj se film oglašuje in prodaja kot triler, a je hkrati še toliko več in toliko drugega. Film namreč ne sledi neki konvencionalni pripovedni strukturi s tipičnimi glavnimi junaki in negativci in tudi sama zgodba je precej nevsakdanja, da niti ne omenjam brutalno kontrastne črno-bele fotografije.

Osrednji lik filma je matematični genij Max. Človek, ki se primerno svojo obsedenosti drži bolj zase in je pravi štor, ko je govora o medčloveških odnosih. Ja, tanka je meja med genijem in norcem, medtem ko je pri Maxu morebiti celo že povsem zabrisana. Človeški kalkulator je namreč obseden z matematičnimi vzorci in predvsem številkami. Prepričan je namreč, da se da praktično celoten svet okoli nas spremeniti v številke in nato s pomočjo matematičnih formul celo napovedati prihodnost. Še več, v številkah naj bi se skrival sam smisel življenja oz. bog in glede na to, da išče nekaj kar ne obstaja, hkrati pa je z vsakim korakom bližje odkritju,  ni čudno, da skozi film spremljamo njegovo drsenje v blaznost.

Na papirju izgleda ta celovečerni prvenec povsem preprost trilerček, ki naj bi po vseh pravilih šel kar hitro v pozabo, a dejstvo je, da je za nemalo kritikov ravno dotični film najboljše delo Romana Polanskega. Z njegovo pomočjo se namreč razvije v z erotiko nabito psihološko igro mačke z mišjo, ki jo še poudarja dodelana jazz glasbena podlaga. A največja odlika filma je zagotovo njegova fotografija in atmosfera, ki jo z njo uspe vzpostaviti. Knife in the Water (1962) je namreč film podob in ne film dialoga, saj je le-tega v filmu zelo malo pa še ta je praviloma povsem banalen in nepomemben (mimogrede, enemu izmed likov je glas posodil sam Polanski).

Bogata meščana Andrzej in Krystyna med potjo na dopust skoraj zbijeta avtoštoparja, čigar imena nikoli ne izvemo (tako zanj kot za Krystyno je bil to prvi filmski nastop). Da bi se odkupila za skorajšnji incident, ga Andrzej povabi na jadranju po lokalnem jezeru. Napaka, ki bo rezultirala v egotripu, merjenju mišic in poželjivih pogledih. Večina filma je bila posnetega na jadrnici, kjer je bilo za tri ljudi sicer dovolj prostora, a če k temu dodamo še filmsko ekipo, lahko kar hitro ugotovimo, da so morali biti pri snemanju prizorov med samim jadranjem precej iznajdljivi. Kasneje v svoji karieri bo Polanski s Carnage (2011) in Venus in Fur (2013)  še enkrat dokazal, da je mojster tako imenovani enoprostorskih filmov.

Najboljši film vseh časov? Nikakor. Brezčasna filmska mojstrovina? Vsekakor. Sicer obstajajo deljena mnenja ali je za nesporno kvaliteto filma odgovoren takrat šele 24-letni režiser Orson Welle, ki v filmu odigra tudi glavno vlogo, ali Gregg Toland, ki je bil odgovoren za fotografijo, ali scenarist Herman J. Mankiewicz. Jaz pravim, da film ne bi bil tako genialen kot je, če bi pri nastajanju filma umanjkala zgolj ena od zgoraj naštetih oseb. Tolland je poskrbel za globinsko fotografijo, ki je takrat v Hollywooda vzdignila kar nekaj prahu, saj je kršila pravilo prvega plana. Mankiewicz je poskrbel za prepleteno pripoved podano s pomočjo flashbackov, medtem ko je Welles držal roko nad vsem.

Zaradi te mešanice je priznana filmska revija Sight & Sound že leta 1962 film razglasila za najboljšega vseh časov, vse od takrat pa se redno znajde na njeni lestvici. Presenetljivo pa filmska akademija ni prepoznala njegove genialnosti in mu je od devetih nominacij podelila zgolj oskarja za scenarij. Je pa imela filmska mojstrovina na njenega kreatorja tudi negativen vpliv, saj se je Orson Welles celo svojo filmsko kariero trudil, da bi prekosil svoj prvi celovečerec. Seveda mu to ni uspelo – najbližje temu je prišel s prav tako odličnim The Third Man (1949) in tako je na svojo stara leta postajal le še bleda senca, nekoč tako obetavnega režiserja. Precej preroški film torej.

Čeprav povsem na koncu Cassavetesovega prvenca piše, da je bil film, ki se je odvrtel pred našimi očmi čista improvizacija, je resnica malenkost drugačna. Je že res, da je bila plod improvizacije prva verzija, ki je v kinematografe prišla leta 1958, a je bil odziv tako slab, da se je John Cassavetes odločil za umik svojega izdelka s kino-sporeda. Nato je približno leto dni dopolnjeval scenarij in snemal dodatne kadre (film je zmontiran s pomočjo približno 30. ur posnetkov), da je leta 1959 luč sveta zagledal izpopolnjeni filmski izdelek. Le-ta je filmske kritike praviloma navdušil, medtem, ko je gledalce predvsem šokiral. Mene se ni dotaknil ne na prvi ne na drugi način.

Kritikom je seveda odgovarjala improvizacija in dejstvo, da je film nakazoval nek novi val ameriške kinematografije, ki je kakopak sledil francoskemu novemu valu. Istega leta je namreč Jean-Luc Godard dokončal svoj kultni À bout de souffle a.k.a. Breathless (1960). Gledalci so bili po drugi strani pretreseni nad tem, kako se Cassavetes znotraj film poigrava s konceptom rase (ne pozabimo, konec 50. let prejšnjega stoletja je bil pretežen del ZDA še vedno rasističen). Sicer pa je Shadows (1959) precej preprosta zgodba o dveh bratih, ki se poskušata dokazati v svetu jazza, in njuni sestri, ki je lahkoživa zapeljivka. Le-ta je tudi osrednja junakinja, okoli katere se napleta subtilna tragedija filma.

Francis Ford Copolla je zagotovo najbolj znan po svoji The Godfather trilogiji, kjer prva dva dela spadata med brezčasne klasike. Le malo ljudi pa ve, da se je ta filmski ustvarjalec kalil pri samem Rogerju Cormanu, mojstru eksploatacije. Sprva mu je pri filmih le pomagal, predvsem kot odgovorni za zvok in njegovo montažo. Nato je sledilo prelomno leto 1963, ko se je F. F. Copolla pri filmu The Terror (1963), kjer nastopita Boris Karloff in Jack Nicholson, prelevil v koproducenta. Istega leta je Roger Corman posnel tudi The Young Racers (1963) pri katerem je prav tako sodeloval Copolla. Po končanem projektu je Cormanu ostalo približno 22.000 zelencev in odločil se jih je investirati v Copollo.

Želel je, da njegov varovanec posname nizkoproračunsko grozljivko v stilu filma Psycho (1960) in mladeniču je na nek način to tudi uspelo. Dementia 13 (1963) je namreč precej temačen film in izrazito atmosferski film, ki se ukvarja z duševnimi motnjami povezanimi s tragično izgubo v družini. Še več, nekatere sekvence so na las podobne tisti najbolj znani iz Hitchcockove klasike, le da je v pričujočem filmu namesto noža uporabljena sekira. Film se tako prične zelo obetavno, a se kmalu kljub svoji kratki minutaži začne vleči. Za to pa je odgovoren sam Corman, ki ni bil povsem zadovoljen s prvotnim izdelkom in je s pomočjo novega režiserja v film vstavil nekaj posiljenih sekvenc.

Celovečerni prvenec Nicholasa Raya je nastal po knjižni predlogi Edwarda Andersona Thieves Like Us, ki je kasneje za filmsko adaptacijo navdušila Roberta Altmana. They Live by Night (1948) velja za prototip filmskega podžanra, ki svojo zgodbo napleta okoli zaljubljencev na begu. A kljub temu dejstvu se z lahkoto kosa s kasnejšimi klasikami kot so Deadly Is the Female (1950), Bonnie and Clyde (1967), Badlands (1973) … Glede na samo zgodbo je še najbližje zadnjemu, saj sta zaljubljenca Bowie (Farley Granger) in Keechie (Cathy O'Donnell) precej naivne sorte, tako da se film iz prvotni bolj zloveščih tonov kaj kmalu sprevrže v bolj romantične note.

Poleg omenjenih likov je potrebno izpostaviti še Bowijevega pajdaša Chickamawa (Howard Da Silva), ki kot glavni negativec konstantno preži nad mladima zaljubljencema. Njegova prezenca v filmu je tako moč, da jo z lahkoto občutimo tudi takrat, ko igralca sploh ni v kadru. Sicer pa se film že dotika motiva, ki ga je Nicholas Ray raziskoval tudi v svojih kasnejših filmih, t. j. človeška odtujenost in izoliranost od preostale družbe. Najbolj temeljito v svoji filmski klasiki Rebel Without a Cause (1955). Prav tako pa je tudi že vidna tudi forma, ki jo je v kasnejših filmih uporabljal Ray. Samo poglejte si začetni prizor, ki je mimogrede velja za prvega hollywoodskega posnetega iz helikopterja.

Čeprav se je Stanley Kubrick svojemu prvemu celovečercu povsem odpovedal (ko so leta 2005 v Berlinu pripravili veliko razstavo o režiserjevem življenju predstavljenega filma ni bilo nikjer; nobene omembe, nobene fotografije, kot da film ne bi obstajal), sem se odločil, da ga uvrstim na tokratno lestvico. Razlog je povsem preprost; Stanley Kubrick je moj najljubši filmski režiser. Že s svojim prvencem, ki ga je posnel, zmontiral in spravil v distribucijo sam je nakazal, da je povsem predan filmski industriji. Pri tem obvozu konvencionalne ideje o poti hollywoodskega režiserja (brez finančnega zaledja in distribucijske pogodbe), so bile edini problem finance. Tako si je bil 10.000 ameriških zelencev primoran sposoditi od prijateljev.

Zgodba je postavljena v neimenovano deželo, kjer poteka vojna med neimenovanima državama. A namesto spopada smo gledalci deležni subtilnih eksistencialnih vprašanj o miselnosti vojne. Na nek način gre torej za protivojni film, ki pa nekako ne izkoristi svojega potenciala. Tega dejstva so se zavedali tudi filmski producenti, ki so film z namenom boljše prodaje oglaševali kot akcijsko seksploatacijo pa čeprav je Fear andDesire (1953) svetlobna leta odmaknjen od takšne žanrske oznake in gledalci so to kakopak z lakhoto opazili. Tako je film kmalu po svoji premieri utonil v pozabo, a je tekom let premo sorazmerno s Kubrickovim slovesom pridobival na svoji veljavi.